01. jun, 2011   Agencija Oskar, Člani pišejo, Dogodki doma  

 

Team building

 
***
4.30 zjutraj. Pa ne že spet ! Allah kurusun ! Ampak ne: čas je za jutranjo budnico in telovadbo. Grrrrrr. Najraje bi nekoga pojedla ali pa ugriznila gospo Kačo, ki spi poleg mene, oziroma brcnila s tipalko v zakonski pograd, da se znesem še nad gospodom Bramorjem in gospo Srako, ki nam nista pustila spati prejšnjo kratko noč. Topla spalna vreča za spanje na Araratu me prepričuje, da še ni čas za bujenje, ampak komaj se izkopljem iz njenega objema, si popravim tipalke in pogledam, če so vse nožice cele. Malo me ščemi oklep, zaradi prekomernega kolesarjenja in hoje, ampak moč volje mi pravi, da je pred mano nov dan polen izzivov in nepričakovanih zanimivih doživetji.
5.00 zjutraj Sončni vzhod. Modro vijolično nebo in temno rdeče sonce greje moj zadek, tipalke in premraženo ušivo telesce. Dolina pod Nanosom je prekrita z megleno tančico, skozi katero prodirajo krošnje dreves in nanjo mečejo dolge čarobne sence.,Gledam in gledam in ne morem se nagledati. Neverjetno čarobno, magično in surrealno ! Neprecenljiv in poseben začetek dneva.
Uši smo po besedah nekaterih trdovratne, jaz pravim, da smo vztrajne. Z močno voljo nam je uspela še ena nepozabna dogodivščina.
Živelo kraljestvo živali !
Velik objem,
gospodična Dobra listna Uš
***
In pričelo se je s prvim obvestilom o letošnjem prvem TB, ki  mi je dalo, kar nekaj časa za pripravo in prazen vpogled v prihodnost… in prišlo je drugo obvestilo, tik pred odhodom, ki mi je kot vedno do sedaj povečalo srčni utrip in položilo 10 kg utež na moj prsni koš…
In začelo se je z prihodom na kmetijo«Hudičevec«, ki že samo ime pove, da sem se znašel v pravem peklu, vendar temu ni bilo tako. Zgodnje prelepo jutro nismo začeli s peklenskim vzdušjem, temveč s sproščujočimi energetskimi vajami. Sledila je trajna izguba ega, saj sem se kot teliček znašel na živalski farmi, ter se  pobližje spoznal s samim seboj (konji) in kočijažem. Ko se mi je življenje le nekoliko osvetlilo in dobilo barve, je sledila  panoramska vožnja s kolesi po pravi kraški pokrajini. Kako lepo je bilo voditi svojega konja po vasicah, se ustaviti in utrgati prave Kraške češnje, da o naravi niti ne izgubljam besed. Sledil je postanek in »velik pok«, ki je zaznamoval celoten potek nadaljnjega TB…nato vse tiho je bilo. Prihod v Vipavo, prelepo primorsko mestece in prva nočitev ob izbrani druščini. Drugi dan pa se začne pravi pekel, saj je sledilo vzpenjanje na pobočje Nanosa po pravih jeklenih klinih, a vse te muke so odtehtali razgledi na prelepo slovensko pokrajino. Kako lepo je bilo biti orel in kraljevati v  višavah. Sledil je dolg sprehod in okušanje neokrnjene narave z bosimi nogami-neprecenljivo. Po celodnevnem fizičnem preverjanju naših sposobnosti, se mi je le pokazal končni cilj-Vojkova koča na Nanosu. Ves utrujen se poležem na prelepo razgledno točko in v pričakovanju razsvetljenja pričakujem sončni zahod. Sonce zaide in prikaže se »celostni Oskar«. Za nekatere razsvetljenje, za druge prihodnost. Seveda se od razsvetljenja ne da živeti, zato me je v koči že čakala večerja in potešitev fizičnega stanja, ter večerni program do jutranjih ur-seveda, če verjameš v pravljice. In še tretji dan, energijske vaje, tuljenje in meditiranje v prihajajoče jutro-lepo je bilo. Ker sem bil le nekoliko previsoko, je sledil spust v dolino in na realna tla (raj). Pot v raj pelje skozi pekel a ne za vse…
Če vse skupaj strnem, je bilo prelepo uživati v majskih dneh prelepe slovenske narave, lepo se je bilo družiti z ljudmi, sodelavci agencije Oskar, ki na žalost te prelepe večere preživijo v postelji in se ne znajo veseliti življenja, povezovanja in malih trenutkov (razen izjem), da o tisti iskri, ki bi celosten tokratni TB postavila na višjo raven, zaradi višjih sil ni bilo. Škoda. Kljub temu hvala vsem za tisto, kar sem doživel, pridobil in odnesel v svoje nadaljnje življenje…
Teliček
***
Nova živalska imena, zabavne igrice iz otroštva, zgodnje vstajanje, meditacije, predavanja in razmišljanja o večplastnem načinu potovanj, izvrstna organizacija.
