4. September, 2015   Agencija Oskar, Armenija, Vodniki  

Vonj po starih časih … Vlak iz Tbilisija v Erevan

 

Vonj po starih časih … Vlak iz Tbilisija v Erevan

Piše: vodnica Nina Slamnik

Ker so lani Armenci za nas ukinili vizume za vstop v državo (za Gruzijo jih že prej nismo potrebovali) je v agenciji padla odločitev, da bomo dolgo avtobusno vožnjo med glavnima mestoma nadomestili z nočnim spalnim vlakom. Nova izkušnja za vse. No, izkazalo se je, da izkušnja ni nova, šlo je namreč bolj za obujanje starih časov …

Armenija - vlakZačelo se je še pred odhodom na potovanje. Gruzijski lokalni partner nas je obvestil, da ne more kupiti vozovnic za vlak, saj potrebuje potne liste. Ne le kopije, ampak prave potne liste, saj gre pač za mednarodni vlak. No, lepa reč. Kaj pa zdaj … Pa vprašajmo še Armence … Ja, ni problema, le številke potnih listov nam pošljite. Super. Tako so nam karte kupili v Armeniji in jih z vlakom poslali v Gruzijo, da smo šli lahko v Gruziji na vlak za Armenijo. Ker je vsa ta logistika trajala kar nekaj časa, sem do vozovnic za skupino prišla šele eno uro pred odhodom vlaka … in z grozo ugotovila, da je vse v ruščini (cirilica) in armenščini (imajo svojo pisavo). Kljub pozni uri so mi možgani začeli delati s polno paro. Pred tremi desetletji so me v šoli skušali naučiti tudi cirilico in hvaležna sem jim za to. Tudi dejstvu, da sta si ruščina in slovenščina nekoliko podobni. Ko sem jecljala besede k..u..p..e, v..a..g..o..n, č..a..s, m..e..s..t..o, itd, se mi je počasi oddahnilo. Saj bo šlo. Ja, dokler nismo prišli na vlak, ko je moje (ne)znanje ruščine pri sprevodniku povzročilo skorajšnji živčni zlom.

Armenija-pokrajinaBilo nas je 29 in s svojimi velikimi kufri smo se začeli basati skozi ozek hodnik na vlaku. Predhodno smo s skupino preverili, kateri sedeži so naši, ter se razdelili v skupinice po štiri, kolikor jih gre v en kupe. A naš zadnji kupe je bil že zaseden. Neka družina, ki se ni želela drenjati na pogradih, je zasedla tudi sosednji, naš prostor. Gospa se ni hotela umakniti in je hotela dokaz, da so to res naši sedeži. Ker se nismo razumeli (družina je bila iz Armenije) je poklicala na pomoč sprevodnika. A kaj, ko se tudi z njim nismo razumeli. Želel je preveriti vozovnice. Mi pa nismo sedeli točno po sedežnem redu in smo se po kupejih razdelili poljubno (da so bili družine in prijatelji skupaj). Nastala je cela zmeda. Potniki so namreč že pospravili kovčke, se posedli in udobno namestili. Ampak, ker ni vsak potnik sedel točno na svojem mestu, je to pri našem sprevodniku milo rečeno povzročilo nejevoljo. Zahteval je, da se vsi presedemo na mesta, kot so navedena na vozovnicah. Kaj? Ni šans. Potnikom se bo strenalo. Oni so že lepo navlekli jogurte, sadje, kruhke pa tudi šnopčke in viskije in se zabavali po svoje. Sprevodnik je begal po vagonu in ni vedel, kaj naj naredi. Ko je ugotovil, da sem jaz vodja “krdela”, je prišel do mene in mi nekaj razburjeno razlagal. Kar odskakoval je od tal. Hitro sem se znašla in od vseh potnikov pobrala karte in mu jih izročila. Čisto nesrečen je stal sredi vagona s celim kupom vozovnic in ni vedel, kako naj se loti preverjanja. Za kakih 10 minut je izginil v svoj predelek in se nekoliko pomirjen vrnil nazaj. Zdaj se je tudi gospa iz Armenije morala vdati v usodo in izprazniti naš kupe. Prva etapa je bila uspešno za nami.

