10. September, 2009   Ararat, Člani pišejo, Turčija, V Turčija 2014, Vzhodna Turčija  

SKRIVNOSTNE POTI PO VZHODNI TURČIJI

 

SKRIVNOSTNE POTI PO VZHODNI TURČIJI

Merhaba, dober dan – prijatelji! Takoj zatem pa vprašanje, od kod prihajam, po turško seveda, in ko je človek videti zgubljen, tudi v polomljeni angleščini. Slovenia – odgovor je večini prav  tako neznan kot je meni turščina. Tam nekje v Evropi, v bivši Jugi, pa še maršala Tita navržem, da je vsaj starejšim bolj znano. Sicer pa je prav vseeno, od kod sem – tu sem, ker želim videti svet bolj od blizu, ker mi ne zadošča znanje iz knjig, zemljevidov, interneta, televizije…In ‘doživeta Vzhodna Turčija’ je moj poletni cilj, preden nadaljujem pot  – enkrat drugič – še po osrednji in zahodni, potem pa v neznani Iran, ter po svileni poti še mogoče kdaj tudi dlje na vzhod. Tokratna Turčija pa je za nekaj časa moj predmet premišljevanja, spominjanja.

 

Prvi dan v Mezopotamiji

Prileteli smo v povsem turško, pravzaprav kurdskomesto Diyarbakir. Velika lubenica na glavnem trgu je njegov simbol, ki se je s pogledom na rodovitno zemljo, tudi polno lubenic, izkazal za pravilnega. Kar težko verjamem, da se v tekmovanju za najtežjo lubenico ustavi tehtnica pri 96 kilogramih. Ja, saj to je teža velikega in kar rejenega odraslega človeka! Zemljo že od najstarejše dobe, ko je človek zamenjal lov in nabiranje sadežev s kmetovanjem, napajajo vode Tigrisa in Evfrata – ozemlje med obema pa nosi naslov ‘medvodja’ ali Mezopotamije. Neverjetno, kako lepo obdelana polja so se zvrstila že med pristajanjem  letala in še bliže med nekajurno vožnjo z našim avtobusom. Sama ravnina na obe strani, in če je Diyabakir res najbolj vroče turško mesto, nam je klima prišla zelo prav. Suho puščavsko podnebje pa na poljih ‘hladi’ Atatürkov jez! Postanek za kosilo in prvi tipični turški čaj v mestecu Silvan, ki ga krasi ogromna mošeja iz 12. stoletja, ki je bila v 10.stoletju še bizantinska – brez kupole in minaretov. Še seldžuški most iz leta 1147 je pred nami, silno podoben tistemu slavnemu iz Mostarja, okoli njega in pod njim pa veliko delovne sile, saj Turčija pospešeno gradi širše ceste. Zato je zrasel že tudi novi, širši most, in moderna cesta, ki nas je po že bolj razgibani pokrajini pripeljala v Bitlis. Bitliška vrata – ozka soteska, ki teče čez samo mesto, pa pomeni prehod v Vzhodno Anatolijo. Debele deževne kaplje so nas stisnile ob pločnike, kjer smo kot mokre ure iskali obljubljeni ‘kebab’ ali kaj boljšega, predvsem pa ‘tuvalet’. Spoznali smo, da je stranišče res vedno ob džamiji. Pa še čudna napisa za ‘moške’ in ‘ženske’  smo se morali naučiti – bay in bayan. Na citadelo iz Aleksandrovih časov nismo krenili, smo jo pa zaslutili skozi deževno in megleno popoldne. Spoznala sem, da je vprašalnica ‘Nered?’ – Kje? Zelo uporabna turška beseda. Kot tudi ‘Kač para?’ Koliko stane? Vse drugo  se da pokazati s prstom, pa tudi številke. Ker so cene praviloma nizke, sem se dokaj hitro naučila šteti do pet.