To je bil naš TB.
Gospod Jazbec
***
Oskarjev teambuilding, maj 2011
Sreda, 25.maj 05:45
Z veliko čokolado v roki in velikim pomanjkanjem spanja na zbornem mestu nekje v bližini Nanosa. Najprej pomislim, le zakaj! Potem pa srečanje, smeh, ugotovitev, da smo vsi v isti kaši. In že se začne. Malo meditacije in vpitja v gozdu, ki pomaga pri sproščanju in celo dopoldne razlaganja o kočijažu, konjih in… Komaj verjamemo, ampak res. O kabali. Kaj ni to tista reč, ki se jo gre tudi Madonna? Vsak premor izkoristimo za skakanje na trampolinu v stilu: »I beleive I can fly…«. Naučimo se, da je dobro držati vajeti svojega telesa, čustev in misli trdno v rokah in naslednji trenutek dobimo tudi nova imena. Tokrat postanemo ena od sličic živalskega kraljestva. Ne le, da pustimo vezanost na svoje ime za sabo, ampak se poistovetimo tudi z lastnostmi živali, katere ime prejmemo. Kajti z novim imenom si upamo več!!
Sreda, 25.maj 16:00
Vsak na svojem kolesu, izgubljeni nekje med češnjami in lepimi cestami skozi slikovite vasice drsimo proti novim ciljem. Vodi nas zemljevid, med nami pa vlada trdna tišina, ki je zapovedana! Le kam, le kam… Ko naslednjič spregovorimo, se zavemo, da po piramidi celosti, kjer je duša najvišji nivo, ne moremo plezati brez zadovoljenega fizičnega oz. telesnega nivoja, ki je osnova. Čas za še več češenj, hladno pivo in večerno pico iz krušne peči. Življenje je lepo!
Sreda, 25.maj 22:30
Teliček, bramor, puran in kača se po večernem razglabljanju ob kozarčku ognjene vode zakampirajo kar v lokalu. Razprostrejo svoje podloge in spalne vreče med mizami še aktivnih obiskovalcev lokalčka, jih prosijo za razumevanje in utonejo v spanec pravičnih. Kajti naslednje jutro je odhod ob… Ja, prav imate, ob 05:45.
Četrtek, 26.maj 08:00
Butični zajtrk s sveže pečenimi francoskimi rogljički in pravkar zmleto kavico nariše nasmeh na še tako zaspana usta. In le – ta  se še bolj raztegnejo, ko zagledajo opremo za plezanje ter strokovno ekipo Lisice, Kavke in Žirafe. Opremljeni in v pričakovanju zagrizemo v strme skale proti vrhu Nanosa. Strahovi se rušijo, premagujemo lastne ovire, spodbujamo se s smehom in tudi kakšnim zelo sladkim piškotkom. Dobra lekcija in nova izkušnja nas ponese visoko. A še vedno ne dovolj, da bi dosegli magičnih 1000m nadmorske višine, nad katerimi ni več greha!
Četrtek, 26.maj 13:00
Vsemu lepemu sledi še več lepega. Kaj bi modrice po kolenih in opraskane roke, od sonca ožgan obraz, ko pa na cilju čaka tako neverjetno kosilo v družbi medveda, v senci dreves, sredi zelenih livad… Smisel življenja je že skoraj znan, ko izvemo, da nas do cilja loči še dolga pot. Pot spoznanja? Kakršnakoli že, nanjo se odpravimo tokrat popolnoma brez pričakovanj. Kajti najlepše je takrat, ko se prepustiš dogodkom, ne gledaš na uro, ne slišiš telefona in je tukaj samo še modro nebo nad vso to prelepo zeleno okolico.
