17. March, 2010   Agencija Oskar, Člani pišejo, Dogodki doma, Slovenija, Vodniki  

Vodniški team-building – Ustvarjanje zgodbe!

 

Vodniški team-building – Ustvarjanje zgodbe!

Iz egipčanskega suženjstva preko Sinaja v obljubljeno deželo
Uskovnica 03. – 07. Marec 2010
Prekaljeno vodniško ekipo je veselje vedno znova kaliti. Druženje v dobri družbi nas polni z zavedanjem, da je vredno sodelovati v skupni zgodbi Agencije Oskar. Novi potovalni pristopi in razumevanja se iz zasnov preko vodnikov vključujejo v vsako potovanje in vstopajo do vsakega sopotnika.


Vodniški team-buildingi soustvarjajo Zgodbo Agencije Oskar, saj v teh čudovitih druženjih preizkušamo nova spoznanja in jih preko celotne ekipe vpeljujemo v potovalno prakso.
ZASNOVA: IDEJNI SCENARIJ 
Zdravo Boris,
Verjamem, da si tudi danes dobre volje in v rdeči sferi inspirativnega idealizma. Naj ti spodnja zasnova polepša naslednje dni.
IDEJNA ZGODBA:
Mojzesova zgodba: egipčansko suženstvo – PREHOD (izgubljanje v Sinajski puščavi) – obljubljena dežela.
Prizor 1: egipčansko suženstvo – poudarjeno, 2 dni
Začetni hiter spust na realna tla (streznitev).
Hiter vstop v stanje “suženjstva”.
Dvodnevna stabilizacija stanja “egipčanskega suženstva”, da ga vsak sopotnik začuti in doživi. Vzpostaviti “sistematični” ritem, obremenjenost, intenzivnost površinskega dogajanja.
Vzpostaviti zadovoljivo stanje brez vizije, prihodnosti. Stalno polnjenje časa z navidez koristnimi stvarmi brez vsebine.
Fizična stabilnost, duhovna beda. Sužnost pač.
Prizor 2: prehod – hitro, sunkovito – popoldne, večer, noč
Popoldne/priprava: gradnja skupinske dinamike. Stopnjevanje morale in dvigovanje zavesti na nivo, potreben za prehod.
Večer: igre, veselje, radost, vznesenje. Eksplozija vzdušja ob ideji prehoda in novice: obljubljena dežela JE!
Noč: sunkovit prehod, presenečenje, padec na čisto dno! Natikanje na kole, praženje na blagi žerjavici, izgubljanje v neznani deželi… Streznitev s stvarnostjo prehoda!
Želim največjo možno oscilacijo.
Prizor 3: Obljubljena dežela, poudarjeno, 2 dni, užitek
Užitek ob zmagi, da nikomur ne bo treba razlagati, da je vstopil v obljubljeno deželo in bo to začutil vsakdo v skupini (ker Mojzes lahko vmes mrkne nekam v nebo)!
To je to. Scenarij za vodnike ostaja skrivnost. Naj ga odkrivajo sproti in v praksi.
Vesel sem, da nimaš vprašanj. Če se ti pojavi dvom, preberi ponovno.
Povsem ti zaupam zato me ne obremenjuj s podrobnostmi.
Hvala, Oskar
OBVESTILO PRED ODHODOM: 
Prava Zgodba lebdi nad stvarnostjo že veliko pred njenim udejanjanjem. Nekaj dni pred team buildingom sopotniki (vodniki) prejmejo naslednje Obvestilo pred odhodom “s podrobnimi informacijami glede dogodka”.
Obvestilo omogoča svobodo posameznika: vsakdo si lahko ustvari svojo vizijo nadaljevanja, glede na lastno stanje duha.
Vas zanima obvestilo pred odhodom? Kliknite tukaj… 
Komentarji sopotnikov (vodnikov): 
 
Katja: 
Na team buildingu sem se počutila super in moram reči, da je bila to zame izjemna izkušnja, saj sem prvič zares začutila pripadnost Oskarjevi »družini«. Najbolj mi bo v spominu ostal naš iglu, ki ga je zdaj verjetno že pobelil sneg in zapolnil vse luknje v strehi! Tudi vsebinsko se mi je zdel team building koristen, že zato, ker sem izvedela, da ne obstaja več le 5 potovalnih stopenj. Hvala še enkrat vsem organizatorjem za teh super 5 dni!
 
