Piše: vodnica Nina Mavrič

Na Šrilanki slej ko prej srečaš slona. In srečaš ga lahko kjer koli. V vasi, na podeželju, ob cesti, na cesti, pred hotelom, pred trgovino, med opravljanjem potrebe v ‘WC-ju v naravi’, v nacionalnih parkih, v slonjih zavetiščih, v templjih, ali pa kar tako med zamišljenim jutranjim sprehodom ob enem izmed neštetih jezer.

Slednje srečanje je lahko še posebej adrenalinsko, ker se oba s slonom delava kot da ni nič in greva mirno eden mimo drugega. Le s kotičkom očesa se bežno spogledava, mislim da oba v pripravljenosti, da zbeživa vsak v svojo stran. Ko sva že mimo eden drugega slon še vedno prežvekuje svoje liste, jaz pa se s potnimi rokami in srčnim utripom nekje blizu 500 borim, da bi navzven delovala čim bolj mirno. Tako kot on. Ali ona, saj ne vem, kdo je šel mimo mene.

Po nekaj deset metrih se ustavim in se obrnem nazaj. Tudi slon se je ustavil. Gledava se. Zdelo se mi je, da se gledava celo večnost. Mrcina z bližnjega grma posmuka nekaj zelenja, ki si ga z rilcem potisne v usta in me v prežvekujočem stanju še vedno gleda. Nato pa mi nekako pomiga z glavo in rilcem, kot da bi mi hotel reči ”imej se, se vidiva še kdaj” in v počasnem ritmu odkoraka naprej. Tudi sama grem dalje v svojo stran in si mislim ‘Nina, kaj je bilo pa to? A se bom zdajle zbudila ali se mi to res dogaja?’

Nisem se zbudila, kasneje pri zajtrku pa sem se vendarle odločila, da se bom v prihodnje nekaj časa držala bolj večjih poti na mojih sprehodih, ne pa ‘kozjih stezic’. No za Šrilanko bo bolje ustrezal termin ‘slonjih stezic.’

Šrilanka je po površini velika približno toliko kot tri Slovenije. In na tem otoku se gnete okoli 20 milijonov ljudi, med 4000 in 5000 slonov, ter še nešteto ostalih živalic, od velikih mrcin do majhnih žverc. Na otoku je slonov vedno več in zato so srečanja med človekom in slonom tudi vedno bolj pogosta. Nekatera srečanja so lahko prijetna, lahko pa se končajo tudi tragično.

Ogromno slonov živi v naravnem okolju, to pomeni sredi ničesar ali pa v nacionalnih parkih. Nekateri sloni so v posebnih zavetiščih, tisti ki živijo zares gosposko življenje so v templjih, obstajajo pa tudi delavni sloni. Slednji živijo s svojimi mahuti oziroma skrbniki in skupaj opravljajo različna dela. Od prenašanja težkega lesa v odročnih džungelskih predelih, do prenašanja turistov na svojih hrbtih v idiličnem okolju.

In kot sem dejala že prej, se včasih zgodi, da se ta srečanja med človekom in živaljo ne končajo ravno najbolje. Zaradi vedno manjšega življenskega prostora sloni vpadajo v vasi in le-te popolnoma opustošijo. Ljudje bežijo pred podivjanimi živalmi, nekaterim se ne uspe rešiti. Včasih jezni kmetje, ki celo svoje življenje skrbno obdelujejo polja izgubijo živce in streljajo na trop slonov, ki jim uniči obdelovalno površino. Na otoku je vedno več obdelovalnih površin in manjših naselij obdanih z električno žico, zato da sloni ostanejo za žico.

A ne glede na vse, slon ostaja zelo pomembna in spoštovana žival za Šrilančane. Radi jih imajo in ponosni so na to, da na otoku živi tako veliko število slonov. Sloni so, tako kot vse ostale živali na Šrilanki, res zaščiteni in kakršen koli lov na živali je prepovedan. V tej deželi ne mine verska procesija ali kakšen drug pomemben dogodek brez lepo okrašenih slonov v sprevodu. Tudi ko na primer pomembna komercialna banka praznuje svoj visoki jubilej to obeležijo s sprevodom po mestu, v katerem so poleg bobnarjev in plesalcev prisotni tudi sloni s pisanimi pregrinjali in svetlečimi okraski.

Sloni so res neverjetna bitja in po mojem mnenju se na Šrilanko splača iti že samo zaradi njih.

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se