Vzhodna Anatolija,od Vana proti armenski meji

Vzhodna Anatolija je največja, najvišja turška pokrajina, z najvišjim vrhom Araratom, največjim turškim jezerom Van in najhladnejšim mestom Karsom, kjer zapade tudi več metrov snega, ki obleži kar tri mesece. Tako smo se gibali na višini okoli 2000 m, vroče sploh ni bilo, čeprav je skoraj vedno sijalo sonce, zeblo nas pa tudi ni.

Iz mesteca Tatvan ob Vanskem jezeru smo se z manjšimi kombiji povzpeli na sam krater ugaslega ognjenika Nemrut 2.200 m visoko. Pod nami se je prikazalo jezero Van v vsej svoji velikosti, pred nami pa zelo dolga sedežnica, ki omogoča petkilometrski spust po prostranem pobočju. Gradijo tudi velik smučarski hotel. Ima ta del Turčije smučarsko prihodnost? Naravni tereni so idealni, le malo daleč je, pomislim. Snega je pozimi ogromno,  smuka lahko traja do pomladi. A tokrat smo poletni gostje, tudi okopali smo se v enem izmed petih vulkanskih jezerc, ki ležijo v samem kraterju. Da ne bo pomote – zadnji izbruh tega nekoč več kot štiritisočaka je bil leta 1440 pr.n.št. Ustvaril je ogromen krater, ko je konica vulkana odpadla in nastalo je pet jezer. Izbrali smo najtoplejšega, a se je izkazalo, da so vrelci vroče vode bolj osamljeni. Lokalni vodič, ki je med šolskim letom tudi učitelj angleščine na neki vanski srednji šoli, je poznal enega izmed res vročih izvirov, v katerem pa ni bilo veliko prostora. Ko se je na široko vlegel, sta lahko ob njem sedela le dva. Ker zelo rada plavam, sem bila med prvimi, ki so se namočili v nepoznane jezerske vode. Kako zelo je prijala velika lubenica po končani kopeli! Čeprav se je skoraj skotalila po strmem bregu in je na pladnju dajala videz hrane za prašiče!
Naslednji dan pa premik na drugo stran jezera, kamor sicer dvakrat tedensko vozi tudi trajekt, v samo mesto Van. Slikovita lega ob jezeru istega imena na višini
1.727 m,
 živahne ulice, prvi stik s poštnimi uslugami, ki so možne le na pošti, kjer uradnik žigosa in vrže kartice kar na tla, srečanje z vanskimi mačkami – posebno raso angora bele barve (kot je moja mačka doma), a s to razliko, da je eno oko modro, drugo pa rumeno. Največje doživetje pa je vsekakor plovba po tem velikanskem jezeru (za eno petino Slovenije ga je!), obisk lepo ohranjene armenske cerkve, dosegljive na otoku Čarpanak preko ‘ptičjega’ hriba in pa bolj znane Akdamar cerkvice z značilnimi reliefnimi podobami iz stare zaveze tako zunaj kot znotraj na tri kilometre oddaljenem otočku, ki je zelo obiskan izletniški cilj. Pluli smo kar dolgo, se vmes tudi pošteno naplavali v slani alkalni vodi, ki ni puščala nobenih sledov. Morda pa smo se v njej celo namilili! Dobra volja nas je spremljala vso pot, tudi na kosilo naši vodiči niso pozabili. Burek v dveh oblikah, zame je bil boljši ‘ta mehek’, pa še običajni piščančji deli na roštilju in preveč solate…Za poslastico pa je ostala še precej strma citadela s sončnim zahodom in prekrasnim pogledom na nekdanje urartsko mesto Tušpa, ki je cvetelo pred 3000 leti. V mestnem muzeju smo naslednjega dne lahko občudovali urartske izdelke iz zlata, brona, keramike. Neverjetno!In preskusila sem lahko nov digitalni fotoaparat Kodak, ki je precej boljši od starega, ki se je moral posloviti ob močni svetlobi, ko je še nekako posnel fresko zgodnjekrščanskega svetnika v kar preveč poslikani notranjosti armenske cerkve na otoku Akdamar.

