01. jul, 2015   Agencija Oskar, Francija, Korzika, Vodniki  

 

Vodniško uvajanje na Atraktivni Korziki

Piše: vodnik Sašo

Priprave …

PripravePred potovanjem so bila velika pričakovanja. Za priprave je bilo zelo malo časa, a priložnosti nisem hotel izpustiti in sem izziv sprejel. Kajti na potovanju je ogromno gibanja po naravi, s tem pa imam bogate izkušnje. Z mislijo, da se bom na tem potovanju gotovo veliko naučil, sem šel na pot.
Že na pripravah v Kranju sem spoznal, da gre za nekaj posebnega. Vodniki bomo na tej poti “deklice za vse” – poleg vodenja bomo še vozili, pripravljali zajtrke in organizirali taborjenja; kdo ve, kaj vse nas še čaka … Postaja mi vse bolj všeč; veliko se bom naučil!

Krenili smo na pot …

Začeli smo z nočno vožnjo v Livorno, ki sem se je bal, saj tega nisem vajen. A je šlo kar v redu in po treh urah premetavanja (nikakor ne spanja) na trajektu sem prevozil prve kilometre po Korziki. Zdaj se zgodba zares začenja.Krenili smo na pot

Bil sem policist in ne sprejemam podkupnin …

Najbrž je bilo krivo začetno razburjenje, da mi je na prvem postanku iz kombija padla torbica z denarnico in vsemi dokumenti. To sem spoznal šele pri naslednjem postanku na črpalki. Kaj zdaj? Bil sem šokiran. Po posvetu z Oskarjem sem se odpeljal nazaj v brezupnem upanju, da izgubljeno najdem. Bil sem čisto na tleh. Vsa skupina me je čakala. Bil sem policist ...V oporo in za pogum sta me na povratni poti spremljali Alenka in Špela. Prišli smo do tistega kraja in povprašali uslužbenko, ali so našli moje dokumente. “Seveda,” se nasmeje gospa in nam izroči telefonsko številko najditelja. Govorila je francosko, zato nekako nismo verjeli, da smo prav slišali. Nisem mogel verjeti, vse je bilo tako sanjsko …
In vendar se je kasneje pripeljal najditelj, a brez torbice in z zahtevo, da sledimo njegovemu avtu. Peljali smo se slab kilometer in prispeli do njegove hiše. Tam nas je povabil na kavo in prinesel torbico. Kakšno olajšanje! No, ker smo bili skupina in smo bili odvisni od ostalih, smo morali zavrniti povabilo na kavo in klepet, kar najditelju ni bilo ravno všeč, prav tako je zavrnil kakršno koli darilo v zahvalo. Dejal je: “Ne, bil sem policist in ne sprejemam podkupnin.”
Mojo nesrečo je spremljala vsa skupina. Ko sem se vrnil, sem poročal o dogajanju. Bili smo veseli, saj je bil to dober znak – pozval me je k pozornosti, a je tudi govoril o srečnem koncu. Peljali smo se naprej.

Tisoč začetnih vprašanj in vodniških dilem …

Tisoč vprašanj ...Prispeli smo v kamp. Oskar je nama z Nejcem dal nalogo, da potnikom predstaviva, kako se postavljajo šotori. Ker smo bili vsi začetniki, se tudi vodniki nismo mogli izkazati kot poznavalci, zato smo se kar nekajkrat osmešili pred potniki, vsaj jaz sem tako občutil. A ni šlo za smešenje, kajti iz tega se je razvil prijeten družaben dogodek z veliko smeha in sodelovanja. Videl sem, da je lepo, če vodnik povabi potnike k sodelovanju.
Potem se je na naju z Nejcem zgrnilo tisoč vprašanj, s katerimi naju je bogato obdaroval Oskar – kaj kupiti in kaj ne, koliko tega in onega za zajtrk in za večerjo … Čista zmeda. Sploh ne veš, kje začeti in kako razmišljati. Še dobro, da je tukaj Oskar odigral pomembno vlogo, midva z Nejcem pa sva le asistirala. Končno so prvi koraki mimo, vse se je nekako postavilo. Prva noč je bila prava odrešitev. Kajti naslednji dan se je zares začelo …

