05. jun, 2013   Agencija Oskar, Jordanija, Oskar celostno  

 

Teličkova pot v obljubljeno deželo

Več … Z Marjanom Ogorevcem v jordansko veličastje.
JordanijaDanes je drugi dan po vrnitvi iz Jordanije. V službi poskušam, da sonček v očeh ne ugasne. Pavove (Oskar) in Povhove (Marjan) napotke sem vzel kot suho zlato in ne bom dovolil, da žlahtnost premine. V ljudeh, ki so mi pred potovanjem šli na živce se trudim videti soljudi in mi to tudi uspeva.
Teliček pa sem postal prvi dan potovanja, v avtobusu na poti proti letališču. Ko je Pav pripovedoval, da nas ime določa in da če se želimo spremeniti, moramo spremeniti tudi svoje ime. Pomislil sem, da si bom moral sam izbrati novo ime in sem si že izbral dve varianti. Ko pa sem iz vrečke potegnil Telička mi je bilo jasno – novo ime mi lahko dodeli samo Višja sila. In izbrala je ime, ki sem ga začutil kot pravega. Res bi v življenju bil rad tudi malo Teliček, takšen hop-hop-hop, brez skrbi in z veliko igrivosti. V otroštvu sem prehitro odrastel in zaslužim si, da to nadoknadim. Že drugi dan potovanja se je ime izkazalo za pravilno, saj sem se po parih kilometrih vožnje z avtobusom zavedel, da sem na postanku v hiši lokalne vodičke pozabil nahrbtnik z denarjem in dokumenti. Vse se je dobro končalo, jaz pa sem se razveselil, saj se je že pokazal Teliček v meni.
JordanijaIn podobno se mi je zgodilo v puščavi, ko sem si ob odhodu s kraja počitka zavezal čevlje na nahrbnik in čez nekaj časa ugotovil, da jih ni na nahrbniku. In ko sem jih šel nazaj iskat sem jih našel točno tam, kjer sem si jih zavezal na nahrbtnik! Teliček pač!
Potovanje pa je bilo preko pekla v raj. Dobesedno. Ker pa sta bila z nami dva Mojzesa ni bilo nikoli brezupno. Zame se je preizkušnja začela že pred odhodom, saj sem zadnje tri dni pred odhodom preležal v postelji s hudim glavobolom in virozo. Pav nas je že na začetku naučil, da je težave lažje prenašati če jih delimo. Če imaš drisko in za to nihče ne ve je veliko hujše, kot če imajo drisko tudi drugi in vsi za to vemo. Zato sem svoj glavobol zaupal Povhu in ko me je prijel za glavo in skozi spustil »štrom« so se težave kmalu končale. Za kašljanje pa sem si našel sopotnico Uš in sva potem kašljala v duetu kot levi in desni zvočnik na meditacijah.

JordanijaPotovanje po puščavi sem si predstavljal malo drugače. Sicer nas je Pav že na začetku naučil, da je prihodnost prazna množica – to je eden od mnogih, zelo uporabnih Oskarizmov. Moja predstava je bila, da bomo hodili po neskončnih sipinah in se zvečer znašli v šotorih beduinov, kjer bodo postelje, ki nam jih bo vodnik določil kot sobe v hotelu. Pa ni bilo tako: dan se je končal v vznožju gore. Tam so nam beduini postregli z večerjo potem pa vzemi si svojo žimnico in si najdi kot, kjer boš prespal. Pod milim nebom! Individualist v meni se je začel takoj grebsti za po moje najbolj ugodno mesto. Na robu v zavetju džipa in druge žimnice. Pa se je potem izkazalo, da ne bo zavetja, ker so tisto žimnico vzeli za drugega, bil pa sem preblizu ognja in se je kadilo vame, pa še beduini so dolgo časa rogovilil naokoli. In ta moj individualizem se ni dal.
Pav nas je sicer ves čas učil, da je pomembna skupina. Jaz pa ne: prvi hodim, če se da, še malo po svoje. Ko pridemo do počivališča se zagrebem za najboljše mesto. Pa se mi je potem parkrat zgodilo, da sem sedel na dobri poziciji a se počutil osamljenega, ker je bilo to stran od drugih, v tretji vrsti. Ko sem spoznal, da lahko te banalnosti prepustim in da so mi bolj pomembni ljudje se je potovanje že končalo. Sem pa zato za to spoznanje še bolj hvaležen. Zdaj mi je pomembno, da sem z ljudmi – to pa je avtomatsko že tudi prva vrsta, vedno. Tudi tokrat se je pokazal oskarizem, da »Pot v raj vodi skozi pekel«.
JordanijaNa žrtveniku v Petri so se mi prvič v življenju ob meditaciji razkadile meglice in zagledal sem pošast in nato zlato palačo. Kako sem si potem ob naslednjih meditacijah spet želel, da se meglica razkadi. Pa se ni. A želja je ostala in vem, da bom našel učitelja, ki me bo naučil meditirati. To je bilo tudi Povhovo priporočilo zame. Zame se je potovanje z vrnitvijo šele zares začelo!
Po enem mesecu in pol:
Še vedno sem ponosni Teliček. Na pikniku v Rakovem Škocjanu sem začutil veliko povezanost s sopotniki in se tudi z veseljem pogovarjal. Z Gosjo sva ugotovljala, od kod takšna povezanost – saj se na potovanju nismo ne vem kaj družili. Skupaj smo doživeli nekaj posebnega in to nas je povezalo. Verjetno si vsega tega še nismo povedali. Mogoče pa je vmes še kakšna čarovnija od Marjana in Oskarja.
Še nekaj se me je dotaknilo na potovanju in mi vseskozi prihaja na misel: kako je možno, da se na potovanju vodnik ves razda za potnike, da je z nami ves čas in z nami deli vse enakovredno z nami. Ko je Mačka v Rajskem kanjonu padla sem videl, kako je Pav prebledel. Prepričan sem bil, da bo poslal Mačko s spremstvom nazaj, mi pa gremo naprej. A ne, Mačka je šla z nami in Povh jo je celo pot držal za roko in ji pomagal čez skale. Jaz sem v tem našel vzpodbudo zase, da v kakšnih podobnih situacijah premagam sebičneža v sebi.
Teliček
Več … Celostna potovanja z Marjanom Ogorevcem.