 

Po svileni poti v območje Ararata   
Delček starodavne svilene poti, ki je potekala kar 1.500 let, smo doživeli v sončnem dopoldnevu, ko smo se mimo slapov Muradije , zaradi blatnega dostopa občudovanih le z vrha, povzpeli ob zanimivih lavinih jezikih, peščene in temnejše, skoraj črne barve do našega naslednjega cilja – Dogubeyazita na skoraj 2.000 metrih. Prašno mestece, z eno samo glavno ulico, iranskim bazarjem, kjer je vsepovprek nametana krama, vendar s pomembnim ozadjem – v sneženo kapo odetim Araratom. Naslednjega jutra me je zbudilo ropotanje pod oknom, saj se je večja skupina planincev odpravljala z džipi na ta veličasten vzpon. Bili so sami moški, opremljeni le z manjšimi nahrbtniki, saj jim vodiči preskrbijo bivakiranje na dveh višinah pred zaključnim vzponom. Prijaviti se je treba že nekaj mesecev vnaprej. Nam je ostal le še sončni vzhod s pogledom na Ararat, pa obisk urartske trdnjave in utrjene palače Isak Paše  v bližnji okolici. Izlet po kurdskih vaseh in do domnevnega najdišča Noetove barke je zapolnil večino dne, a bližina iranske meje nas je silila, da smo si pobliže ogledali stražne stolpe. Vendar ne tako neopazni, kot je bilo sprva videti. Ob ogledu meteorskega kraterja se nam je približal oboroženi vojak in mirno, skoraj zelo prijazno pregledal naše fotoaparate, ki so seveda slikali le v krater! Obrnili smo se nazaj, na podeželje in si natančno ogledali kurdsko družino pri vsakdanjem delu. Mati štirinajstih otrok je pekla poseben palačinkast kruh, dekleta so bila doma, najmlajše so se igrale z udomačenim jagnjem, oče nam je s pomočjo prevajalca razložil svoje življenje na tem obrobju sveta. Ovce pasejo sinovi, pozimi, ko je tod veliko snega, se grejejo v pritlehnih stavbah s posušenimi ovčjimi iztrebki. Šola je obvezna in dekleta že znajo nekaj angleških besed in videti so vesele našega obiska. Ponudile so nam ajran – ovčji jogurt pomešan z vodo, pa tudi čaj, saj brez čaja na turškem res ne gre. Po nekaj dneh se ga navadiš, kava kot poživilo ni več potrebna. Samo mati je bila nekam zadržana in zatopljena v peko številnih ‘palačink’. Zato pa je oče sedel med nas in zadovoljno pripovedoval o svojem delu in veliki družini. Starejša dekleta je kar ponudil našim fantom, pa so se znašli, češ da imamo že svojih dovolj! Ženske smo na tovrstnih potovanjih res v večini, a zakaj? Se moški prej utrudijo, naveličajo, zbolijo? Smo bolj radovedne? Če sklepam po sebi, je vse to res!

Ararat se je počasi oddaljeval, ko smo se okrenili proti severu in se preko velikih sipin pripeljali do Tuzluče in solnega rudnika. Vhod je moral biti res širok in rovi tudi, saj naš turški šofer sicer ne bi zapeljal kar v notranjost.Tema kot v rogu je bila, dokler se ni od  nekje pojavil deček in kmalu za njim še oče – očitno oskrbnik. Prižgala sta luči in pokazala napravo za lomljenje soli, ki je v tem rudniku ne bo tako kmalu zmanjkalo.