Potovanje steče …

Potovanje steče ...Uvodni potovalni dan je bil bolj sproščen. Sprehod po najbolj južnih obronkih otoka, čudoviti pogledi na Bonifacio, mesto na visokem klifu, lepa plaža pod svetilnikom, stopnice kralja Aragona, vožnja z ladjico, pa še kaj. Popoldne smo našli lepo plažo z zeleno-modrim morjem in se okopali. Zvečer smo se prebijali po ozkih ulicah središča Porto Vecchia, turističnega mesteca, ki pa me ni ravno prevzel. Sam pa sem komaj čakal na naslednji dan, ko odrinemo proti hribom.
Ta dan nam je zajtrk organizacijsko odlično uspel. V komaj 1 uri in 15 minut smo pospravili šotore ter napolnili kombije za odhod in pojedli zajtrk. Bili smo ponosni nase. Prvi skupinski presežek in uspeh!

Pot v raj gre skozi pekel …

Pot v raj gre skozi pekelPotem smo se vzpeli v hribe. Očaral nas je pohod na prelazu Bavella, kamnita tradicionalna vasica Zonza in mistično vzdušje v Cucuruzzu ter kamnito mesto Sartene. Po namestitvi v hotel so imeli potniki prost večer, mi pa smo se odpravili iskat plažo za zajtrk. Potem smo sestankovali z Oskarjem – analizirali pretekli dan in se pripravljali na naslednji dan. Pri tem je Oskar izpostavljal stvari, ki jih z Nejcem nisva naredila v redu, kar je bilo na trenutke težko, vendar sva se zavedala, da je to edina pot za napredek. Oskar se je spuščal v čisto vse – od lastne organiziranosti do bolj udobne vožnje za potnika, poveljevanja skupini in predavanja; sprva nič ni bilo dobro in počutil sem se, da bi najraje pobegnil domov. A je bilo konstruktivno in dan za dnem so tudi potniki pri nama opažali vidno razliko tako pri predavanjih kot v vodenju skupine.

Poklon letalski nesreči …

Začeli smo z zajtrkom na plaži, nadaljevali v Filitoso, kjer so menhirji in park naredili zelo prijetno vzdušje.
Poklon letalski nesrečiV Petretu sem imel edino predavanje o letalski nesreči, mislim, da mi je kar dobro šlo, preveč živahnosti pa zaradi pietetnih razlogov nisem vnesel v svoje predavanje. Prižgali smo svečko. Po obisku Ajjacia smo se odpeljali na prelaz Vizzavona in odpešačili do Cascades des Anglais, kjer sva se z Oskarjem tudi kopala. Tudi temperatura vode okoli 12 stopinj me ni ustavila, da bi se vrgel noter. Zvečer sem tudi jaz presegel samega sebe in prvič v življenju jedel ribjo juho v kombinaciji s kuskusom. Sploh ni bilo slabo.

V objemu visokogorja …

V objemu visokogorjaŠesti dan je sledil vzpon na jezeri Melo in Capitello. Na skupinskem cilju pa smo gledali visoko gor, na prelaz in prišlo je do ideje – kaj če bi se vzpeli še tja? In smo šli – Oskar je prepričal kar 11 sopotnikov, s katerimi smo sopihali v strme klance. Ni nam bilo žal – ta košček je preprosto fantastičen! Naučil pa sem se, kako koordinirati skupino v primeru, da se razdeli, saj kljub dodatnemu vzponu polovice sopotnikov nihče nikogar ni čakal. Zvečer smo obiskali prijetno in najbolj korziško mesto Corte.

