19. August, 2016   Agencija Oskar, Irska, Vodniki  

V deželi vil, škratov in svetega Patrika

 

V deželi vil, škratov in svetega Patrika

Piše: vodnica Daša

Nekoč, dolgo nazaj, je sveti Patrik preganjal hudiča.

Moherski klfiPodila sta se čez travnike in pašnike Irske, preskakovala redke gozdove, doline in griče, ki so posejani vsepovsod. Izognila sta se najvišji gori Karrantoohill, ki je bila zavita v svoje meglene pajčolane, tik pred Moherskimi klifi sta se zadnji hip ustavila in na koncu zatavala na jug dežele. Hudič je bil že zelo utrujen in se je spotaknil ob zadnji gori pred ravnino. Njegovi dolgi močni kremplji so se zataknili ob skalovje, potegnil je stopalo k sebi in zato je odkrušil velik kos skale, ki je poletela okoli 18 milj daleč in padla sredi sočnih travnikov na tla … hudiča je noga bolela, zatulil je in jo hitro pobrisal neznano kam …

Patrik je hotel ucvreti za njim, ampak skala sredi polja ga je premamila.

»Mmmm,« si je dejal, “to mi je pa všeč, tu bom postavil svetišče, ta skala je znamenje. Tu bom maševal in pokristjanjeval Irce …«

Tako je nastal slavni Rock of Cashel

***

Rock of cashel sEnkrat smo spali v prijetnem podeželskem mestecu Mallow. Hotel je bil nameščen sredi mesta, na glavni živahni ulici, v starem irskem slogu, z  bogatim lesenim okrasjem, ki ga na srečo niso zamenjali z novotarijami sodobne gradnje. Hodniki v hotelu so prav prijetno škripali, pipe v kopalnici so bile iz težkega železa, sobe pa prijetne, tople in privlačne. V hotelskem pubu je živahno, najprej nogomet na TV, potem pa živa glasba, pivo teče … Ko poskušam najti zapleteno pot do hotelskega bazena, srečam Lea in Slavico, s katerima sem enkrat že menjala sobo. “Kakšna je vajina sobica, je v redu?” ju vprašam. Veselo se nasmejeta in rečeta: “Odlična je!” Pohecam se, če želita zamenjati, pa pravita, da ne … ampak to se je kasneje izkazalo …

Naslednje jutro …

“Kako ste spali, dragi sopotniki?” Vprašam moje drage popotne prijatelje, vsi pohvalijo udobno sobo, toploto, kopalnice … razen …
Slavica reče: “Pri nama so pa vso noč hodili zgoraj …”.
“KDO?” smo začudeni … Razvije se debata, kdo bi lahko hodil celo noč nad njuno sobo, jaz pa smuknem v recepcijo, se pozanimam in izvem, da je nad njuno sobo le … podstreha …
Palčki so bili, škratje, sem vse bolj prepričana. Ko to rečem naglas, se vsi smejejo. Seveda, navajeni so mojih zgodbic in legend in irskih mitov.
Ampak jaz ostanem resna. Receptorka mi je pokazala shemo hotela, zaviti hodniki, stopničke dol, pa spet gor, in levo, pa desno … nad njuno sobo druge sobe NI BILO.
Torej, škratje … tekali so sem in tja, pripravljali, pospravljali, znašali vkup in odnašali kdo ve kaj in za koga.

***

Ko sta Mitchel Henry (zdravnik, politik, lastnik tekstilnih tovarn in pionir na raznih področjih) in njegova žena Margaret potovala na poročno potovanje v Connemaro na Irsko, sta se povsem zaljubila v divjo, odmaknjeno prelepo pokrajino. Tam sta preživela lepe dni, hodila po hribih, ob jezerih in morju. Kasneje je Mitchel podedoval zajetno vsoto denarja in kupil veliko posestvo v Connemari. Za svojo ženo in njune otroke je dal zgraditi prelepo graščino, znano kot Kylemore abbey. Postopoma so urejali park ob jezeru, gradili majhno katedralo v gotskem slogu, zelenjavni in cvetlični vrt. V 21 rastlinjakih so vzgajali različno sadje in zelenjavo, celo oljke in vinsko trto. Postavili so manjšo elektrarno, graščina je imela pravo kopalnico.

Kylemore-Abbey-IrskaDevet otrok je živelo prijetno podeželsko življenje, oče je postal politik, 14 let član House of commons in boril se je za napredek Irske na mnogih področjih.

Žal sreča ni trajala dolgo. Družina je leta 1874 odpotovala v Egipt, otrokom sta hotela pokazati lepote starodavne kulture. Žal pa je Margaret usodno zbolela. Tedanja medicina žal ni uspela ustaviti toka njene bolezni. Iz Egipta se je Mitchel tako vrnil brez ljubljene žene in mame njunih otrok, skrbel za otroke in nikoli več se ni poročil.

Ko danes hodimo po temnem drevoredu, ob od vetra vznemirjenem jezeru, za hipec uzremo belo vilo z lepim obrazom in dolgimi temnimi lasmi, ki hiti po zelenju nedaleč od nas. Poboža vijoličaste cvetove rož ob jezeru, zazre se v oblake, prisluhne vetru.

Maragret še vedno hodi po svojem posestvu, Mitchel počiva ob njej v majhnem mavzoleju, otroci so se razselili, vendar vzeli s seboj mit svoje ljubeče mame …