Svilena cesta 1.del (Turkmenistan)
Ruta v ustih in zlati zobje.
Že sama ideja o potovanju po Svileni cesti je bila zanimiva. Še bolj zanimivi pa so bili odzivi znancev, sorodnikov, sodelavcev skratka vseh, ki sem jim omenila, kje nameravam preživeti svoj »dopust«. Priznam, tudi sama nisem točno vedela, kje je potekala Svilena cesta. Ok, tam nekje gor, ampak kje? In ko imaš v roki program agencije in zemljevid, je mnogo lažje. Najbolj me je nasmejalo vprašanje znanke: A pa vidva upata it tja, a tam ni vojne? Ne, tam ni vojne, tam ni terorizma, tam ni turistov. No, skoraj ni turistov. Vsaj v
Turkmenistanu jih ni, kjer je bila naša izhodiščna odskočna deska za nadaljnje tri tedensko potepanje. Že ko prispeš v to državo, te ostanki ruske birokracije streznijo in prizemljijo, saj lahko za navaden vstop v državo čakaš tudi po par ur. Pa čeprav imaš vse že prej urejeno (viza, dovoljenje itd.). Bili smo majhna skupina in zato je tudi temu primerno potekalo vse hitreje. Pa še »panimaje pa ruski« smo se kar ujeli. Sicer ne s policijo in carino, ker so dokaj nedostopni, temveč z ostalimi uslužbenci na letališču. Imeli smo lokalne vodiče v vseh treh državah (Turkmenistan, Uzbekistan, Kirgizija) in vsi so obvladali poleg ruskega še angleški jezik. Kako nebi, saj so bili Rusi živeči v teh državah. Dva od treh vodičev, pa sta se tudi doma s starši pogovarjala angleško.
Sama dežela poskrbi za presenečanja vseh nas, ki nismo več vajeni visoke inflacije, cene s pet ali šest ničlami, črnega trga valut, nizkih cen bencina, čistega bio sadja in zelenjave… Ko sem se pripravljala na to deželo, sem si prej ogledala tečajnico valut na BS. Ne boste verjeli, saj je le-ta odstopala od dejanskega črnega trga za celih 620%. Denar smo zamenjali kar na ruskem bazarju in sicer po tečaju 1 eur za 32.000
manatov. Ko smo v zameno za eure začeli dobivati cele vrečke denarja, nam ni bilo nič jasno in v smehu smo se spraševali kam naj spravimo ves ta kup denarja. Takrat sem se pa res počutila kot milijonar J. Tudi cene so temu primerne, torej za naš žep precej poceni. Tako si lahko privoščiš kosilo za 2 do 3 eur. Plastenka 1,5 l vode stane 18 centov. Totalni šok pa smo doživeli, ko smo se ustavili na bencinski črpalki. Liter bencina je 1,2 centa. Ja prav ste prebrali in ni tipkarska napaka. Liter bencina je cenejši od vode. Turkmenistan je bogat z naravnimi viri plina in nafte. Sami pravijo, da ko bo zgrajen plinovod do Kitajske bodo vsi živeli kot šejki. In ko se primerjajo z nami, že sedaj ugotavljajo, da bolje živijo kot Slovenci. Ne boste verjeli, ampak najbrž imajo prav, če upoštevate dejstvo, da imajo vsi brezplačno šolstvo, zdravstvo, plin, elektriko, vodo. Bencin pa je praktično skoraj zastonj. Povprečna plača znaša cca 200 eur, hrano si veliko sami pridelujejo. Sami premislite in si ustvarite mnenje, kje je bolje. Hja, kakor za koga boste rekli, in prav imate. Tako živijo tisti, ki imajo redne službe, veliko pa je ljudi na vaseh, kjer ni služb. Viden je zelo velik kontrast glavnega mesta – Ašgabad (550.000 prebivalcev) kamor se je zlival ves državni denar do pred kratkim, ko je bil še na oblasti Turkmembaši. Decembra 2006 je umrl in z njim del fanatizma, ki ga je gojil vse od svojih ranih let. V mladosti mu je umrl oče, kmalu zatem pa še mati in oba brata v velikem