Četrtek, 26.maj 20:30
Večerna meditacija? Zakaj pa ne! Še rajši, ko je znano, da ji sledi okusna večerja. In večer v pravi planinski koči. Ki je tokrat nad 1000m. Torej smo v sferi, kjer ni več grehov. Odprli smo pesmarice in zajamrali v noč, se polastili kakšne medice, zapeli skupaj z radiem in še malo reševali svet. Potem pa pride tisto najlepše. Postelje zaškripljejo in v sobi z šestnajstimi je to prava veselica, smeh odmeva v tiho noč. Pozabimo tudi na čas odhoda naslednji dan, 05:30.
Petek, 27.maj 14:00
Lačni, žejni, po dolgih urah hoje prispemo do Predjamskega gradu. Kako je lep! Seveda, vsi smo ga nekoč že videli, a zdaj je še lepši, poseben. Še bolj nas navduši restavracija v bližini. Hrana, pijača, stoli, tekoča voda,… Nič več ni samoumevno in kosilo tekne še bolj, kot bi lahko sploh kadarkoli pričakovali! Pot je bila dolga in polna drobnih presenečenj. Zato je cilj toliko bolj zaželjen. Kako tekne sladoled. Eden, drugi, celo tretji! Kot pravi privid se po kosilu prikaže še avtobus z našimi sodelavci in nas povabi na skupno pot. Kam? V neznano, seveda!
Petek, 27.maj 21:30
Vonj po morju, zvezdice, kozarci s šampanjcem, bazen,… Smo mar v raju? Večer se zavleče v noč in noč v zgodnje jutro.
Sobota, 28.maj 11:00
Del naše ekipe oblečen poskače v bazen. To je eden od tistih najboljših trenutkov celega teambuildinga. Upaj si biti vsaj malo nor, je nekoč rekel nekdo. Pozabi na predsodke in se samo prepusti. Skoči, prebij meje razumevanja, bodi ti! Smeh odmeva daleč naokrog, sonce sije s svojimi močnimi žarki in nas boža, osmisli naše početje. Kako lepo se imamo! Po tem je sledenje resnim temam precej lažje.
Sobota, 28.maj 20:00
Samo en predmet je, ki pritegne pozornost moškega dela naše ekipe. Televizija. In pomembna nogometna tekma. Ostali del ekipe se ukvarja z družnim masiranjem in deljenjem takšnih in drugačnih izkušenj. Spet nas spremljajo zvezdice in spet se večer zavleče pozno v noč. In spet je jutranji odhod še bolj zgoden kot prejšnje dni. A kaj bi to, naša skupna energija nas vleče naprej.
Nedelja, 29.maj 09:00
Gospod Slon razlaga o celosti. Medtem prijazna dekleta kuhajo kavo na avtomatu, eno za drugo. Povpraševanje se ne konča. Utrujeni, a še vedno pripravljeni na nove izzive skupaj v tem, sodelujemo. Nastane skupinska skica vseh živalskih članov ekipe.
Nedelja, 29.maj 14:00
Vsak zagrabi svoje in že je tukaj naš avtobus, ki nas sprejme v svoje varno zavetje. Zapustimo naš začasni obmorski raj, se vkrcamo na avtobus in ta nas popelje nazaj v naš vsakdanji svet.
Hvala ekipi za nepozabno druženje. Za takšno medsebojno podporo in dober občutek za sočloveka, za ponovno zavedanje, da ni vse samoumevno! Še posebej pa za tiste majhne »nore« dodatke, ki so oznaki nepozabno dodali še unikatno!
Gospodična Kača
***
Dneva sta minila odkar smo se vrnili iz letošnjega TB-ja. Žal mi je, da se tam tako malo spi, da potem porabim še par pomembnih domačih dni za to, da sploh pridem k sebi in se naspim. To je res ena od reči, ki bi jo definitivno spremenila, da bi mi bilo potem lažje preklopiti nazaj na dom in številne domače obveznosti.
