6. June, 2012   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

Šrilanški magnetizem skozi zgodbe

 

Šrilanški magnetizem skozi zgodbe

Piše: vodnica Sara Alt

Ko me je zadnjič znanka spraševala, kako to, da se na otok vsakič znova vračam z iskricami v očeh, sem ostala brez besed. Zavedla sem se, da nimam konkretnega odgovora. Res je, sem si morala potihoma priznati, na otoku ni svetovno znanih turističnih znamenitosti, kot so piramide v Egiptu ali Eifflov stolp v Parizu, tudi budistične stupe lahko vidim marsikje drugje. In ko se kot ljubiteljica narave naužijem pogledov na  zimzelene čajeve nasade, slonje črede sredi tropske divjine  in prehodim svoj košček  kilometrskih tropskih plaž, bi se zgodba lahko končala. Pa se ne, vsaj zame ne.

Šrilanka preprosto vleče,” sem ji odgovorila čez čas. V glavi pa se mi je zavrtel film o majhnih podrobnostih, o zgodbah, ki iz navidez preprostega potovanja naredijo pravi potovalni film.

Ena takih je povezana z Mihinitalami, romarskim krajem, ki slovi kot zibelka otoškega budizma, do katerega vodi (samo) 700 stopnic. Samo, pravim zato, ker se najpomembnejša  romarska pot na otoku –  Adamov vrh, ponaša s kar 4800 stopnicami! “Potemtakem je  vzpon na  Mihinitale zgolj prijetno ogrevanje,” rada “potolažim” zasople potnike.

Za Mahindino goro, kot ji rečejo domačini, verjetno nikoli ne bi izvedeli, če se v 3. st. pr. n. št. tukaj ne bi srečala takratni šrilanški kralj Devanampiya Tissa in sin indijskega kralja Ašoke Mahinda in ustvarila naslednjo zgodbo:

Kralj Devanampiya Tissa  je lovil v hribih Mihinital. Preganjal je jelena v hrib, ko se je pred njim pojavil Mahinda, sin velikega budističnega vladarja Indije, ki je bil poslan na Šrilanko, da bi ljudi spreobrnil v budizem.

Mahinda je s prebrisanimi vprašanji preizkusil kralja Devanampiyo Tisso , da bi videl, če je le-ta sposoben sprejeti Budino sporočilo kot je treba. Pokazal je na mangovo drevo in rekel:
“Kako je ime temu drevesu, gospod?”

“To drevo se imenuje mango,” reče kralj.

“Je tu še kakšen mango poleg tega?”

“Seveda, tu je mnogo mangov.”

“Ali so tukaj tudi ostala drevesa poleg teh mangov?” vpraša Mahinda.

“Seveda je mnogo dreves, a ta niso mangi.”

“Ali so tukaj poleg ostalih mangovcev in dreves, ki niso mangi, še kakšna druga drevesa?”

“Tukaj je še tale mango, pred katerim stojiva, gospod,” pravi vladar.
Mahinda je bil zadovoljen z odgovorom kralja na vrsto logičnih vprašanj ter mu predstavil budizem in kralja ter njegove pripadnike spreobrnil v budizem. Mihinitale pa so se razvile v pomemben budistični center, kjer se  vsako leto v času junijske Poson poye – polne lune -odvijajo festivali,  ko domačini proslavljajo predstavitev budizma na otoku in prihod Mahinde.

Naključnega popotnika pa zaziba v zgodbo vonj po medeno svežih cvetovih frangipanija, pogled na bosonoge romarje, oblečene v bela oblačila, stojnice s svežim mangom, posutim s soljo in čiljem, glas meniha  ob prebiranju svetih tekstov, prijetni tropski vetrič, ki posuši znojne kaplje na čelu in …
… se nadaljuje naslednjič.