2-dnevni vrhunec potovanja …

Že zjutraj smo ponovili skupinski preboj – pospravljanje tabora in zajtrk v rekordnem času in brez naglice. Pravi “team-building” in samosvoje doživetje. Že na poti na Col di Verghio smo se zaradi napačne table malo izgubili, smerokazi pa niso bili le narobe obrnjeni, temveč tudi preluknjani z naboji. Dvodnevni vrhunec potovanjaSledili so sprehodi in pohodi po enkratnih okoljih, da je bilo “oh” in “ah” slišati na vsakem koraku. To je bil tudi dan, ko sem po dolgem času izpustil topel obrok hrane, ne vem, kdaj je to bilo nazadnje. Spali smo na skupnih ležiščih (še eno veliko skupinsko doživetje!) v vasi Ota, ki je najlepša, stisnjena v strm hrib s prekrasnim pogledom na okoliške gore, pa čeprav niso višje od 1300 m. Škoda, ker ni bilo časa za navezovanje stikov z domačini.
Osmi dan je sledil pohod po Spelunci, ki je bil bistveno krajši, kot smo si mislili. Zato pa toliko lepši! Potem smo se odpeljali v Porto in si privoščili prosto popoldne za kopanje na odlični plaži. V zgodnjem večeru smo obiskali Les Calanches, ki so res čudoviti ob sončnem zahodu.
Dvodneni vrhunec potovanjaNaslednji dan sva z Nejcem raziskala Porto. Popoldne pa je sledil vrhunec potovanja, vzpon na Capu d’Ortu, ki se dviga praktično direktno iz morja na višino 1293 m. Pohod je bil prijeten, sprva vroč, na začetku lepo označen, višje pa so markacije zamenjali možici ali pa še to ne, zato se tudi izgubljanju ni bilo moč izogniti. Krožna pot je trajala dlje, kot je bilo predvideno. Na koncu nas je večina dosegla vrh. Fantastični pogledi so poplačali vse napore. To je bil nesporen vrhunec našega potovanja, ki smo si ga morali zaslužiti s kopanjem v lastnem znoju. Vrnili smo se v temi, kar je zame še povečalo romantičnost doživetja, nekaterim sopotnikom pa to ni bilo prav. Za piko na i smo postali še ob izviru in se napili bistre studenčnice. Ta dan je bil zame najlepši na potovanju.

Tempo se umirja … potovanje se izteka …

Tempo se umirjaPredzadnji dan smo z nekaj kratkimi postanki za fotografiranje nadaljevali z zadnjim sprehodom ob rečici Fango, ki pa je bil potnikom všeč. Kopali smo se v rečnih tolmunčkih, kjer je bila voda topla in to je bilo skupini zelo všeč. Tudi plaža v Galeriji nas je navdušila. Popoldne smo že preživeli v Calviju, kjer je imel Nejc prvi večji nastop – vodenje po starem mestnem jedru. Preživel. Nekaj zmede pa je še bilo, kajti Nejc pričakuje novo skupino in njemu se temperatura dviga …
Tempo se umirjaZadnji dan smo našli zadnjo plažo za zadnji zajtrk na poti. Vožnja do Bastie je pomenila zadnje kilometre na poti. V skupini je bilo čutiti zavedanje, da je potovanja konec. Prihod v pristanišče je le še dokončno potrdil to dejstvo. Še zadnje urice na trajektu in večerna vožnja domov. Zaradi zastojev v Italiji smo prišli kasneje, kot smo pričakovali. Na avtobusu sem imel nekaj krajših nastopov, na koncu pa mi je skupina celo zaploskala.

Namesto konca – nov začetek …

To potovanje je bila velika šola. Zavedam se, da je pred mano še veliko dela, če bom želel biti dober vodnik. Čaka me delo tako pri osebnem razvoju kot pri organizaciji in oblikovanju predavanj. Tudi pri retoriki mi še veliko manjka. Vendar se dobro počutim. Vem, kaj mi je narediti in tega se bom zdaj lotil. Pomembno je da vem, da to lahko naredim.
Namesto konca nov začetek