31. avg, 2022   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

 

Šrilanka, samo za nas!

Piše: Nejc Košnik

Pravkar smo se vrnili z Oskarjeve Šrilanke. Potovanje je bilo intenzivno in zanimivo, program pa bogat in poln. Vesel sem, da sem jo lahko ponovno obiskal, saj gre za eno meni ljubših dežel. A pred odhodom so se glede na trenutno situacijo v državi tudi pri meni pojavljali določeni dvomi.

V medijih še danes beremo, da je situacija tam napeta, da v državi vladajo izredne razmere, da ljudje protestirajo in da je za turiste lahko nevarno. Zato smo se obrnili na lokalne partnerje, naše dolgoletne sodelavce, in preverili, če je temu res tako. Pomirili so nas. V državi sicer res primanjkuje hrane in goriva in da se pojavljajo izpadi elektrike, da potekajo protesti. A da situacija na nas ne bo vplivala, so zagotovili; da imajo v hotelih generatorje in dovolj hrane, lokalna agencija pa zadostno zalogo bencina.

Kot se je izkazalo, so bile skrbi resnično odveč. Na nas gospodarska kriza ni vplivala. O protestih ni bilo ne duha ne sluha, saj so se dogajali v Colombu, kamor nismo šli. Hrane smo imeli dovolj, goriva prav tako. Smo pa vseeno začutili, da v državi vlada pomanjkanje, kar se je najbolj videlo v doooolgih kolonah na bencinskih črpalkah.

Kolone na črpalkah se vijejo tudi po nekaj kilometrov in so centri največje zabave. V njih stojijo mopedi, osebni avtomobili in tuk-tuki. Gorivo lahko čakajo tudi po dva dneva in osebni avtomobil po novem lahko natoči največ 22 litrov bencina. A v teh vrstah so najboljše spontane zabave na Šrilanki. V njih namreč stojijo pretežno moški, ki od svojih žen vedno dobijo dovoljenje, da se odpravijo od doma in se postavijo v vrsto. Žene vedo, da jih domov ne bo približno dva dneva. Oni pa se, preden se postavijo v vrsto, spotoma ustavijo še v trgovini z alkoholom, ki ga kupijo zase in za prijatelje. Nekateri prinesejo tudi inštrumente. Zabava traja pozno v noč – nihče namreč ne želi puščati vozil samih, čas pa si je potrebno prilagoditi tako, da čimprej mine. In še žena se nič ne krega, kdaj boš prišel domov, ker ve, da pridno čakaš v vrsti in delaš dobro stvar.

Na cestah posledično ni veliko prometa. Kar pomeni, da se mi, kot skupina, z našim avtobusom hitreje gibljemo med kraji. Pri znamenitostih ni čakalnih vrst, saj ni turistov, ki so jih prestrašila medijska poročanja na zahodu. Spomnim se, ko enkrat pred leti v vrhuncu sezone nismo uspeli priti na vrh skalnatega osamelca Sigirije- pomikali smo se po nekaj korakov na nekaj minut in na koncu smo se družno odločili, da nima smisla čakati in smo obrnili, saj nismo želeli stati v koloni polni zahodnjakov, domačinov in Kitajcev. Tokrat pa je bilo ravno nasprotno.

Povsod smo bili praktično sami. V Anuradhapuri. Na Sigiriji. Pollonaruwi. V Kandijskem templju. Nacionalnih parkih. In povsod drugje. Tuje turiste smo v večjih skupinah praktično opazili šele, ko smo prišli na jug dežele in to je bilo v zadnjih dveh dneh našega potovanja. Sicer pa nič. Prosto smo se gibali po znamenitostih, jih fotografirali in uživali. Na fotkah smo sami, vedno smo bili takoj na vrsti. Domačini in domači turistični delavci so bili še posebno ustrežljivi, saj je za njih vsak turist dragocen. Na safariju ni bilo nobenih drugih džipov – kakšna milina. Nacionalna parka sta bila le naša!

Ko sem se vrnil, sem na naslovnici enega od medijev videl novico o stopnjevanju kriznih razmer ter o situaciji tam. Nasmehnil sem se sam pri sebi. Ko bi ljudje le vedeli, da je zdaj najboljši čas za Šrilanko! V tem času lahko deželo doživimo v polnem sijaju, brez odvečnih obiskovalcev, zdaj je res le naša! To so resnično dragoceni trenutki. Osebno mojim dragim Šrilančanom želim, da se iz krize čimprej izkopljejo. Verjamem, da se bodo stvari kmalu obrnile na bolje.

To potovanje je bilo zame posebno, zelo dragoceno. Velikokrat sem že bil tam, a se še nikoli nisem imel tako lepo. Velik del je dodal naš lokalni vodnik Prasad in skupina sopotnikov, enkratnih, pozitivnih ljudi. Največ mi je pomenilo, da je bil tokrat z menoj moj starejši sin, star sedem let. Pokazal sem mu številne obraze Šrilanke in mu dal izkušnjo, ki si jo bo zapomnil za celo življenje! Zahvala za to gre Oskarju, ki mi je omogočil to možnost in skupini, ki ga je izredno toplo sprejela. Iz srca se vsem iskreno zahvaljujem!

Svetujem vam – ne verjemite vsega, kar vam sporočajo mediji. Šrilanka je varna in boljša kot kadarkoli. Zberite pogum in jo obiščite, ker boste doživeli eno od življenjskih potovanj. Če se tja odpravite kmalu, boste imeli Šrilanko, tako kot smo jo imeli mi, le zase!