Vedno pišem nekak povzetek reči, misli in doživetij, ki so se mi utrnila in zapisala po preživetem druženju z agencijo Oskar. Tokrat prav tako… razmišljam, kaj je bilo takega, kar bi s seboj vzela v večnost in kaj takega, kar bi pustila kar tam, na Nanosu.
Spet se mi na TB ni ljubilo iti (to ni nič novega, še vedno do sedaj je bilo tako). Prehitro se je bližal odhod (je tudi vedno tako) in vstajanje sredi noči in vožnja do Hudičevca (kako primerno ime za prvo srečanje!). Minilo je tudi vsaj celo dopoldne, predno sem spet malo začutila vse ljudi, ki jih že leta poznam in so del mojega delovnega okolja (bolj ali manj, no v resnici manj, saj je moje delo precej samotarsko in pri njem ni sodelavcev, razen sopotnikov v skupini). Spet sem ugotovila, da starejši ko postaja človek, manj mu je do poslušanja predavanj, teorij in mnenj drugih… in raje vse to poišče znotraj sebe. V tem smislu me je predavanje prvega dne utrudilo in malo zmedlo… in tudi izpraznilo. Je pa bilo zaznati neko pristno veselje in zgleda, da smo se tokrat res prišli vsi najprej dobro imeti in se družiti, in šele nato tudi izobraževati. Skozi potek dneva (in naslednjih dni) je bilo v programu zaznati profesionalen in tankočuten občutek za organizacijo in druženje, nemogoče bi bilo spregledati Borisovo prisotnost v »tihem programu« dogajanja. Genialen je v tem!
Kolesarjenje je bilo pravi turizem za uživače! Nič navzgor, skoraj nič po ravnem, ampak le navzdol in še bolj navzdol, smo kake 3 ure divjali kot razigrani otroci proti Vipavi… juhej!
In prišel je trenutek, ki smo ga pričakovali, visel je v zraku kot kak sluzast neviden temen oblak, ki je moral prej ali slej spustiti svoj težek tovor. Pogovor je bil prava katarza za vse nas, ki že leta delamo v agenciji in z njo živimo povezani in prepleteni skoraj v eno. Za Oskarja je legel težko!
Dnevi so si sledili, naša skupina je živela in dihala isti zrak, jedla isto (super odlično) hrano in se veselila skupnih trenutkov. Vsak med nami se je z veseljem družil (še posebej, ker druženje ni bilo prisiljeno, od zadaj malo forsirano, ampak je bilo res sproščeno in veselo). Spet sem ugotovila, koliko skupnih dogodkov smo že preživeli in koliko smo se skupaj že naučili, kako se skupaj razvijali… rada imam te ljudi, vsakega med njimi! Še najbolj pa mi je bila všeč ena nova pogruntavščina, ki (kar se mene tiče) manjka na naših potovanjih… to je tihi skupinski čas! Prava uživancija je biti z ljudmi, pa biti istočasno tudi sam s sabo! Če to ni zelo lepa in subtilna nadgradnja! Tihe urice gor po Nanosu so bile pravo darilo zame, ki rada doživljam… svet okoli sebe in sebe v njem in sebe nasploh. Gotovo je to tisti spomin, ki gre z mano v večnost!
Ostalo je bilo lepo, bilo je plezanja po ferati in prepenjanja z ene na drugo stran klinov, bilo je veliko hoje ko so se moje noge že skoraj samodejno premikale in želele le še eno- postelje, bilo je čudovito presenečenje, ko nas je zelo dobro poznani avtobus z napisom Pečelin razveselil v Predjami, bilo je govorov na avtobusu, da sem se včasih komaj zadrževala, da se nisem od smeha valjala po sredini avtobusa, bilo je presenečenje ob prihodu na morje (neverjetno je to, kako zelo smo vsi nori na morje! Še vedno in ne glede na to, da potujemo po vseh morjih tega sveta, nam pogled na Jadran kar zabliska oči!), bilo je plavanja v bazenu (z vso obleko na sebi) in iger na igrišču po tem, ko smo končno enkrat pošteno »nategnili« agencijo J, bilo je veliko izmenjanih besed in misli, vtisov in občutkov… in vsak od nas je imel pred seboj iskreno ogledalo…
Vedno bolj se izostruje moj pogled na dogajanje, na vse to, kar dela naša izobraževanja tako zelo pomembna za nas, ki se skoraj nikoli med seboj ne vidimo tekom leta. Vsa ta leta tudi Oskar vdano deli svoje ugotovitve med nas, pa naj jih uporabimo zase ali za vodenje v njegovi agenciji. Koliko globin smo že preplavali skupaj in koliko jih še bomo!
