Veselo pokopališče in lesene cerkve
Piše vodnik Bojan Grošelj
Po navadi so pokopališča mesto, kjer se človek dostojanstveno poslovi ali pa spomni pokojnikov. Toda Romunija je zanimiva dežela in v njej boste našli veselo pokopališče.
Veselo pokopališče se nahaja v vasi Sapinta (izg. Sapnca) v pokrajini Maramures.
Maramures je zgodovinska pokrajina, ki leži na severu Romunije. Del leži tudi v Ukrajini. Še danes je pokrajina ruralna in popotnik dobi občutek, kot da se je tu ustavil čas. Pokrajina, kjer konjska vprega ni nič nenavadnega. Sama pokrajina je izredno bogata z gozdovi, zato je trgovina z lesom glavna industrijska dejavnost. Glavno mesto dežele je Satu Mare.
Ime dežele Maramures, pomeni Veliki Mureš, to je reka, ki priteče iz Karpatov. Dolga je 725 km in se pri madžarskem mestu Segedin zliva v Tiso.
No in mi po ozkih cestah prispemo v Sapinto. Večja vas ali malo mesto, kakor želite, ima eno izmed največjih turističnih zanimivosti v Romuniji, to je »veselo pokopališče«.
Veselo pokopališče je pokopališče, kjer nas pričaka čisto druga zgodba, kot smo jo vajeni doma. Tam vsak nagrobnik pove kaj šaljivega o pokojniku, predvsem pa so izredno živih barv. Vsaka barva ima svoj pomen: modra pomeni svobodo, rumena plodnost, rdeča strast, zelena življenje in na koncu črna, ki pomeni smrt. Ravno unikatna modra barva se imenuje kar Sapanta modra.
Od kje ta tradicija? Že stari Dačani (praprebivalci Romunije) so verjeli, da je smrt samo prehod v novo, boljše življenje. Prvi, ki je obudil to tradicijo oz. verovanje je bil lokalni umetnik, samouk Stan Ioan Patras, ki je prvi spomenik napravil leta 1935. Do svoje smrti leta 1977 je napravil okoli 800 spomenikov. Danes njegovo delo nadaljuje že tretja generacija umetnikov, ki tako ta živ in zanimiv običaj ohranjajo naprej.
Sam nagrobnik je visok 1,5 metra in ima vedno na vrhu streho. Na nagrobniku je običajno prikazano pokojnikovo življenje, posebnosti, delo, hobi. Seveda gredo tudi ti nagrobniki s časom naprej, predvsem v smislu tehničnih inovacij. Če so bili na začetku še naslikani s konjsko vprego, pa so danes s traktorjem. Ja, časi se spreminjajo.
Nagrobniki so narejeni iz hrastovega lesa. Na nekaterih lahko vidite napisa na obeh straneh. Za to obstajata dve razlagi. Po prvi je na eni strani, v verzih, napisana zgodba pokojnika, na drugi strani pa kak šaljiv dogodek, ki se mu je pripetil. Zopet po drugi razlagi, pa sta v grobu dva pokojnika in vsak ima svojo zgodbo. Tu moram pojasniti, da po navadi leži v grobu samo en pokojnik.
Napisi na nagrobnikih pa so lahko smešni, karakterni, iskreni. Sam ustanovitelj tega pokopališča ima napis:
»Od majhnega me ljudje poznajo kot Stana Ioana Pătraşa.
Poslušajte me prijatelji,
v mojih besedah ni laži.
Skozi vse življenje nikomur nisem želel žalega,
delal sem dobro, kolikor sem lahko.
Vprašajte kogarkoli.
Ah, moj ubogi svet.
Težko je bilo živeti v njem.«
Zanimiv je tudi napis, posvečen tašči:
»Pod tem težkim križem,
leži moja tašča,
če bi tri dni dlje živela,
sam bi sedaj bil
na njenem mestu.
Ti, ki boš hodil tod okoli,
Prosim ne zbudi je,
ker vrnila se bo domov.«
Nehote pa se mi utrne misel, da imajo nekaj podobnega tudi v Srbiji, tam so taki nagrobniki predvsem v Šumadiji in se imenujejo » krajputaši«.
In ko smo se naužili zanimivega pokopališča, ima pokrajina Maramures še eno zanimivost. To so lesene cerkve.
Zakaj lesene cerkve? V Maramuresu imajo veliko lesa, lesni obrtniki od tod pa so mojstri svojega poklica. No vzrok je predvsem v tem, da je to območje bilo pod madžarskim oz. habsburškim vplivom. Kot nam je znano, sta to rimokatoliški deželi, tu pa je bilo doma pravoslavje. Zato so jim dovolili graditi samo lesene cerkve, ki bi jih slej ko prej pokopal čas.
Cerkve, ki jih vidite so bile zgrajene v začetku 18. stoletja iz hrastovih brun. Zanimivost je visok stolp oz. zvonik ki kar kipi kvišku. Cerkev je sestavljena iz dveh prostorov, spodnji je namenjen liturgiji, zgornji pa je bil v času mojega obiska zaprt.
V tem samostanu so nune, ki te prijazno sprejmejo in razkažejo posest. Čeprav je bila, ko sem bil tam, zima, pa je bilo kar veliko obiskovalcev. Vera v Romuniji se krepi in to je videti na vsakem koraku. V Bukarešti menda grade največjo pravoslavno katedralo na svetu.
Pa vendarle tega v Maramuresu ni čutiti in človek, se tu lahko le čudi spretnosti in iznajdljivosti graditeljev.
Zaradi svoje unikatne izvedbe in izgleda je ta cerkev, skupaj še s sedmimi lesenimi cerkvami leta 1999 postala del UNESCOve kulturne in naravne dediščine.
Če si želite spoznati pravo Romunijo, neokrnjeno deželo, prijazne ljudi, dobro hrano in kapljico ter pri tem doživeti še deželo, kjer se je ustavil čas, potem je Maramures idealno mesto za vas.