22. maj, 2015   Agencija Oskar, Irska, Vodniki  

 

Srečanje na Irskem

Piše: vodnica Alja M.
Pred časom sem imela možnost nekaj dni sama preživeti na Irskem. Odpravila sem se na izlet v naravo. Po prostranih travnikih, ki bi jih brez žive meje ne bilo konca, sem se sprehajala med vasicami in družbo so mi delali številni ptiči in vonj po topli šoti. Bilo je že pozno popoldan, počasi že čas, da se vrnem nazaj »domov«, kjer sem spala tiste dni in nad gričke se je že vlekla meglica. Ptiči so si iskali zavetišča v grmovju, iz hišic je dišalo po irski juhi, v oknih so se prižigale migotave luči.
SrečanjeVedno bolj nemirno sem iskala pot med travo in neskončno živo mejo. Želela sem si nazaj do glavne ceste, a nikakor nisem našla prave poti čez blato in šoto.
Nenadoma se na vsem lepem pred mano znajde prava, velika, bela in okrogla irska ovca. Odločena, da me ne spusti mimo, se je stopila ravno med mano in ograjo. Kaj naredi človek, ki prihaja iz mesta, ko se pred njim na poti pojavi taka žival? In to ni bila kar katerakoli ovca, to je bila ovca iz Conemarre, trmasta in velika!
Jaz gledam ovco, ona mene. Mine trenutek, pa še eden … in še eden … in se kar ne premakneva. Razmišljam jaz in razmišlja ona svoje ovčje misli. Premaknem se malo v desno in ovca začudeno pogleda v desno. Pa malo v levo in sledi enak protokol. Čas mineva in moj pogum raste. Pridem bliže in še bližje, dokler nisem že čisto ob njej. In ravno, ko se mi zdi, da se že skoraj dobro razumeva, iz daljave zaslišiva besni lajež. Obe se zmedeva in se stisneva skupaj, sva kot ena (ovca). Črno beli pes se približa in naju parkrat obkroži, ter zraven besno laja. Na srečo za njim pride še lastnik in se pošteno (nesramno in prav po irsko hudomušno) reži na vse grlo. Možakar je starejše “emšo” in vonjam Guinnessa. Ko se užaljeno odpravim čez močvaro proti domu, za sabo slišim samo še: »God damn city people should stay with the pavement and no sheep!« (prevod: “presneti mestni ljudje bi morali ostati tam, kjer je asfalt in ne riniti v ovce”).