24. March, 2014   Agencija Oskar, Skandinavija  

Vasa ladja

 

Vasa ladja

“Med četrto in peto uro popoldne se je nova velika vojna ladja Vasa prevrnila in potopila.” To je le kratka novička, zapisana v dnevniku kraljevega notarja, a označuje največjo katastrofo v švedskem kraljestvu v 17. stoletju.
Za veličastno ladjo, ki je neslavno končala na svojem prvem potovanju, pa to ni konec zgodbe, kajti njena prava pustolovščina se je začela šele dobrih 300 let kasneje.
Skandinavija - Vasa ladjaV 17. st. je v Evropi divjala krvava vojna med protestantskimi in katoliškimi državami; švedski kralj Adolf II. Gustav je nameraval stopiti na stran protestantov. Pred tem je moral obnoviti mornariško floto, zato se je odločil za gradnjo ladje izrednih dimenzij in neverjetne oborožitve, ki bi pomenila dokončno prevlado Švedske v Baltskem morju. Po treh letih trdega dela je bila kraljica severnih morij, za katero je padlo več kot 1000 najboljših hrastov, pripravljena na svojo prvo vožnjo.
10. avgusta 1628 je bilo v stockholmskem pristanišču zbranih vse polno radovednih in od ponosa prevzetih meščanov. Vreme je bilo lepo, pihal je le rahel vetrič in kapitan Sofrig Hanson je ukazal svojim mornarjem, naj razprejo štiri od desetih jader. Po samo 1.300 metrih se je veter le nekoliko močneje uprl v Vasina jadra in jo prevrnil na bok; skozi line za topove je začela vdirati voda in v nekaj minutah je bil Vasin boj končan. Ladja je skupaj s 50 mornarji končala na morskem dnu.
Kralj je iskal krivca za katastrofo. Prva hipoteza o vzroku potopitve se je nanašala na topove, ki naj bi bili nepravilno pričvrščeni, tako da bi se naj vsi zapeljali na en bok ladje. S tem je bil prvi na seznamu krivcev kapitan, ki pa je odločno zanikal, da namestitve ni pravilno opravil. Krivdo je usmeril v ladijskega konstruktorja Henrika Hybertssona, saj naj bi bila konstrukcija preveč nestabilna. Kobilica ladje je bila v primerjavi s trupom, jambori in oborožitvijo očitno premajhna, ladja sama pa tudi pretežka. Hybertsson je med gradnjo umrl, tako da ga je nadomestil Hein Jacobssen, ki pa se je izgovoril, da je dimenzije ladje določil Hybertsson, odobril pa jih je tudi kralj. Skratka, v končnem poročilu je krivec ostal neznan in nihče ni bil kaznovan za katastrofo.

Z reševanjem Vase so poskusili že v 17. stoletju, vendar jim je – s pomočjo potapljaškega zvona – uspelo dvigniti le večino topov, kar je odličen dosežek za takratno potapljaško tehniko. Potem je Vasa počasi utonila v pozabo, še vedno pa je burila domišljijo zasebnih raziskovalcev. Najdejavnejši med njimi je bil Anders Franzen, ki se je zavedal, da je Baltsko morje edinstveno, ker je premalo slano, da bi v njem živel ladijski črv teredo. Pričakoval je najdbo fantastično ohranjene Vase. Dolga leta je preiskoval morsko dno v stockholmskem arhipelagu in po velikem številu najdenih pralnih strojev, štedilnikov in koles, se mu je 25. avgusta 1955 nasmehnila sreča.
Nastal je problem, kako veliko ladjo dvigniti na površje. Predlogi so bili bolj ali manj resni – kot recimo, da bi ladjo zamrznili in obdali z ogromnim kosom ledu, ki naj bi priplaval na površje skupaj z njo. Ledeno goro bi potem odvlekli na želeno mesto in pustili soncu, da jo raztopi. Ali pa, da bi Vaso napolnili s teniškimi žogicami, ki bi povzročile, da bi se sama dvignila …
Nazadnje so se odločili za dobro preverjen način dvigovanja dragocene najdbe; močne jeklene vrvi s premerom 13 cm so namestili pod ladijski trup in jih priklenili na z vodo napolnjene pontone. Ko iz pontonov spustijo vodo, se le-ti dvignejo, napnejo jeklene vrvi in potegnejo ladjo ven. Jeseni leta 1957 so potapljači začeli kopati 6 predorov pod ladijskim trupom. Njihovo glavno orodje je bila gumijasta cev s posebnim ustnikom, s katerim so izpirali blato in prod. Delo je bilo zelo zahtevno, saj so kopali v popolni temi 30 m globoko. Izkopavanje je potekalo 2 leti, tako da je bila avgusta leta 1959 Vasa pripravljena za dvig. Potapljači so morali le še ladijski trup narediti ponovno vodotesen in ga ojačati za končni dvig. Delno razbito krmo so morali ponovno izdelati in odprtine za topove opremiti z novimi loputami. 24. aprila 1961 je Vasa ponovno zagledala luč dneva; bila je tako dobro ohranjena, da je brez pomoči zmogla pot do dokov. Danes si jo lahko v vsej svoji veličini ogledate v muzeju Vasa v Stockholmu.
Pridružite se nam na naših potepanjih po Skandinaviji in si oglejte mogočno Vasa ladjo v živo.