20. feb, 2019   Agencija Oskar, Člani pišejo, Šrilanka  

 

Stopničke … stopnice … stopnišča … po Šrilanki

Besedilo: OLGA PAUŠIČ

V nedeljo, 10. februarja, smo se zgarani izkrcali na zagrebškem letališču. Zgarani od dolgega vračanja s Šrilanke, ne utrujeni od čudovitih doživetij v deželi zelenih tropskih gozdov, omamno dišečih lotosovih cvetov, nagajivih opic, živahnega vrvenja na ulica Anuradhapure,  Candyja in drugih mest  …

Ayubovan, Šrilanka!

Bilo je, kot bi se prestavili v čisto drug svet in drugačen čas. Marsikdo izmed nas 22 Oskarjevih popotnikov je že doživel Indijo, torej je možna rahla primerjava, a samo delna. Šrilanka je pravljica, ki bi jo z veseljem spoznaval vedno znova. Midva z možem sva ravninska človeka, Prekmurca, nikoli se nisva podajala v gore, še na hribe in hribčke bolj obotavljivo, tako je bila Šrilanka za naju ne samo pravljica, ampak obenem trd oreh. Toliko stopničk, stopnic, stopnišč! Bog se usmili! Sicer sva vedela že doma, da ne bo preprosto, zato sva si rekla: Če ne zmoreva doseči vrha gore, se ji vsaj pokloniva na prvi stopnici! Tako nisva osvojila Levje skale Sigiryje niti Adamovega vrha. A bila sva tam in to je pomembno! Ko sem bila še zaposlena na lendavski dvojezični osnovni šoli, so me učenci pogosto pobarali, zakaj tako strastno potujem, ko se pa da vse dežele ogledati na TV kanalih, kar je enostavno in poceni. Običajno sem jih vprašala, ali imajo raje ananas na fotografiji v Lidlovem katalogu ali svežega, ki jim ga mama doma servira na krožniku. Takoj jim je bilo jasno, kam merim in potem sem jim pogosto pripovedovala o doživetjih v velikem, njim precej tujem svetu. Tako je to: videti moraš, se dotakniti, začutiti, zavohati,  in če je le mogoče doživetja  ubesediti, posredovati še drugim, da se odločijo kreniti na pot.

Šrilanka-tržnica

Bili smo zanimiva skupina: pretežno osebki srednjih let in starejši, torej upokojenci. Mlade bi lahko naštela na prste ene roke. Med nami štirje Hrvati iz Zagreba. Sprva smo jih malce postrani tipali, na koncu pa že vsi govorili hrvaško, saj je znano, da se obratno nikoli ne bi zgodilo! Slovenci smo pač kot žvečilna guma, vsemu se prilagodimo, vsak nas gnete, kot nas hoče! In seveda vodnik Gorazd ter njegov lokalni asistent Vadži! Fanta kot se šika!

Gorazd je že prvi trenutek oznanil, da je tam zaradi nas in ne mi zaradi njega. Doslej sem ta izrek slišala le od trgovcev v domačih prodajalnah, nisem pa doživela, da bi to »sveto doktrino« kaj prida upoštevali. Gorazd in Vadži pa sta bila res z nami od prvega do zadnjega trenutka, venomer na razpolago, želje kot da bi nam brala iz oči. Naj je šlo za »nujen« nakup nahrbtnikov (spominki so se hitro kopičili), specialne želje posameznih osebkov (potapljanje), skrite načrte (izvoz semen čajevca) …  Gorazd in Vadži sta zrihtala vse! Pa bila vse dni vedra, razpoložena, dovzetna za pogovore, izmenjavo mnenj – no, na koncu je vselej obveljala njuna beseda. Plan je plan, treba ga je realizirati, kajne? Tudi popevali smo, Vadži nas je naučil pesem o dekletu, ki zajoka od razočaranja, ker ji je fant podaril ribo namesto šopka cvetlic:

Surangani, Surangani,

Suranganita malu genawa …

Malu, malu, malu,

me dan genapu malu,

Suranganita malu genawa …

Ne bom opisovala krajev in lepot, to sodi bolj v potopisne članke za druge medije, le nekaj najdragocenejših vtisov naj naštejem:  vzpon na hrib Mihinitale – zibelko otoškega budizma, safari po Narodnem parku Minneryja, ogled začimbnega vrta in seznanjanje z ajurvedsko medicino v Dambulli, folklorna predstava v Kandyju, doživetje v templju Budinega zoba, srkanje čaja na čajni plantaži, botanični sprehod v vasico ob reki Kelani pri Kitulgaliju, obisk Cimetovega otoka na reki Madu in »masaža« nog v izvedbi ribic – čistilk podplatov …

O ja, bilo je res krasno, nepozabno doživetje. Za kulturni praznik, ki smo se ga spomnili le redki in kaj malega zrecitirali,  smo se pri 32 stopinjah Celzija pražili na peščeni plaži  v Unawatuni, se predajali valovom Indijskega oceana in sanjarili o tem, da bi bilo super, če bi trajalo vsaj še teden dni …   

Šrilanka-Unawatuna