Hvala, Oskar, hvala Boris in hvala vsi, ki ste bili vsak zase in skupaj, čudovita živalska farma!
Na še mnoga leta! J
Gospa Sova
***
Z eno besedo: NEPOZABLJIVO.
Naša zgodba se je začela v zgodnjih jutranjih urah na kmetiji Hudičevec. Na team building pridem med prvimi in kmalu se zberejo tudi ostali udeleženci, kjer se spoznamo. Premišljujem o tem kaj vse mi bo prineslo naše druženje. V dnevih, ki sledijo pridem do spoznanja, da mi fizična aktivnost in druženje z ljudmi s pozitivno energijo naredijo srečnejšo in zadovoljnejšo. Tri dni sem preživela v prijetnem okolju, odlični družbi polni smeha in veselja, ter dobrega sodelovanja. Ker je vsega lepega enkrat konec se moja zgodba konča, kjer se je začela, na kmetiji Hudičevec, vendar je ta zgodba polna prijetnih vtisov, novih spoznanj o  lastnih zmogljivosti in kopico novih znancev. Team building je presegel moja pričakovanja, saj je bil zelo raznolik, adrenalinski ob enem pa zabaven in poučen.
Gospa Bolha
***
To je bil zame 5 ali 6 ( ne vem točno ) TB, ki sem se ga udeležil v sklopu AO. Že zadnji TB pred tem je bil super in mislil sem si, da ga bo težko preseči. No pa se je zgodil TB in prekosil vsa moja pričakovanja. Nepozabna izkušnja, prava kombinacija fizike, telesa in duha. Kolesarjenje med nasadi češenj, plezanje po skalah ter hoja po vrhu planote Nanos. Na koncu pa zaslužen odklop v Barbarigi. Nepozabno. Osebno zame najboljši TB do sedaj, dodobra sem spoznal samega sebe, okolje in svoje sodelavce. Ni meja, razen tistih v naših mejah. Vesel sem te izkušnje in skupaj naprej korakamo proti soncu.
Gospod Pav, vas ima vse rad
***
Brámorji (znanstveno ime Gryllotalpidae) so majhna družina kobilic, ki jo uvrščamo v podred dolgotipalčnic. Vanjo uvrščamo okoli 60 opisanih vrst, ki so vse prilagojene za kopanje pod zemljo. Kljub majhnemu številu vrst so bramorji, ki živijo v bližini človeka (npr. na obdelanih površinah), splošno prepoznani kot škodljivci, saj lahko ob pomanjkanju nevretenčarskega plena napadajo tudi kulturne rastline.
Gospod Bramor
***
Moji cvetoči dnevi…..
Zame je bil tokratni team building en sam sprehod od rožice do rožice – čisto pravo vzdušje za podlago za prvo Oskarjevo (celostno) cvetko, ki smo jo “uvajali”! Z gospodom Termitom sva bila kot tehnična ekipa zelo usklajen par; vsak prosti trenutek sva izkoristila za to, da sva duhala rožice, jedla gozdne jagode in smrekove vršičke. Edino pri bukovem listju se je nekoliko zataknilo…. Niti zgodnjejutranji razgibalno-meditacijski skupinski trening (ki je slej ko prej prebudil tudi najbolj zaspane), niti trdovratno vztrajanje gospoda Slona, da nam odpre duha tja do pete sfere, ni moglo razbliniti mojega prešernega “dopustniškega” razpoloženja. Ni kaj; v dobri družbi še vgml tekne… JJ
Gospa Sraka
***
TEAM BUILDINGA AGENCIJE SLON je bil res nepozaben in zelo me veseli spoznanje kdo je otrok v meni in zakaj mi kar naprej uhaja izpod nazora…
Lep pozdrav,
Gospa Žaba
***
Z enodnevno zamudo sem se pridružil (kot se je kmalu izkazalo) naši živalski farmi. Izhodišče je bila kmetija Hudičevec (glej, kako primerno ime za Oskarjeve team builidinge), vendar je bilo kmalu jasno, da tokrat ne bo tako. No ja, kakor za koga! Veliko smo hodili, se veliko pogovarjali, nekateri smo se prvič srečali z različnimi tehnikami za sproščanje, tudi kaj novega izumili, in kar je najbolj zanimivo – še nikoli se nismo toliko presmejali kot doslej! In to pove vse!
