11. apr, 2011   Kitajska, Tibet, Vodniki  

 

Vonj po jakovem maslu



Praznina in nič…ko se peljem po zaprašeni cesti zahodnega Tibeta. Lepa si (Narava) … ne najdem prave besede v svojem besednjaku. Odpirajo se nova in nova obzorja, za vsakim prevoženim ovinkom  spoznanjeTibet o neskončnosti tukajšnjega sveta postaja še močnejše.
Po obronkih gora se kaže sneg in zdaj vem, zakaj modri barvi pravijo »nebeško sinja«.
Sem in tja me razveseli svizčeva glava, ki se radovedno obrača po okolici. Zaželim si, da bi se mu lahko neslišno približala …da bi bila sapica vetra, ki švigne mimo njegovega ušesa, a mi ujetost v lastnem telesu ne pusti.
Zrnca peska se valijo po pobočju rumeno zlatih sipin. Prah v ustih in nosu. Okrog glave si zavežem ruto. Naj bo okno odprto!…da vonjam to prostranost. Kamenje na cesti zvija moje telo v tisoče položajev. Takšen si torej. Trd, krut, neusmiljen, čudovito neizprosen. Tak, ki spraviš ljudi na kolena.
Še ena neutrjena pot in reka, ki je nastala v nočnem nalivu. Kolesa in tok reke, človek in narava, ki si stojita nasproti. Kdo bo koga? Blatna kolesa se zvalijo naprej, a za koliko časa? Kako majhno se počutim proti tebi.
Hej, glej ga! Tam je! Bela kapica. Čudovit. Elegantno se dviga nad ostalimi in daje vedeti, da je on tisti. Tisoči korakov se drobijo potibet-predst-jan08-119 poti okrog najbolj svete gore Azije. Izgubljajo se in znova rodijo. Kot mravlje se valimo trume (iščočih) po očiščenje svojih grehov. Odrešitev?
Še en klanec, še en vzpon. Kaj te daje deklica? Je res višinska ali samo še en dokaz lastne zakrknjenosti?
Tisoče zastavic plapola v vetru. Vsakič, ko zaplapola odnese veter sutro v nebo. Kdo je tam gor, da jo prebere?
Odrešitev na poti. Počitek. Čaj iz jakovega masla in pogled na tibetanske lepotice v pisanih nošah. Močni črni lasje spleteni v dolgo kito in  srebrn nakit s turkizi. Zvedave otroške oči, za njimi pa vsaj na videz malo manj zvedave oči mame. Katero sporočilo nosiš zame, duša mala? In kaj imam jaz zate?
Pot  je še dolga, treba je naprej. Spet se srečamo znani obrazi na poti. Kaj nas vleče naprej? Veš morda ti, gora?
Sonce mi žge kožo. Taka si torej na 5000m? Blizu, da opeče, a še zmeraj tako zelo daleč od sonca. Čutim ga, pa ga ne morem prijeti.
Pusti, raje nadaljuj pot. Ne delaj si utvar. Doooooolga je še tvoja pot.
Novo jutro. Nove moči. Ista želja. Nova jaz, pa čeprav samo za kanček.
Razburjenje. Pričakovanje. Česa?
Jutranje meglice se razblinjajo. Mokrota in mraz noči počasi a vztrajno izgubljata bitko s sončnimi žarki. Klanec je vse bolj strm in telo se vse bolj upira. Glasno sopihanje in upanje, da je ta greben res zadnji.
Več nas je takih…
Pesem, angelsko lepa melodija in visok glas domačinke, tibet-predst-jan08-123ki mi prihaja iz nasprotne strani. O čem poješ deklica? Da mi je vedeti? V sebi skušam ponoviti isto melodijo. Aaaa, kako peša glasbeni spomin ob tako neobičajni melodiji.
Vrh. Končno! Pa sem le tu. Na 5630m. Sreča. Veselje. Par posnetkov…in že me mraz žene naprej proti dolini. Ozka pot se spušča k čarobnim jezerom. Na poti srečanje z domačini. Oooo, koliko vas je!
Mali, veliki, mladi, stari. S kako lahkoto se pomikate proti klancu navzgor.
Vsaka čast babica! Bravo dedek s palico, otrok, ki je komaj  dobro shodil in mlada mamica s štručko gole ritke in temnih očk.
Šum reke, njeno poskakovanje granitnih črnih balvanih. Ej, Gregorčič, zapoj mi o reki… Saj ni važno, kako ji je ime.
Ustavim se, da se osvežim. Prvo umivanje po dolgem času. Kako sem te pogrešala. Česa vse bi ne bilo brez tebe!
Prva postojanka za vrhom. Čebljanje romarjev in nekoliko sramežljivo skrivanje veselja v očeh.
A vemo, da to še ni konec naše poti!
Sara