Azerbejdžanski meji smo se približali ob neverjetni grajski razvalini Seytan Calesi ali Hudičevemu gradu. Pot, ki je vodila iz manjše vasice navzgor, je vabila k čudovitemu pogledu na neokrnjeno naravo, katere stražar je še vedno na mestu, četudi je hudič že davno izgnan! Proti mestu Kars se je nebo stemnilo, in v pričakovanju dežja smo se najprej namestili v manjšem hotelu z hamamom, iz katerega pa so kukali bolj čudni moški v brisačah in obvezno cigareto v roki. Izgleda, da je vreme delovalo tudi name utrujajoče, saj se nisem prijavila ne za večerjo v menda zelo lepi ‘pideriji’ (kjer so na mizi ‘pide’ – podobne evropskim picam!) in ne za obisk hamama. Vendar je vreme zdržalo, da smo si lahko še pred nočjo ogledali 45 km oddaljeni Ani, nekdanje cvetoče mesto ob Svilnati poti, ki pa je po mongolskih vpadih v 13.stoletju in močnem potresu popolnoma zastalo. Kaj vse se je dogajalo na tem delu Turčije? Armenci, Uralti, Perzijci, Grki, Kelti, Rimljani, Seldžuki, Križarske vojske, Osmani od leta 1288 do konca 1.svet.vojne! Mesto duhov, oziroma sakralnih objektov, ki napol podrti še kljubujejo času, tako kot tudi obzidje na eni strani. Naravne vodne meje so nespremenjene. Le most Marka Pola v globoki soteski je popolnoma neprehoden, saj sta mu ostala samo kamnita opornika na obeh bregovih. Mesto Kars (pomeni ‘sneg’) je eno najbolj zasneženih turških mest. Nad njim je mogočen grad, ki glede na svojo lego spominja na ljubljanskega, če si odmislim vse mošeje pod njim. Nudi pa prekrasen razgled na mestece pod njim!

 

Svet ozkih dolin in gora – veličastne Pontske Alpe

Nekdanje gruzijsko kraljestvo, povsem drug svet, s skrbno obdelanimi njivicami ob dolinah rek, vkleščenih med visoko gorovje. Vijugaste ceste, ki počasi peljejo do zaželenega cilja. Naš je bila Ishanska gruzijska katedrala in vasica ob njej, z obveznim minaretom, in mujezinovim napevom že navsezgodaj. Zakaj gruzijska? Ker so bili v 11.stoletju etnična skupina v Turčiji. Gradili so cerkve po armenskem vzorcu in v srednjem veku dosegli s kraljico Tamaro velik razcvet. Po svileni poti je bila poznana tudi na zapadu. Nažalost so kraljevino premagali Mongoli, zatem Perzijci. Rešili so jih šele ‘Rusi’, ki so tako kot v ostalih državicah nekdanje Sovjetske zveze vladali vse do leta 1991. Večerjo na žaru je pripravil naš pogumni šofer, zadovoljni smo bili tudi z bolj ‘stisnjenim’ spanjem v preprostem penzionu. Jutranji spust v dolino je bil vsekakor prijetnejši kot večerna vožnja z avtobusom skoraj navpično po ozki cesti. Mestece Yusufeli nudi dve vrsti dogajanja in s tem dobrega zaslužka – spust z rafti po reki Čoruh in vodništvo na trekingu v gorovje Kačkar. Udeležili smo se obojega in ob pohodu do baznega tabora na 3000 m za nameček še dolgotrajno vožnjo z džipi do našega izhodišča na 2.200 m. A pot je bila poplačana z izjemnimi razgledi na tritisočake, z žuborenjem potočka, ki nas je vso pot spremljal in prijetno hladil, pa seveda z veseljem, da vse to tudi zmoremo, da si zaslužimo, ker smo se pač tako odločili. Nepozabni so pogledi na hribovske vasice, ki se oprijemajo turizma po svojim močeh – skromnih penzionih, dobro založeni trgovini, kjer se je ob spustu najbolj prilegel mrzel ajran. Tekoči, nekoliko slan jogurt je v Turčiji res vsepovsod  na razpolago, prija h kosilu ali pa le za žejo. Pri nas bi se na veliko nacejali s pivom, a mislim, da je ta napitek učinkovitejši. Stavbe na tej višini so podobne tistim v Dolomitih – kamen in nad njim les, veliko lesa. Poleg ovc so tod še mule, pa osli, in tudi kakšen konj, da pomagajo popotnikom nositi potrebno prtljago do baznega tabora – šotore, odeje, pripomočke za kuhanje. Nekateri so bili skoraj do tal natovorjeni. Mi smo vse zmogli prinesti sami,  izvirne vode je bilo povsod dovolj, sicer pa smo se v baznem taboru Bukla Tur zleknili po mehki travi, namočili noge v potočku in se posladkali z vsem, kar je bilo v nahrbtnikih na voljo. Doma, v lepem penzionu ob ribogojnici, smo bili deležni ‘super’ večerje s pečenimi postrvmi. Proslavili smo tudi rojstni dan naše najbolj natrenirane petdesetletnice, kateri sem zavidala, da se v ta leta ne morem več vrniti. Sicer pa je zavist tako zelo negativno čustvo, da sem ga hitro pregnala ob zavedanju svoje nič kaj zavidljive situacije, ki ji uspešno  kljubujem z vso skorajda mladeniško močjo. In to me pelje naprej, do izpolnitve naslednjih želja! Naslednjega dne smo zapustili višinsko področje, se spustili po vijugavi cesti do ogromnega jezu, ki je že nekaj časa v gradnji in bo kmalu končan – takrat pa mesteca Yusufeli ne bo več na zemljevidu, poplavljeno bo celotno področje reke Čoruh in vasice, ki smo jih dva dni občudovali. Nova višinska cesta pa bo še vedno približala Kačkar in menda tudi staro Gruzijsko katedralo. Res neverjetno velik jez, bagri in žerjavi so bili na terasastih gradbiščih videti kot igračke, ljudi pa sem ugledala le na trikratnem zoomu moje nove kamere. Na razglediščno točko ob cesti so postavili manjše gostišče, potrebni ‘tuvalet’ (stranišče), nasadili rože in speljali učno pot navzdol do niže ležečega razgleda. Pravi biznis!

