24. nov, 2009   Člani pišejo, Španija  

 

Španija – Eldorado 2010 – preludij

Zgodilo se je čisto po naše – v trenutku in bliskovitemu nadgrajevanju. Po celoletnem gnitju doma (neka bolezen pač) se v ponedeljek ozavestim, da odmiram pri živem telesu. Nekam je treba pobegnit, silno me vleče spet na neko raziskovanje! Duša kriči, HOČE, nemogoče se ji je upreti.Spanija
Ja, nekaj novega rabim… čutim neke nove vibracije lastnega izziva! Želim se soočanja s samim seboj, napasti blokade in omejitve v lastnem pojmovnem svetu, jih osvetliti, sčistiti in preseči. Kajti to je vrhunsko doživetje, vrhunski avanturizem! Soočiti se s samim seboj!
V trenutku pade ideja – ne nekaj novega, temveč nekaj »starega novega« rabim. Zbuditi v sebi prastare spomine in doživetja tistih romantičnih štoparskih časov, ki so me pred 25-imi leti nezadržno vlekli in premetavali po stari celini. Ja, potegniti jih ven v pozornost, ter jih prežarčiti s seboj danes.
Vau, Evropa! Zalogaj, s katerim sem začel in se ga v celem obdobju Agencije Oskar kar nekako izogibal. Zdaj je pravi čas, da se stare dame lotim z novo pametjo in vsem spoznanji in izkušnjami… da sprejmem izziv in tudi Evropo pripravimo po naši, Oskarjevi potovalni filozofiji!
* * *
Tri dežele mi padejo na pamet – Grčija, Irska s Škotsko ter Španija. Še isti dan, v torek torej skličem posvet, na katerem pade končna odločitev – mene pošljejo v Španijo, Uroš in Boris raziščeta Irsko, Grčija pa bo na vrsti naslednje leto.
Ok, pa naj bo Španija. To je bilo v ponedeljek. Ful navdušen, ej, sam da grem! Kar jutri se odpravim! To so prve misli, bi že kar začel pakirati. Pa pridejo vprašanja… kako, kam, koliko časa… Sama sitna vprašanja…
V sredo sem žvečil variante. Sprva sem mislil, da bi skočil v Španijo z letalom le za kakih 10 dni… tam pa bi vzel rent-a-car in gremo… Potem mi pride na misel, da bi vzel na raziskovanje še vsaj enega vodnika, s katerim bi na licu mesta predebatiral stvari in doživetja, ter tako začel ustvarjati »evropsko« vodniško ekipo. Hitro se uskladimo, da bi bila super za to naša Ajda. Ajda je takoj ZA, še preden ji sploh dobro povem za kaj gre. Ampak ona je v Turčiji in pride domov šele naslednjo sredo! Meni pa se nikakor ne čaka! Šel bi takoj!!!
Prav, si rečem, grem pa sam in pride ona za mano. Prvi del zgodbe je bil določen. Ampak če Ajda pride šele čez en teden, potem moram malo raztegniti prvotni načrt – ker nima smisla, da bi bila Ajda v Španiji zgolj dober teden. Vsaj tri tedne torej! Prvotna ideja se že razširja…
Potem pride nadaljevanje… če pa bo raziskovanje trajalo vsaj tri tedne, potem pa bi šel kar z lastnim avtom – kaj je lepšega mlademu vozniku (s skupaj 3.000 prevoženih km), kot taka dolga pustolovščina! Pa še z mojo Alfo, da jo malo poženem po evropskih daljavah!! Evo, pa je padla še naslednja odločitev. Vse to je bilo v sredo.Spanija
Ampak zgodbe še ni konec! Če pa grem z mojo Alfo, potem pa, če sem že tako daleč, nima smisla raziskati samo enega konca Španije, ampak kar celo, v enem šusu, uh super… kar dlake se mi ježijo od navdušenja… Ja, vse naenkrat, da z enim potovanju zaobjameš cel spekter vzdušij in ti dežela vstopi pod kožo!!! Tako se »najmanj 3 tedne« v trenutku spremeni v »bomo videli, koliko časa…« Ful dobro! Prihodnost je prazna množica!
Ampak če pa že grem z Avtom v Španijo, pa res nima smisla, da bi šel sam. Sicer se ne bojim, ampak zakaj ne bi izkoristil prilike in še koga vzel s seboj. Za družbo, pa da me nauči še malo vozit… Pa še kaj koristnega se vedno izcimi iz tega. A kdo bi šel kar tako, preko noči za vsaj 10 dni z mano? V sredo še nikogar ne najdem. Pa kaj, v petek krenem, pa konec, če sam pa sam.
* * *
Četrtek je bil dan priprav na potovanje. Kupim si Garmina (so rekli, da je super), pa tečaj španščine, da se na dolgi vožnji sproti učim »habla espanjol« (da ne omenjam prijetnega ženskega glasu za družbo, na žalost iz CD-ja) in pridem v Agencijo na zadnja usklajevanja. Vsi so veseli, komaj čakajo da grem. Vsi smo torej veseli! Kaj lepšega. Bilo je okoli 12h.
V Agenciji srečam vodnico Nino, ki v prostem času pomaga pri pripravi potovanj.
»A greš z mano v Španijo?«
»Grem. Kdaj?«
»Jutri zjutraj!«
»OK!«Spanija
Stvar je torej rešena, imam sopotnika in »habla espanjol«, Garmina (zaradi glasu sem ga preimenoval v Garmino – pa še špansko se sliši…), popoldne še zadnje mrzlične priprave in na koncu stiska – ej, kaj pa zdaj vzeti s seboj? Prvič potujem z avtom od doma! Pa to je pravo razkošje! Vzamem lahko kar hočem! Prostora je v izobilju!
Pa se domislim – seveda, zeleni čaj in coffe maker, sladkor in žličko… za jutranji ritual in »meditacijo«, v avto vržem še dve spalki, podlogi in šotor… za vsak slučaj, ful mi je všeč, da je prihodnost prazna množica in si nanjo pripravljen.
V petek zjutraj nastavim števec na ničlo in GAS!
Lepa zgodba (že zato, ker je življenje lepo!), prava dušna lepotica, ko iz osnovne ideje iti nekaj raziskovat za 10-14 dni pustiš duši leteti, ko ideje naletavajo na idejo in se na koncu zgodi čisto nekaj drugega. Tako, kot je na potovanjih najlepše, ko potovanje udari neko svojo pot…
Tisto zadnjo noč sem bil silno vzburjen. Skoraj nisem mogel spati, le za kake 3 ure sem morda zatisnil oči. Počutil sem se kot prvošolček, ki se odpravlja na svoj prvi šolski dan. Morda sem rdel, pa me nihče ni videl. Takega veselja in radosti že dolgo nisem začutil. Srečen, da po tolikih letih potovanj še vedno čutim to prvobitno slast, kot slast prve poročne noči. Slast izziva, vetra v laseh in ognja v očeh…
Oskar