10. maj, 2016   Agencija Oskar, Bolgarija, Romunija, Vodniki  

 

Vse se vrača, vse se splača

S šoferjem Nedeljkom sva že nekaj tur po Romuniji in Bolgariji opravila skupaj (nekaj pa jih je on odpeljal tudi s Senadom). Tudi tokrat mi je srce zaigralo, ko sem zvedel, da gre zraven on-če on vozi, vem da bomo prišli na cilj, da bomo potovali hitro, a varno, da sploh ne omenim, da govori romunsko!

Bolgarija-Sofija-tramvajNo, lani, ko se je najina, naša julijska tura bližala koncu, je imel zadnji dan v Bolgariji izjemno dolg nos. Na obrazu se mu je že od daleč videlo, da nekaj ne štima. Ko so se sopotniki namestili v hotelu, sem ga vprašal, kaj je narobe. In pove. Medtem, ko nas je čakal, da se vrnemo iz sprehoda po Sofiji, je do njega prišel še en šofer in začel: »Ej, bratko, šef mi da velke pare, treba da promjenim u sitno.« In Nešo mu je dal drobiž, sam pa dobil v zameno 100 evrski bankovec. In kmalu je začel razmišljati, da je ta bankovec ponarejen. In je tudi bil. Celo pot nazaj je bil Nedeljko tako slabe volje, razumljivo-hočeš pomagati, pa te nategnejo.

Tudi tokrat smo se pripeljali na mesto zločina. Nedeljko je parkiral avtobus pri stolnici Vasilija Nevskega v centru Sofije in nas tam počakal, mi pa smo se po mestu odpravili peš.

Bolgarija-Sofija-katedrala Aleksandra NevskegaKo smo končali, pokličem Neša in se ne javi. Zvonim pol minute, nič. Kmalu pokličem nazaj (vsi skupaj bi radi čim prej do hotela seveda) in nič. Zvonim, zvonim, zvonim, pa se nihče ne javlja. Samo še to mi manjka, si mislim, da bomo sedaj čakali in ne bomo mogli do hotela … No, kmalu se le slišiva, mu povem, da nas naj  pride iskat. Ko so se sopotniki vkrcavali na avtobus me potegne na stran in z nasmehom začne razlagati: »Se spomniš lani tistega, k me je zafrknil in mi podtaknil ponarejen denar? Pride zdaj isti, ko sem čakal, spet do mene in začne razlagat, da mu je šef dal same velike bankovce pa če bi mu  lahko zamenjal za manjše. In me ni prepoznal, men je pa prec pred očmi prišel film z lanskega leta. Ga zgrabim in takoj pride policija (za lažje razumevanje – bila je velika sobota in avtobus smo parkirali pred največjo bolgarsko cerkvijo, kjer je bila nekaj ur kasneje polnočnica za več 10 tisoč ljudi, torej tudi veliko policije okoli). Me vprašajo: »Šta je Slovenac« in jim povem, da ima v žepu »falš« pare. In res mu najdejo šop 500 in 200 evrskih bankovcev. Jih še vprašam, če me rabijo kaj, so rekli ne, srečno in ga odpeljali.«

Verjetno mi ni treba povedati, da se Nešu ni nehalo smejati še nekaj časa. Vsaj do naslednjega dne, do srbsko-hrvaške meje, ko naju je (in potem še vse ostale na busu) kot mala paglavca nadrla 20 in nekaj letna carinica. Ampak to je že druga zgodba …  🙂

Blaž