Franci:
Nisem pričakoval take homogenosti in povezanosti, nad čemer sem bil in sem še navdušen. V spominu mi ostajajo naslednje misli:
–          ni vse tako kot je videti – resnica je včasih… presenečenje,
–          česar ne povem, ne more nihče vedeti,
–          ne čakaj, ko imaš priložnost.
Vse čestitke in pohvale za idejo, voljo in izvedbo za ta team-building! In upam, da se vidimo tudi na naslednjem.


Branko:
Da bi popolnoma razumeli moje občutke si oglejte film THE GAME. Režija David Fincher, glavna vloga Michael Douglas in Sean Penn. Film je letnik 1997.
Počutil sem se kot Michael Douglas.
 
Alja:
Uskovnica je bila zame super doživetje. Najprej najpomembnejše: obljuba je bila dana, da bomo obdelovali nastajanje zgodbe in to je bila moja glavna motivacija! Dobila pa sem še malo več: ne le navodila za pisanje ali vodenje (zgodbe), ampak tudi ozemljitev, ki mi ves čas malo uhaja izpod peresa, s tipkovnice, izpred mikrofona J
Vez z drugimi– previdno in pozorno stkana zgodba naše poti je podpirala vsakega od nas in med nami tvorila vedno bolj prepletene niti prijateljstva. Kjer smo izgubili stik drug z drugim, je ta stik obudila, kjer tega stika sploh še ni bilo, ga je na novo stkala… hvaležna sem za takšno druženje in (predvsem) ogromno smeha J
Na lastni koži sem izkusila dobro potovanje z vsemi lastnostmi, ki naj bi jih imelo. Eno je teorija, ki je zelo uporabna, drugo pa je praksa v kateri lahko tudi začutim stanja in prehode v katerih se znajde nič hudega sluteč posameznik, ko vstopi v našo potovalno zgodbo… pa saj ne gre samo za potovalno zgodbo, v resnici gre za prehode in stopinje vsakega v vsak nov dan.
 
Boris:
Kako sem se počutil?
Vrhunsko, kot vodnik, ustvarjalec zgodbe, saj so besede meso postale.
Kaj mi bo najbolj ostalo v spominu kot IZKUŠNJA?
Gradnja iglujev! Pogovori, debate – to kar mi manjka v vsakdanjem življenju.
Kaj sem najbolj odnesel iz VSEBINE, kaj mi je bilo najbolj všeč?
Ustvarjanje zgodbe in uresničevanje le te. Všeč mi je, da sem videl, da vodniki dejansko uporabljajo nekatere tehnike in jim super uspevajo. Že iščem keltska imena za naše Irce.
 
Sara:
Ubijalsko!
Vrhunsko!
Noro!
Tako sem se počutila po končanem team buildingu na Uskovnici. Če bi me takrat kdo vprašal, kako se počutim, mu sploh ne bi znala odgovoriti.
V zraku.
Nekje vmes med bogovi in demoni. Popolnoma neprizemljeno. Kot, da v mojem telesu vlada vakuum in je moja Bit nekje drugje…
Ampak kje?
To se sprašujem še zdaj, 4 dni po povratku. Kajti misli so v dneh našega urjenja, katerega bi brez težav poimenovala urjenje za specialno enoto komandosov,  popolnoma izginile. Kajti bili smo samo mi, ekipa vodnikov in lokalna ekipa, ki je skrbela, da nismo popolnoma odplavali.
Vse drugo pa je bila čista čarovnija. Ne tista, ki jo milijoni gledajo s Harryem Potterjem pred malimi ali velikimi ekrani. Taka, ki se je dogajala čisto zares, med nami, pred nami, v nas.
Kot megla, ki se kar naenkrat spusti na deželo in vse, kar je bilo prej, izgine. Zaveš se,da si tukaj in zdaj in da imaš nalogo, ki jo je treba izpolniti.
Ponosna sem na nas, dragi sodelavci. In v čast mi je, da delam v taki Ekipi.
 
