30. March, 2011   Agencija Oskar, Turčija, Vodniki  

Turčija, izza kulise

 

Turčija, izza kulise

 
Zveneča imena: Hagia Sophia, Pamukkale, Efes, Kapadokija, Antalya, Pergamon, Troja, … Vse to je v Zahodni Turčiji. In še več, seveda. Še več zvenečih, slavnih, svetovno znanih imen, za katerimi se skrivajo vsi ti čudoviti kraji. Res so točno taki, kot jih opisujejo. Prevzamejo, navdušijo, navdahnejo, ostanejo za vedno v našem spominu. In še so besede, ki bi jih lahko opisale, prav vse s presežniki. Vendar je poleg njih še tisto nekaj, kar se skriva rahlo v ozadju, tam za prelepo kuliso. In tisto nekaj pripomore, da je pečat doživetja vtisnjen za vedno.
Dva svetova, eden zraven drugega
Pamukkale so izjemne. Čudo narave, neverjetna stvaritev, ki očara prav vse! Najbolj s svojo magijo zapeljujejo tik ob sončnem zahodu, ko se barve tako lepo prepletajo s snežno belino. Velika množica se prebija po edini dovoljeni poti do najlepše točke za fotografiranje. Prej so se sprehodili čez antični Hierapolis, zatem okopali v bazenu s pomlajujočo vodo, kjer se je kopala že sama krasotica Kleopatra in popili pijačo v prijetnem okolju zgodovinskega kraja. Kaj bi človek še dodal k takemu dnevu? Tam doli v vasici je doma prijazni Mehmet, ki ima nadvse gostoljubno restavracijo z nočnim razgledom na osvetljeni »bombažni grad«. Kebabi, turške palačinke, čorbe, ajran, čaj in vodna pipa za nameček! Mehmet pa se kar ne preneha truditi za nas in na koncu je seznam stvari, ki jih časti hiša, skoraj daljši od našega računa. Prisede in zapletemo se v pogovor o smislu življenja, poskusimo rešiti svet,… Ko potegnemo črto pod dnevom, so resda slike belih ponvic najlepše na prvi pogled. A le kdo bi pozabil prijateljskega Mehmeta, tako gostoljubnega, da mu je na začetku kar težko zaupati… O Turčija in tvoji prijazni prebivalci, ki nam dajo misliti!
Kapadokija, eno od čudes sveta?
Tudi Kapadokija je eden od tistih koncev sveta, ki jih je nadvse lepo videti! Fantazijska pravljična pokrajina, ki v sebi skriva več zgodb kot najbolj debela knjiga pravljic, je vedno unikaten in neponovljiv potovalni teren. Vsakokrat, ko se ji bližamo, se na ustih naše celotne ekipe nariše širok nasmeh: »O, Kapadokija, tu je tako lepo.«. Raznolike dolinice se menjajo ena za drugo, neresnične vasice so kot bi jih nekdo ustvarjal po svoji domišljiji, skrivnosti kar ne zmanjka in urice bežijo. Povsod so prijetne čajnice, neskončne vrste stojnic s spominki, dobre restavracije, prelepe razgledne točke. In podamo se še v eno od skritih dolinic, kjer po pol urice hoje naletimo na povsem novo čajnico pri Hasanu. Hasan se že od daleč smeji in nas pozdravlja. Sicer smo ravno po debeli uri ležanja ob čaju na platojih pri tetki Ajše, a kaj bi to. Eden ni nobeden, je rekel nekdo. Zato pustimo Hasanu, da nas razporedi po svojih blazinah na tleh v senčki murvinih dreves. Voda za čaj zavre na ognju, Hasan pa že razlaga svojo življenjsko zgodbo. Ko imamo vsak svoj kozarček »tulipanček« čaja v rokah, prinese polno vrečo nečesa. »Oh, zdaj bo pa prodajal. Pa tako lepo je izgledalo.« slišim od nekod. Hasan se usede na sredino med nami, se široko nasmeje in pove, da bomo imeli turnir z nagradnimi vprašanji in kdor pravilno odgovori, dobi nagrado iz vrečke. Vprašanj in darlic je bilo točno toliko, kot nas. In bila so taka, da je na vsako znal vsaj nekdo odgovoriti. Hasan nam pove, da je upokojeni učitelj in da ima čajnico le zato, da se lahko z ljudmi pogovarja in naveže nove stike. Ponovno nam da misliti. Svetovno znana Kapadokija, prelepa, mesečeva, s Hasanom postane še bolj nepozabna!
Efes in Priene, znano in neznano
