Vonj po Arabiji – 3. del
Piše: Marijana Panić
Nihče ne vé natančno, kdo in kdaj je odkril kavo. 
Mnogo legend kroži o njenem odkritju. Vse naj bi se začelo prav s “kozjim plesom”. Najbolj znana legenda govori o pastirju Kaldiju. Neke noči se njegove koze niso vrnile domov, zato jih je šel iskat. Ko jih je našel, je opazil, kako živahno poplesavajo okrog grma z majhnimi rdečimi jagodami. Sam prej še nikoli ni videl takega grma. Odloči se, da tudi sam poiskusi nekaj rdečih rozin. Tudi sam se je kmalu počutil prav tako, kot njegove kozice. Odloči se, da nekaj rozin odnese v bližnji samostan. Ko so zrna začeli pražiti, se je po prostoru začel viti prijeten vonj. 
Sami začetki uporabe kave so precej nejasni. Se pa večina strokovnjakov in zgodovinarjev strinja, da so kavo in njene pozitivne učinke odkrili prav v Etiopiji, natančneje iz območja okoli kraja Kaffa. Kaffa se sliši zelo podobno kot kava, kajneda? A vendar je izvor besede za kavo še danes stvar debate. Angleška beseda za kavo je izpeljanka iz arabske besede qahwa, in pomeni “arabsko vino”. Turki ji pravijo kahve. V Perziji so jo v 9. stoletju poznali pod imenom bun – tako jo je poimenoval priznani zdravnik in filozof Avicenna iz današnjega Uzbekistana. Zanimivo je, da perzijsko ime za kavo še danes uporabljajo v Etiopiji. Prve omembe pitja kave so šele iz začetka 16. stoletja. Kavo naj bi odkrili v 9. stoletju, a je postala priljubljena šele v 12. stoletju, ko so jo trgovci preko Rdečega morja prinesli v Jemen. V Jemnu so začeli kavo gojiti predvsem v gorskem jugozahodnem delu dežele, kjer je ugodna klima in dosti rodovitne zemlje. Al Mocha (od tod tudi ime za slavno Mocha kavo) je bilo daleč najbolj poznano trgovsko pristaniško mesto, skozi katero je prihajala in odhajala slavna kava širom po svetu. Do 13. stoletja je kultura pitja kave med Arabci zacvetela. 
Ljudje niso pili kave samo doma, ampak tudi v mnogih javnih kavarnah (imenovali so jih qahve khane), ki so se začele pojavljati sprva v večjih mestih Arabije ter na Bližnjem Vzhodu. Prvo pravo kavarno so odprli v Istanbulu leta 1475. Priljubljenost kavarn je bila neverjetna – tu so se srečevali vsi družbeni sloji, od bogatih pa do tistih najbolj revnih. To so bila mesta srečevanja, v katerih so se izmenjavale različne ideje in znanje, tu so sklepali dogovorjene poroke, veliko govora je bilo o politiki in vsakodnevnih tračih. V kolikor jim je zmanjkalo tem za pogovor, pa so se predajali poslušanju glasbe ali igrali družabne igre. Kavarne so postale tako zelo pomemben in priljubljen center izmenjavanja informacij, da so jih poimenovali kar “šola modrih”. 
Do začetka 16. stoletja sta Afrika in Arabija imele popoln nadzor nad kavinimi semeni, vse dokler se ni v svetem mestu Meka pojavil gospod z imenom Baba Budan. Indijski romar je uspel iz Meke pretihotapiti “zlata” kavina zrna. Tako so kavo spoznale tudi evropske kolonije na vzhodu. Kava je šla še dlje, na indonezijsko Javo. V Evropo pa so jo prinesli kar otomanski Turki. Do srede 17. stoletja je bilo samo v Londonu že več kot 300 kavarn. Danes sta v svetovni produkciji kave na prvem mestu Brazilija in Kolumbija. Vsako leto popijemo približno 500 milijard skodelic kave. Kava ima velik političen, družben in gospodarski vpliv na ljudi. Je drugo najpomembnejše (zakonito) blago na svetu, takoj za “črnim zlatom”. V Etiopiji se še danes dan začne z jutranjo kavico, medtem ko je v Arabiji danes že bolj priljubljeno pitje sladkega črnega čaja. Vseeno pa sem vesela, da je kava našla pot tudi do Evrope, saj me ta čudoviti okus in vonj po Arabiji drži pokonci vsak dan. Marijana Panić
Vas zanima vonj po Arabiji 1. del? Kliknite TUKAJ. Vas zanima vonj po Arabiji 2. del? Kliknite TUKAJ.