Armenija-AraratAmpak … zdaj sem se pa jaz znašla pred manjšim izzivom. Namesto 30 nas je bilo namreč le 29, saj je en potnik odpovedal potovanje tik pred odhodom, karta zanj pa je bila že kupljena. Ker nisem želela kasnejših težav na meji, sem morala to dopovedati že sprevodniku. Ker rusko ne znam, se mi je zdelo bolj enostavno razložiti (tudi z rokami), da je potnik bolan in da ga ni z nami. Sprevodnika je skoraj pobralo. Njegov obraz je postajal vedno bolj zelen. Čez nekaj minut sem ugotovila, da je revež mislil, da moramo tega nesrečnega potnika čakati, da ga pripeljejo iz bolnice. “Njet, njet”, mu hitim razlagati. “Poezd čuha, puha, Armenija.” Ko se mu je barva začela vračati v lica, sem vedela, da me je razumel. Drugo etapo smo uspešno zaključili.

Vlak je z nekaj zamude krenil na devet urno pot do Erevana. Po približno eni uri “jezikovne zabave” smo uspeli razdeliti tudi rjuhe, prevleke za vzglavnike ter brisačke. Sprevodnik je ves živčen žugal vsakemu posebej, da mora zjutraj vse vrniti nazaj. Bolj smo kimali, manj nam je verjel in bolj zagrizeno je razlagal naprej. Končno mi ga je uspelo prepričati, da tega ne bomo zbasali v svoje kovčke in bomo vse vrnili: “Ja, mje budemo vse prinesit nazad.” Uf, tretja etapa je za nami.

Armenija-pokrajinaKo sem si končno malo oddahnila, pa nova panika. Sprevodnik se je spet nekaj razburjal in potnikom nekaj dopovedoval, vsi pa so ga precej čudno gledali. Ko sem prišla bliže, je planil name. Ujela sem besedi “athodi jašik”, a kaj, ko se nikomur ni svitalo, kaj bi to pomenilo. Ugibali smo in ugibali, sprevodnikov glas pa je postajal vedno višji in višji. Hm, morda nam želi pokazat zasilni izhod … to se nam je zdela še najbolj logična razlaga. “Gdje”, ga vprašam. Pograbi me za roko in me odvleče v predprostor vagona. “Zdjes”, mi pravi in pokaže na … koš za smeti. Začela sem se na glas smejati – ne njemu, ampak sebi in celotni zmedi. Sprevodnikova usta pa so postala ravna črta in s strogim pogledom me je vodil od kupeja do kupeja in kazal na prazne plastenke, tetrapake, ovitke od bonbonov in ostale odpadke, češ da po vagonu ne smemo smetiti. “Ja panjemaju, harašo”, mi ga je uspelo pomiriti. Četrta etapa je bila uspešno za nami.

Ker smo očitno zganjali prevelik hrup, sem spet dobila lekcijo iz ruščine. Tokrat sem bolj ugibalak kaj mi dopoveduje in le nemo kimala. Pa se je fant znašel … enostavno je ugasnil luči in nam s tem povedalk da naj damo mir in se pospravimo spat. Ubogali smo ga, saj smo bili že precej utrujeni. Zbasala sem se na zgornji pograd in zadremala. A že čez kake pol ure nova budnica. Spet je bilo vse razsvetljeno in kot malo zadeta sem mežikala v grozno luč kak meter nad mojo glavo. Kaj je spet … “Granjice, pasporta”, se je zadrl sprevodnik. Aja, saj res, mejo prečkamo. No, to je potekalo dokaj gladko. Gruzijski in armenski mejni policisti so bili prijazni in nas niso nič matrali. Kmalu so spet ugasnili luči. Peta etapa je bila zaključena in zibanje vlaka me je odpeljalo v spanec.

Zjutraj smo vsi lepo zložili rjuhe in brisačke ter jih vrnili sprevodniku. Tudi odpadke smo lepo pospravili v vrečke, le da v tistem košu za smeti ni bilo več prostora za vse. Ker je bil zdaj sprevodnik očitno pomirjen in zadovoljen z nami, je vzel vrečko z odpadki od ene od potnic in jo … ha, zabrisal skozi okno. No, lepa reč. Hm, tudi to je očitno en način, kako ohraniti vagon lepo čist. Do Erevana nas je čakala še kaka ura vožnje. Zdanilo se je že in v Armeniji nas je v vsej svoji lepoti pozdravil tudi krasen pogled na njegovo veličanstvo Ararat.