Slavni Efes buri duhove mnogih obiskovalcev. Najlepše ohranjeno antično mesto v Anatoliji je točno tako. Lepo, zanimivo, poslastica. Odmisliš množice in zaživiš med podobami zgodovine. Kot »stari Rimljani« se pokloniš bogovom v templjih, okopaš v rimskih toplicah, olajšaš na javnih sanitarijah, izbereš knjigo v slavni Celziusovi knjižnici, pobarantaš na tržnici in si za veličasten zaključek še ogledaš predstavo v velikanskem gledališču. Sicer imaš sedež bolj visoko, ker so nižji sedeži dražji, a kaj bi to, saj so nekoč graditelji točno vedeli, kako deluje akustika. Zato na vrhu slišiš povsem enako, kot spodaj. Množice so za vzdušje še pomembne! Tudi v časih Efesa kot prestolnice Rimske province Male Azije, so se sigurno vile množice po marmornih ulicah… A tam, preko hribov, v dolini reke, ki je dala geografsko ime rečnemu okljuku – Meander, je še eno antično mesto. Skoraj povsem neznane Priene so starejše, predvsem pa popolnoma neobiskane. Lepa je primerjava z Efesom in še lepše je raziskovati samotne kamne brez čakanja v vrstah. Ko po celem mestu zadoni slovenska pesem iz gledališča, takrat je slika popolna. K temu dodajmo še dejstvo, da Priene ležijo na lepi razgledni točki in da je ob vznožju le te prava turška lokanta z najboljšim domačim ajranom!
Turška obala in njene mnoge skrivnosti
Antalya zveni z imenom že od daleč! In je taka, kot se oglašuje. Turkizno morje, dolge plaže, lepi hoteli. Restavracije s svežim ulovom iz morja na meniju, barčki z dolgim seznamom koktejlov, večeri ob glasbi, toplo sonce. Vse to drži! Tam nekje v ozadju pa je lepo ohranjeno staro mestno jedro Antalye, kjer se vijejo ozke uličke s številnimi izbranimi butički, butičnimi hoteli in lokalčki s posebnim vzdušjem. Koliko je skrivnih vrtov, za katerih vrati je medla svetloba izza pisanih lampijončkov in tam pripravijo vodne pipe najbolj nenavadnih okusov. Dolga turška obala seveda ponuja še marsikaj! Za zvenečimi, svetovno znanimi imeni, se skrivajo šarmantni kraji na bolj odmaknjenih koščkih ob turkiznem morju. Tam ni tako zelo glasno in svetovljanjsko, pač pa bolj »domače« in osebno. Kot pika na i oz. češnjica na vrhu smetane je tukaj plutje z ladjico po odmaknjenih zalivčkih. Ko ponoči svetijo le zvezde in je najlepše v dobri družbi s kozarčkom domačega turškega rdečega… In se zjutraj zbudiš s skokom v morje naravnost iz spalnice na palubi!
Istanbul, vsakič znova bolj večno mesto
Najbolj znamenito mesto Turčije je sigurno večni Istanbul, kjer se vse začne in vse konča. Tako vsaj pravijo domačini, z njimi pa se strinjajo tudi mnogi obiskovalci. To mesto je nemogoče opisati v nekaj stavkih, celo v mnogih je težko… Težko je kdaj sploh reči, da Istanbul dobro poznaš. Kajti ta neverjetni konglomerat ljudi, jezikov, zgodovine, kultur, navad,… je enostavno preveč presenetljiv in seveda tudi prevelik. Tudi zato pa je tako navdušujoč in edinstven. Na zunaj je poln presežkov in svetovnih znamenitosti. Vse drži! Hkrati pa je tukaj toliko skrivnosti in unikatnih posebnosti, da te vedno znova privlačijo in vabijo nazaj k sebi. Kava na eni od številnih ozkih uličic znotraj pokritega bazarja, najboljši jogurt na javnem trajektu, ki pluje po Bosporju, široka obmorska promenada na azijskem delu mesta, slasten burek v eni od najbolj preprostih lokant nekje v enem od številnih podhodov. Vožnja s prvo podzemno železnico na svetu, slikovitim trajektom, ki te prepelje iz Azije v Evropo v 20 minutah. Čudovito poslikana mošeja v eni od temačnih uličic Sultanahmeta in klepet z naključnim sosedom na tramvaju. Vse to in še več je Istanbul. Mesto, ki mu je nemogoče pripisati število dni, potrebnih za obisk. Kajti nikoli ni dovolj. In vedno je nekaj tistih prvič, ki te potem vabijo nazaj in hočeš več!
Nikoli ni dovolj vrstic, ki bi lahko bile dovolj, da bi opisale vse tisto, kar se v Turčiji dogaja za lepo in slavno kuliso. Še posebej, če najprej začneš pri kulisi. Kajti res je taka, še kako vredna ogleda in neštetih besed. A za njo se skriva tisti čar Turčije, tisto nekaj, ki te prevzame in potem vleče nazaj, znova in znova. Kako najti tisto nekaj? Najbolje se je Turčiji prepustiti in ji zaupati, potem se ti odpre in pokaže pot do svojega bistva.
Širin