Hvala vsem za dobro družbo
Gospod Ščurek
***
Razširjanje in združevanje
Zato se rada udeležujem Oskarjevih team buildingov. To je njihov namen.
Tokrat smo se prelevili v živali in se po prvih začudenjih in spraševanjih tako vživeli v svoje nove vloge, da je bila naša živalska farma polna smeha in svinganja.
Gospod Slon vedno poskrbi za razširjanje naših meja razumevanja in dojemanja, rušenje predsodkov in stereotipov, odpiranje novim pogledom in uvidom.
Tokrat smo krotili tri žrebce in morda bodo nekoč res kdaj ubogljivi konji v rokah pravega kočijaža. Že samo poigravanje s teorijo je bilo nadvse zabavno, ko pa smo teorijo udejanjili v prvem slovenskem no-budget filmu je bil to vrhunec užitka, kakršnega lahko povzroči samo univerzalni spermij. Na tem mestu velja pohvala izjemnemu talentu našega režiserja, gospodu Polžu.  
Gospod Puran vedno pripravi vrhunsko potovanje v neznano, polno navdušujočih aktivnosti v naravi in zabavnih iger, ki združujejo vse sodelujoče. Tako se krepijo poznanstva in sklepajo nova. Tako se širi radost in razumevanje.
Tokrat smo kolesarili po Vipavski dolini in rabutali češnje, preplezali smrtonosno skalovje Nanosa in potem prehodili ves njegov greben cvetočih travnikov in pravljičnih gozdov ter zaključili naš pohod pri Predjamskem gradu, da kar nismo mogli verjeti našim očem. Telo je ječalo od preživetih muk zaradi pomanjkanja spanca in predolgih ur hoje, duša pa je letela od veselja, da smo zmogli in končno že enkrat stopili na ta Nanos. Oskarizem pravi, da pot v raj vodi skozi pekel. Nas je raj čakal v Barbarigi. V dežju in mraku smo se pripeljali nekam Bogu za hrbtom, kjer se je prikazal bazen, ob njem pa šampanjec, jagode in vrhunsko kulinarično doživetje. To pa je dobrodošlica in obet nečesa lepega! In to je scena, kjer so stalni pozivi gospe Kokoš k svinganju končno padli na plodna tla!
Na vseh naših team builingih se zgodaj vstaja. Običajno se je to delalo samo zato, da se nas muči! Tokrat pa je imelo svoj namen. Meditacije in energetske vaje ob sončnem vzhodu, ki so nam jih prijazno pripravljale gospa Štorklja, gospa Osa, gospa Gos in gospa Kokoš, so nam usmerile pozornost vase in v tukaj in zdaj našega bivanja ter dale energijo za prihajajoči dan. Posebna zahvala gre tudi njim.
Zame je bil to najlepši team building doslej. Vsega je bilo ravno prav in v vsem sem neizmerno uživala. Izbrano okolje, dejavnosti, predavanja, igre, kulinarika in tisto meni najljubše – druženje z vami, dragi vodniki in vsi agencijski. Hvala vsem za prekrasnih pet dni.
Želim si, da bi se v prihodnje večkrat družili in zabavali izven team buidlingov. Tu imam v mislih kakšen enodnevni izlet ali piknik. Svingerske vezi je prijetno vzdrževati, mar ne?
Saj vam pravim, razširjanje in združevanje.
Vaša gospa Koza
Fotogalerija