Trgovska pot kadil je ena najstarejših in najpomembnejših cest na svetu. Včasih je bila velika tekmica slavni Svileni cesti, sploh v času, ko je skrivnostna moč kadila dosegla svoj vrhunec v veličastnosti in prometu. Pot iz juga Arabije pa vse do Sredozemlja je bila prva velika trgovska pot, ki je vodila preko strašnih puščav in bogatih gozdov, nevarnih banditov in eksotičnih oaz.
Pot kadil je tudi pot, po kateri je potovala kraljica Sheba, ko je obiskala velikega kralja Salomona. Večji del poti so od nekdaj nadzorovali Arabci. Trgovci so po njej tovorili kadilo in miro iz juga Arabskega polotoka, začimbe iz Indije ter zlato in živalske kože iz Afrike … Mreža cest je predstavljala pravo križišče trgovanja med indijskimi, arabskimi, afriškimi in vzhodno azijskimi dobrinami. Sprva so za tovorjenje uporabljali osle in mule, od 11. stoletja dalje pa tudi kamele, ki so bile učinkovitejše, saj brez počitka lahko prehodijo daljše razdalje in porabijo manj vode. 
Na ta način so lahko poti speljali skozi dosti bolj suha območja. Cesta je bila dolga več kot 2200 kilometrov in je imela kar 65 glavnih postojank. Karavane so bile velike in posamezna odprava je lahko štela tudi do 1000 kamel. Največja trgovska centra južne Arabije sta bila pristanišče Qana v današnjem Jemnu in pa regija Dhofar v današnjem južnem Omanu. Od tu je bilo možno priti do Egipta v “samo” dveh mesecih.
Dobrih 4000 let nazaj je bila južna Arabija znana kot največji zaklad kadil. Trgovina s kadili je tam že dolgo cvetela. Pravzaprav je bilo celotno gospodarstvo današnjega Jemna in Omana dolgo časa odvisno prav od kadil. Najbolj blagovno donosni dobrini sta bili smoli dreves vrst Commiphora (mira) in Boswellia (frankincense, kadilo), ki rasteta le na južnih obalah Arabije in severnih obalah Afriškega roga.
Obe smoli sta se posušeni uporabljali kot kadilo v različne namene. Kadila so bila zelo iskana in cenjena, predvsem zaradi prijetnega vonja in ritualne vrednosti pri mnogih kulturah. Najbolj razširjena uporaba kadila je bila povezana z verskimi rituali. 
Na primer, Sumeri so z zažiganjem kadil pomirjali svoje bogove, stari Egipčani so olja kadil uporabljali za odišavljanje kraljevih mumij, za razkužilo in za verska žrtvovanja, kralj Salomon naj bi imel svoje ležišče odišavljeno s kadilom, v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu so ga uporabljali za odganjanje mrčesa in osveževanje zraka. Za kadila se je v takratnem času verjelo tudi, da imajo zdravilne učinke, a največjega je doseglo pri antiseptičnem delovanju in so bila pomembna pri starodavni medicini širom po Mezopotamiji, Egiptu in sredozemski Evropi.
Pravijo, da je danes najbolj cenjeno prav omansko kadilo, in velja za najbolj kvalitetnega na svetu. Zanje je v svetu še kar precej povpraševanja. 
Še danes ga uporabljajo za različne priložnosti – v farmacevtski industriji, za dišave, parfume, sveče in še vedno v krajih čaščenja širom po svetu.
Danes je seveda najbolj cenjeno blago celotne Arabije “črno zlato”, a spomin na nekdaj cvetočo trgovino s kadili je v Omanu še kako živ. Vladna poslopja in celo dvigala, restavracije in hotelske sobe so dnevno odišavljena. Pri domačinih doma smo še vedno lahko priča tradicionalnemu obredu dobrodošlice – kava, datlji in obvezno kadilo. Povsod, kamor koli gremo v Omanu, nas veliki kadilniki na krožnih križiščih opozarjajo na nekoč pomembno dobrino, s katero je cvetela trgovina južne Arabije.
Vas zanima vonj po Arabiji 1. del? TUKAJ.
Marijana Panić