Gvido:
Začetek: Oskarjeva pošta v januarju, v kateri je med drugim tudi informacija o delavnici, ki se začne v mesecu marcu. Jaz pa v Kambodži, spravljen lepo na toplem, vesel vsake pošte iz domačih logov. Super, seveda grem! Ko pa je dva dni po mojem prihodu domov prišla pošta s konkretno informacijo o odhodu, sem si sprva zaželel, da bi vse skupaj odpadlo. Navodila so bila krvava in v skladu z njimi sem si šel takoj kupiti hribovske čevlje za premagovanje snežnih ovir.
In smo šli, v neznano. Po začetnem uvodu, sem se popolnoma prepustil danemu trenutku, nič razmišljal, kam, zakaj in kako, enostavno sem se prepustil in bival v tistem enem edinem trenutku. Ko sem dojel, da ni drugega in da je to edina stvarnost, sem se  v celoti sprostil in prepustil.  In počutil sem se noro dobro, ves čas našega druženja, niti telesna utrujenost in žulji me niso spravili z ravnotežja.
Zakaj tako? Program delavnice je bil zelo dobro zamišljen, pripravljen ter izveden. Učenje v učilnici se je prepletalo, z timskim delom, le te z fizičnim naporom in gibanjem po zasneženem terenu, kot začimba pa so bili posamezni nastopi nas udeležencev, ki so od nas zahtevali dodaten umski napor in zbranost. In vsak od nas je dobil svoje ogledalo v ocenah posameznikov in slika v ogledalu včasih ni bila tako lepa kot bi si posameznik želel, a vendar je odražala realno stanje posameznika. Hvala vsakemu posebej in vsem skupaj za mojo sliko, pripombe, sugestije. Napotki in ocene sotrudnikov mi bodo v pomoč na nadaljnji poti.
Zaključek ali nov začetek!? Zadnji dan sem si dejal, da je najbrž z menoj nekaj hudo narobe, ker sem dejansko užival od prvega do zadnjega trenutka našega druženja. Da je stvar še hujša,  kot sem sprva mislil, me napeljuje misel, da se že veselim našega ponovnega druženja, nekje v maju.
Ostanite takšni kot ste, skupaj gremo  proti zvezdam,
 
Ugur:
Premišljujem o našem skupnem druženju pretekli teden..Na obrazu pa nasmeh… Podoživljam svoje reakcije na vprašanja prijateljev in znancev o tem kako je bilo, kako smo se imeli…Velik nasmeh na obrazu so pospremile besede kot so the best, super, naporno, ful dobro….
Modro zasnovan program od začetka do konca, vsak dan poglavje (beri kamen) zase, pa vse skupaj zaključeno v neko smiselno celoto. BRAVO!!!!
Imate pa problem za naprej…Težko boste Bohinj 2010 presegli… Kjer je problem je tudi izziv..
Najbolj sta mi bila všeč 3. in 4. dan, z ogromno akcije v naravi…Pa seveda način kako sta nalogi kot sta grajenje iglujev in orientacijska naloga prebudili otroke v vsakomer izmed nas.. Škoda edino, da je bila noč načrtovana za spanje v iglujih nekoliko premrzla (pa drugič)..Karaoke+pantomima pa tudi čista zmaga.
Iz vsebine vsekakor kako pravilno sistematizirati dano temo, kako uvod, kamne, zaključek in rezime… Kako si nam razložil stvari kot so razlike med stili in pa stvari, katere največkrat zbodejo potnike…
Vedel sem, da bo nekaj posebnega še preden smo začeli z našo zgodbo. Na koncu ste moja pričakovanja presegli. Hvala!!!!
 
