Španija iz mojih oči
Razvajen s presežno eksotiko sem v Španijo odhajal s kar nekaj notranjega razburjenja. Po petnajstletnem premoru z naslovom SVET se vračam v novo tujo, tokrat domačo deželo… Pripravljat nove zgodbe, po katerih bodo potovali in odkrivali deželo sopotniki… Zdaj, po mesecu in pol raziskovanja in dobrih treh mesecih medenja vtisov vam lahko zaupam nekaj drobcev, kako vidim deželo in potovanja po njej. Več o tem… na kakšnem izmed potovanj!
Kot evropska dežela mi je Španija ponujala manjšo RAZLIČNOST kot mi jo ponuja eksotika “drugačnih” dežel. Predvsem bi se kot “hitri” popotnik v njej zlahka ujel v klasično past glavnih znamenitosti, ki so strnjene v večjih mestih ter zaokrožene v srednjeveških središčih. Tu so veličastne katedrale in dvorci, muzeji in cerkve… Vsaka zase je nekaj enkratnega in najbolj veličastnega, a vse to sem čutil kot istorodni dražljaj. Gotovo bi se tega hitro naveličal. “Preveč naenkrat,” mi je potožila znanka iz enega tistih potovanj, ki želi v čim krajšem času VIDETI vse!
Srečo imam, da sem šel v Španijo po ZGODBO, želel sem jo torej DOŽIVETI. Tako, da deželo začutim skozi vseh 6 čutil in petplastno. Po veličastnih zgradbah sem si privoščil sprehode po naravi, potikanje po podeželju in vasicah, kavico z domačini… Po neskončni valoviti ravnini mi je več kot prijal izlet v kakšno “sierro”, da se oko spet razgiba na dinamični podlagi in prav čudoviti so bili sprehodi po gozdovih plutovih hrastov in stoletnih domačih kostanjev…
Vpletel sem se v metež raznovrstnih dražljajev in vtisov – in zdaj sem začel šele prav uživati, kot tudi doživljati. Na sprehodih sem iz površinskega spomina čistil mesta in znamenitosti, jih medil in vsrkaval v globlje doživetvene plasti. Z raznovrstnostjo sem čištil monotonijo istovrstnosti. Postajal sem vse bolj občutljiv na vse več podrobnosti okoli sebe.
Zdaj je Španija šele “zaplesala” okoli mene… Začutil sem jo in v njej zaživel. In glej ga zlomka, z veseljem sem občudoval tudi peto katedralo na poti, ki je bila pravi blagor po dolgem sprehodu po hrastovem gozdu. Saj je bila del ZGODBE, moje zgodbe.
Začutil sem rešitev mojega španskega “poslanstva”. Le sebe sem opazoval in v sebi vas, mnoge sopotnike in vaše odzive na različne dogodke. Videl sem se (z vami vred) na izhodu velike katedrale obkrožen z mnogimi turisti, ki smo utrujeno bolščali predse brez iskric v očeh. Bilo je lepo, a zakaj tako? Videl sem se pa tudi polnega žara pri donkihotovskih mlinih, po raziskovanju uličic odmaknjenega Truhilla…
Začenjal sem ČUTITI špansko zgodbo, kot je nisem mogel prebrati v nobeni knjigi. Kar vstopila je vame. Mesece je trajalo, da vam jo lahko govorim.
Prav takšne naj bodo tudi človeku prijazne španske zgodbe (potovanja) – raznovrstna torej, dinamična in celovita. Raje kak dan daljše, pa zato toliko bolj sladokusne in doživete. V njih naj bo ravno prav vsega – velikih mest in slavnih spomenikov, pa tudi sedanjosti in narave, tradicionalnih okolij in doživetih sprehodov… Da nas potovalni veter vsrka v dogajanje in se začnemo dogajati tudi sami!
Ko se zdajle spominjam meseca in pol španskega življenja vem, kako ubog bi bil ko bi se mi mudilo in bi hotel videti vse naenkrat. Ko se mi utrinjajo vtisi se le redko znajdem v bučnih središčih in med mogočnimi zidovi… Ja, gotovo so to prave “vabe”, ki človeka spravijo v to deželo in kot bleščeči spomeniki neke dobe izjemno dragoceni. A ni ga močnejšega vtisa kot prelestna sedanjost, torej naša zgodba, ki jo zaživimo v pestrem potovalnem vetru NAŠE ZGODBE.
ŠPANIJA – potovalno
V Španijo sem se odpravil kot teliček, kar po dolgem in počez. Zdaj to vem, vem pa tudi, kako bi se je lotil naslednjič – da bi jo kar najmočneje in celovito doživljal, z vsemi šestimi čuti in v vseh 5-ih plasteh.
Gotovo bi se dežele lotil v srčiki – v Don Kihotovi deželi, osrednji Španiji. Da začutim špansko bistvo, identiteto in SRCE. Da spoznam njeno zgodovino, začutim srca konkvistadorjev in se vživim v Don Kihota (tudi v sebi). Zdaj razumem špansko bit in prelivajočo toplino.
Potem bi “čisto” Španijo nadgradil s temperamentno Andaluzijo, mešanico španskega in južnjaškega, obogateno z bližino morja. Tu bi lahko občudoval špansko zgodbo, kako se je nadgradila z afriskimi vplivi mavrov ter vplivi osvojenega sveta zlate španske dobe… Od morja do visokih gora… Doživetje razpona, da začutim južnjaški španski temeprament!
Potem bi jo mahnil na SEVER, v kalejdoskop španske raznolikosti, v kateri se špansko srce veliko bolj tankočutno spleta s keltsko zgodbo. V dežele Galičanov, Asturijcev in Baskov… ki so španski zgodbi dodali svoje zgodbe v nove celote. Tu že potrebujemo tankočutnost, da nas prevzamejo podrobnosti… ali pa ne. Tu dojamem špansko umirjenost in odmaknjenost.
Za konec bi si privoščil Katalonijo – najbolj živo in vibrantno Barcelono ter raznovrstno okolico, ki vrvi od kontrastov in dogajanja. To bi bila pikica na i, sproščena in ustvarjalna zgodba dalijevskega stila, ko le še lebdiš nad stvarnostjo in si od nje že neodvisen.
Povsod pa bi me spremljala neskončna španska ljubezen do hamona (pršut) in dobre kapljice (vino), vrhunski siri in ljubezen do “tapasov” na ulici, krona čez vse pa je kava z mlekom.
Pri tem se bom tudi v naprej neskončno zabaval z “Oskarjevo” španščino, ki spravlja v smeh in začudenje tudi hladne Galičane in ljudi iz visokih pirenejskih dolin. Svojevrstno mešanico italijanskega in francoskega razumejo povsod, turške in arabske besede so bolj razumljive na jugu… Slovenščino in angleščino zelo mešajo na don Kihotovem podeželju (oboje jim je isto), v iskreno veselje pa mi je bil “Marsovski” občutek kot ga doživiš na Kitajskem – ko govoriš, pa ti vsi kimajo čeprav te nihče ne razume. In seveda navdušenje nad tem, da si v Guadelupe dopovedal natakarju da si vegetarianec, pa dobiš za “darilo restavracije” kot predjed čudovit kos krvavice!
Oskar