potresu leta 1948, ki je podrl skoraj celo mesto in v njem umrlo 110.000 ljudi (dve tretjini prebivalstva). Fanatizem pa omenjam zato, ker je ogromno arhitekturnih zadev poimenoval, posvetil svoji družini, predvsem materi. Na vsakem kipu, vodometu je vidna mati in seveda mali pozlačeni Turkmembaši v njenem naročju. Lahko bi rekla, da tega nikoli ni prebolel. Zanimivo je to, da vlada ni dovolila objave podatkov o številu umrlih v tem potresu in so za pet let zaprli mesto za vse tujce, dokler niso našli vseh trupel. Takrat je bil Turkmenistan še pod Rusko federacijo, leta 1991 pa je postal samostojna država, ravno tako kot Uzbekistan in Kirgizija. Vsem tem trem državam je skupna zgodovina, tako stara kot novejša. Vse so se istega leta osamosvojile, vendar je v vseh še čutiti ruski pridih. Tako v kulturi kot v jeziku, politiki, birokraciji. Je pa zanimivo to, da so povečini muslimani. Danes Turkmenistan šteje okoli 6 mio ljudi, in se razprostira na 488.100 km2. 80% dežele je puščava in sicer je to črna puščava Karakum. Podnebje je kontinentalno puščavsko, kar pomeni, da imajo zelo hladne zime in vroča poletja, kar smo tudi sami izkusili. Imeli smo srečo z vremenom in temperaturami, saj je bilo kar znosno pri 43 Co. Ljudje so izredno prijazni, gostoljubni, vedoželjni in gost je v teh deželah dobesedno ob boga poslan in to občutiš, če le pustiš odprto srce. Imeli smo priložnost preživeti dva dni pri domačinih v
Nokhurju, v mestnih hotelih, kjer so nas popikale bolhe, preživeti noč v črni puščavi (karakum) in prespati v ruskem kolhozu, kjer so se spet bolhe mastile z nami. Čeprav se sliši (bere) grozno, ni bilo hudo in je bilo neponovljivo. Predvsem naslednje jutro, ko smo šteli pike in se spraševali, kdo jim ima več. Zanimiva je tržnica Tolkučka v Ašgabadu, kjer vidiš vse sorte šare od uporabne do totalno neuporabne, podzemni »bazen« z vročo termalno vodo, krater plina, ki je ostanek ruskih poskusov črpanja plina, vozni park kjer prevladujejo stari ruski modeli od osebnih avtomobilov, kamionov, avtobusov (Ko to tamo peva) do znanih ruskih kombijev sive barve. Doživeti moraš 1001 lubenico in melono, zlatih zob (več kot jih je, bolje je), žensk z rutami v ustih… Zakaj pa žveči ruto, sem pogledala debelo? Zato, ker to izvira iz tradicije. Tam so poroke še vedno dogovorjene in ženska se priženi k ženinovi družini ter skrbi za njih. Nadene si ruto in v prisotnosti tašče in tasta drži konec rute v ustih v znak spoštovanja. To pomeni, da je v njuni prisotnosti vedno tiho in »ne priča gluposti«.
Turistov pa ni, tudi za vzorec jih nisem videla, razen na letališču ene štiri. Ponavadi si kupim kakšno suvenirsko majico na poti, tokrat pa sem ostala praznih rok, saj jih nikjer niso imeli. Logično, turistov ni, oni jih pa tudi ne bodo nosili. To je dokaz, kako preprosta in neturistična država je Turkmenistan. A ja, pa še za vse tiste, ki ste v Turkmenistanu že bili: Zemzena (velik puščavski kuščar-krokodil, ki doseže v dolžino do 1,8 m) nismo videli in verjetno se le izbranim srečnežem pokaže in jih očara s svojo prisotnostjo.
se nadaljuje…
Duška Praprotnik