12. sep, 2012   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

 

Šrilanka press sporoča

Piše: Oskar press

Slovensko-Šrilanška prostovoljna reševalna brigada rešuje Sigiryo!

Sobota, 30. Junij 2012 – Sigiriya.

8 neustrašnih slovenskih prostovoljcev se je brezštevilnim rojem razdraženih os navkljub, pogumno povzpela na vrh Sigiriye – kamnitega osamelca.

Dan je bil kot vsaka druga sobota v poletnih mesecih. Bilo je vroče, soparno in program je bil poln različnih presenečenj, vendar pa nas je največje presenečenje čakalo ravno zvečer, ko smo se odločili povzpeti na sončni zahod na kamniti osamelec, visoko nad šrilanško pokrajino.  Na vrhu je bila v 5. Stoletju palača in prestolnica enega izmed šrilanških vladarjev. Vendar kot kleni Slovenci bi se na vrh povzpeli tudi če ne bi bila.

Naš vzpon se je začel dokaj normalno. Z zmernim tempom smo krenili po brezštevilnih stopnicah, skozi včasih prelepe vrtove s ciljem visoko nad nami. Povzpeli smo se že do zid, ogledal in mimo fresk prelepih prsatih deklet, ki so včasih krasile celotno zahodno steno Sigiriye. Končno smo prišli na zadnjo ploščad pred glavnim vzponom po strmih železnih stopnicah in ob previsnih stenah do vrha. Tu smo postali pred levjimi šapami, ki so včasih krasile glavni in najlažji vhod v kraljevi kompleks, ki se skriva na vrhu.

Vendar pa je bila na prehodu truma šrilanških šolskih otrok, ki so kljub opozorilom povzročali nemalo hrupa. Prav ta je razdražil enega izmed osjih gnezd in kmalu se je miren večer spremenil v hitro akcijo. V nekaj minutah so bile stopnice in ploščad popolnoma izpraznjeni in tudi sami smo se zatekli v neke vrste kletke, ki služijo za zaščito pred osjimi napadi. Napada je bilo konec v nekaj minutah, vendar pa je v zraku še vedno ostala odločitev ali gremo gor ali ne. Ob naši poti so nas čakale namreč razjarjene ose v nepredstavljivem številu. Kot bi mignil je padla odločitev in 8 klenih Slovencev se je odločila, da se bo navkljub nevarnosti podala na vrh. Domačini so nas opremili z zaščitno opravo, neke vrste gumijast kombinezon, ki je segal od naših samo s sandali zaščitenih nog pa prav do vrha glave, vključno z masko za obraz. Tako opravljeni smo strumno zakorakali do začetka stopnic in se neustrašno skupaj s spremstvom šrilanške vojske in lokalnih čuvajev podali proti vrhu. Pot je bila težka, predvsem po zaslugi vročine in potu, ki se nam je stekal pod zaščito obleko, vendar smo kot pravi kleni popotniki in hribolazci uspešno prestali preizkus. Dogodivščina pa se ni končala tam, na vrhu smo se morali namreč soočiti z neizprosnim vetrom, ki bi nam lahko odnesel tudi naše nahrbtnike, če nebi bili trdno zasidrani na naših hrbtih.

Razgled z vrha je bil neverjeten in občutek, da imamo celoten vrh, vse palače in ostanek na njem zase, je odtehtal vse tegobe s katerimi smo se soočili na poti navzgor. Po sprehodu in počitku na vrhu smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Seveda pravi podvig ne gre brez gasilske fotografije.

Ob spustu smo srečno zaželeli tudi osam in se jim zahvalili za nepozabno dogodivščino.

Več … Kdaj na Šrilanko?