Marjana:
Kako sem se počutila:  Lepo je biti v super družbi.
Kaj mi bo najbolj ostalo v spominu kot IZKUŠNJA: Že samo to, da sem lahko del tako krasne družbe.
Kaj sem najbolj odnesla iz VSEBINE: Odnesla veliko. Vedno znova ugotavljam, da so taki timbildingi dobri za osvežitev našega poslanstva. Vodenje mi bo zdaj še lepše;)
Kaj mi je bilo najbolj všeč: Različne aktivnosti v naravi.
Kaj me je motilo: Mraz in žulji na nogah.
 
Breda:
Naučila sem se, da ni dobro, če karkoli pričakuješ, zato sem odšla od doma brez pričakovanj. Skrbela me je samo fizična kondicija, ki trenutno ni najboljša.  Najbolj pa me je skrbelo, da me bo zeblo. 3x sem prebrala navodila, kaj vse vzeti s seboj in vse bolj se mi je dozdevalo, da bo vsega premalo. Posledica: do vrha preobložen nahrbtnik in pol stvari, ki jih sploh nisem potrebovala. In rezultat: ni me zeblo, tudi malo ne. Še enkrat se je izkazalo, da če se ne obremenjujem s stvarmi, se na koncu vse postavi na svoje mesto.
Ker sem šla brez pričakovanj, mi je bilo vse sprejemljivo, vse zanimivo. Celo hoja mi je zlezla pod kožo. Sama se ne bi nikoli spravila na 5 urni popoldanski sprehod v snegu. V skupini pa je bilo prav zabavno.
Porodilo se je cel kup novih idej, ki niso več neuresničljive. Rabijo pa čas, da dozorijo in da zlezejo na papir.
 
Ana:
Sama sem se team-buildinga neverjetno veselila, komaj sem dočakala že znano in še neznano okolje – druge vodnike – veliko ogledalo, ki me še posebej intenzivno na takih dogodkih sooča z samo seboj, pripomore k mojim življenjskim, osebnim odločitvam in zelo pomaga pri razvoju samopodobe.
Atmosfera je bila skozi celoten team-building na višku, tudi dinamika celotnega seminarja je bila neverjetna, naj izpostavim samo primer viharja misli, ki so se porajale ob naslednjem zaporedju dogodkov:
Četrti dan: bujenje – vsi zalimani – zelo interaktivna predavanja in predstavitve skupinskih del- kosilo – popoldanski sprehod na krpljah med vrhovi zasneženih smrek – gradnja iglujev iz skorje snega; kurdska hiša, kraška hiša, afriški minaret – Oskarjev iglu in seveda – iglu axis mundi – povratek na večerjo – predavanja – zabavnih 55 min pantomime na pesmi »Cesta«, »Ti si moje sonce« in »20 ljubic«, v pričakovanju konca uradnega dela večera in že težko pričakujoč spanje v topli postelji pa nas preseneti novica o tem, da bomo v 10 minutah zapustili toplo kočo in se odpravili obiskat naše igluje, kjer bomo prespali. Nekaterim nam je bilo smešno, drugi so prekinili zatišje pred nevihto z komentarjem »Men pa ni več smešno.«
Dinamizem seminarja mi je bil zelo všeč, prav tako raznolikost aktivnosti, ki so bile del izobraževanja. Pohvale organizatorjem. Mislim, da je največji uspeh team buildinga ta, da smo resnično pričeli graditi skupinski in celostni duh vseh začetnikov in bolj izkušenih vodičev.