15. mar, 2019   Agencija Oskar, Turčija, Vodniki, Vodniška šola  

 

Turčija, o njeni lepoti se mi sanjalo ni!

Študijsko potovanje

Študijska tura? Hmm, priprave in napetost, utrjevanje in prisotnost vrhovne avtoritete! A si sploh želim videti deželo neskončnih »all inclusive« hotelov in golf igrišč? Kjer ljudje barantajo za poceni bombaž in živorumeno zlato? Kaj pa vem … Pa še to bo le kulisa, smo govorili. Duša je želela, telo najbolj ne, pa je zmagalo prvo. Juhej!

Ob prihodu v Istanbul se je srce že ogrelo. Mesto, ki je s svojo živahnostjo, barvitostjo in odlično ponudbo magnet za turiste in domačine. Hagia Sofia, hipodrom, čajčkanje v bližini Modre mošeje, pa spet mimo živopisanih trgovin do drugega doma (avtobusa). Nato pa nočna vožnja v Burso. Smo že v Aziji. Uff, prva nepričakovana stvar. Bursa – sem kaj vedela o njej? Ne, sploh ne. In pozorno sem poslušala in se čudila temu staremu mestu svile, ki je čisto sodobno tudi sredi noči.

Jutro se je pričelo na Egejski obali. Vdor grške antike v moje srce. Priene, Didim, Milet, jezero Bafa … Subtilnost mehke grške duše ujete med tisočletnimi kamni. Zapadli smo v pojmovanje življenja – tam nekje na zahodu Turčije, kjer so ptice prepevale in sonce božalo malo utrujene duše, željne znanja. Moževali smo kot včasih, le v sodu nismo preživeli dneva in noči. Vrnili smo se na obalo, kjer smo se ob nežnih zvokih valov zazibali v spanec.

Turcija Kapadokija1 manjša 1024x678 - Turčija, o njeni lepoti se mi sanjalo ni!

Drugi dom nas je peljal v srce Turčije, v Kapadokijo, v pokrajino, ki ji ni enake, v brezmejni kolaž dimnikov iz tufa in bazalta. Tam je moja duša poletela. Kakšna prostranost, kakšna brezmejnost, fantazija in pobeg. Dva dni med barvami in igro narave, smo obsijani s soncem prepevali o nastanku Kapadokije. Prvo utrujenost in neprespane noči je zamenjala energija okolja, valovali smo z vetrom in peskom. Smejali smo se šestoletnikom in brisali solze ob neuspelih predavanjih. Globoko smo zabredli v sfero vzporednosti. Dom je bil le še spomin na neko prejšnje življenje.

Polž je rekel – božanska ljubezen. Kaj je to? Konya, kako pristno ljubeča, energijsko polna in omamna je prestolnica prave ljubezni, dom sufija Rumija. In pričetek tradicionalnosti. Majhni okoliški kraji so nam dali vedeti, da je zahodni svet daleč, da je angleščina le nek »tujek« v tej lepi turščini. In je šlo – »Inshallah!«. Vse smo se pogovorili s tradicionalnimi črnimi skuštranimi glavami in zvedavimi očmi. Malo kimaje, malo smeje, vedno s prešerno voljo. Utrujenost pa se je stopnjevala. Noči niso bile namenjene spancu. Zakaj le? Treba je bilo pisati nove priprave, nova predavanja, tolažiti jokajoče, se pogovarjati o vsem, kar teži dušo in iskati izhode. Bolelo je na trenutke. Upanja nismo izgubili.

Turcija pamukkale zahod manjša 1024x669 - Turčija, o njeni lepoti se mi sanjalo ni!

Prišla je zadnja triada našega potovanja, JV Turčija. Naš drugi dom je vozil ob bodeči meji s Sirijo, med ravnicami Mezopotamije, čez Evfrat in Tigris. Tradicionalnost je dobila še močnejši prijem. Postala je brezčasnost. In me, gomazeče gosenice, smo utrujene in neprespane počasi dobivale krila. Predavanja so doživljala preboje, solze je zamenjal smeh, duša je poletela. In vse to z obrazi, ujetimi v svet brezčasja, kjer se duša oplaja z duhovnostjo.

Nekje daleč na vzhodu Turčije smo počasi začeli pristajati. Potovanje se je bližalo koncu in odleteti je bilo treba v domačo realnost. Vsak s svojo novo bisago osebnih spoznanj, v nov »stari« dom, med ljube in drage nam. »Kaj pa bomo rekli doma? Kdo nas bo sploh razumel?«

Ostajamo prijatelji, sopotniki, duše, ki se razumemo. Tega nam nihče ne vzame. Razumevanje? Hja, morda se niti ne bomo trudili, da bi nas kdo razumel.
Nekaj časa bomo valovali in potem se tej nadvse življenjski zgodbi iz srca nasmehnili. Hvala, Polž & Koza.

Piše: Vodnica Mravlja
Blanka Kovačič

01 Naslovka 20190216 0845520 1024x498 - Turčija, o njeni lepoti se mi sanjalo ni!