07. dec, 2011   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

 

Tamilci na Šrilanki

 Piše: vodnica Nina Mavrič

Plantažni Tamilci so na Šrilanko prišli iz Indije. Angleži so jih na ta mali otoški biser pripeljali kot delovno silo na čajnih plantažah v času, ko je bil otok britanska kolonija. Potomci prvotnih tamilskih prišlekov na Šrilanki živijo še danes. In na žalost v nič kaj boljših razmerah, kot njihovi predniki.

Domovanja plantažnih Tamilcev so izredno skromna. Večinoma zdaj že imajo električno napeljavo v svojih bivališčih, vse preveč pogosto pa se še vedno dogaja, da v svojih malih barakah nimajo ne tekoče vode ne urejenih sanitarij.

Ganesh je oče treh otrok, zaposlen je kot kuhar v enem izmed manjših družinskih penzionov na višinski Šrilanki. S svojo skromno plačo preživlja ženo, dve hčeri in sina. Odličen kuhar je, zame najboljši kuhar na otoku. Vsega se je naučil med leti, ko je delal kot kuharski vajenec v luksuznem hotelu britanskega kolonialnega sloga. Oba sva imela ta privilegij, da so nama v njegovi zdajšnji službi dovolili, da se mu pridružim v kuhinji in se naučim kuhanja šrilanških specialitet. V vseh teh urah sva se veliko pogovarjala o njegovem življenju in o mojem. Kako neverjetno različna sta najina svetova, a vseeno sva se čutila povezana na nek poseben način.

Tako me je nekega dne povabil v njegov skromni dom. Peš sva se odpravila do njegove vasi in cesta se je vedno bolj ožila. Nato je bila le še kozja stezica, ko sva hodila med hišami in čajnimi nasadi, ter na koncu vendarle prišla do bivanjskega kompleksa, kjer živijo plantažni delavci. Njegova žena je obiralka čaja, sam pa se je uspel rešiti in izstopiti iz začaranega kroga plantažnih delavcev.

Deževalo je že nekaj dni, blatna tla so oteževala hojo, vode je bilo povsod preveč. Ko sva prišla do bivanjskega kompleksa sva ob odtočnem kanalu hodila navzgor do vhodov. Ozek prehod med kanalom je bil poln ljudi, predvsem žensk in otrok. Na eni strani so bile posamezne majhne sobe, zaprte z lesenimi vrati, na drugi strani pa ravno tako majhni utesnjeni prostori, ki so očitno služili kot kuhinja za posamezno družino. Pred nekaterimi vhodi so bili kurniki, ženske so v odtočnem kanalu pred svojimi vhodi prale posodo ali perilo. Šla sva čisto do konca kompleksa in se ustavila pred starimi, dotrajanimi lesenimi vrati. Potrkala sva. Skozi malo okno je pokukal obraz malega dečka. Bil je Ganeshev sin. Deček je plašno odprl vrata in se zazrl predvsem vame. Ganesh se je nasmehnil in mi dejal, da še nikoli ni povabil nobenega tujca k sebi domov.

Ko sva vstopila v prostor, nisem mogla prekriti svojega presenečenja. Soba je bila velika 3 x 3 metre, v njej je bila omara, postelja in miza na kateri je bila velika nova moderna televizija. Takoj mi je pokazal televizijo in mi povedal, da je to darilo njegovega šefa, v zahvalo za predanost in odgovornost v službi. ”Je to spalnica tebe in tvoje žene,” sem ga vprašala, pa mi je odgovoril, da tu spijo vsi. Hčeri spita na postelji, on, njegova žena in sinko pa si zvečer na tla postavijo vzmetnico in spijo na tleh. Sama si nisem mogla predstavljati, kako lahko pet ljudi spi v tako majhnem prostoru. Gledala sem tla in nikakor mi ni šlo v glavo, kako na tleh postavijo vzmetnico ko pa je bilo tako malo,  malo prostora. Nato sva odšla v drugi del odtočnega kanala, kjer so imeli kuhinjo. Tam sta bili njegovi hčeri, ki sta presenečeno pogledali očeta, ko sta videli da za njim stojim jaz. Predstavile smo se ena drugi in skupaj popili skodelico čaja, ki se je ravno pripravljal na starem, dotrajanem štedilniku. Nato smo v sobi s televizijo pregledali album poln zbledelih slik iz Ganeshevega družinskega življenja. Na vseh slikah sami nasmejani obrazi in tud,  ko sem vmes pogledovala k otrokom sem v njihovih očeh opazila neverjetno toplino in srčnost. Videlo se je in začutilo se je lahko, kako vesela in srečna družina so na nek svoj, poseben način, ki je nam tolikokrat tuj.

Če smo iskreni, sami velikokrat mislimo kako nesrečni so ljudje, ki ne živijo na podoben način kot mi. Kako revni so ljudje, ki nimajo enakih bivanjskih možnosti kot mi. A pri Ganeshevi družini nisi imel takega občutka. Nič jim ni manjkalo in nič se jim ni zdelo narobe, ker sanitarije uporabljajo še s tremi sosednimi družinami. Imeli so in še vedno imajo eden drugega. Med sabo so povezani z neverjetno ljubeznijo in naklonjenostjo.

Ko sva se vračala nazaj v družinski penzion, sem dejansko dojela pomen besed, ki mi jih je Ganesh nekoč dejal; da denar in udobje nista tako zelo pomembna kot si mislimo. Njemu se zdi, da smo mi ujeti v začarani krog materialnega življenja, tako kot se nam zdi, da so oni ujeti v začarani krog življenja brez možnosti za spremembo.