Čaj in lešniki ob Črnem morju
Bobro, da se nismo že kar na prvem parkirišču vrgli v morje, kajti dosegli smo Črnomorsko obalo in mestece Rize. Morje je prijetno toplo, zelo malo slano, a ozračje kar kipi od vlage. Tudi tu nas je naš šofer presenetil s strmo skoraj nočno vožnjo do citadele, od koder so se prikazale obalne luči v velikem  zalivu. Vlaga pomeni subtropsko podnebje, primerno za gojenje čaja, katerega prav v mestu Rize tudi največ predelujejo. Oskrbeli smo se s številnimi škatlami zelenega čaja, ki je primerno darilo, kajti drugih posebnosti tu ni na izbiro. Malo pozneje smo se zagledali v ogromne nasade lešnikov, ki se vlečejo vzdolž obale okoli Trabzona, ki smo ga dosegli naslednjega dne prek karavanske poti svile in začimb, kot se natančneje imenuje svilena ali tudi svilna pot. Še zanimiv postanek v mestecu Mačka, kjer se je odvijal sejem in v pravem živžavu smo le odkrili gostilnico s pripravljenimi jedmi. Kaj sem že jedla? Aha, nekaj dobrega, podobnega mesni obari. Manjkali so ajdovi žganci, zato pa je njihov kruh, ki ga je vedno v obilju, zelo slasten! Zraven pa nepogrešljiv ajran. Kupila sem še dva para nogavic v značilnem rdeče-črnem folklornem vzorcu. Za darilo niso primerne, so pač zame. Popoldanski ogled smop zaključili ob zelo znanem in obiskanem bizantinskem samostanu Sumela globoko v hribih, skritega za skalami. Pravzaprav je v steno vklesana cerkev z dobro ohranjenimi freskami, prav  tako meniške celice. Prepoved fotografiranja s flešem v notranjosti, kjer so dragocene freske, pa ni prepričala mladih Rusov – enostavno so se zaprli v bližnjo celico in se veselo ovekovečili s svetniki na stenah!
Pot navzdol nas je spet približala Trabzonu, in najpomembnejši stari zgradbi – poznobizantiski cerkvi Svete Sofije. Na njej so vidni vplivi krščanstva, pa tudi Osmanskega obdobja, ko je bila preurejena v mošejo. Danes je kulturni spomenik.

Izmed treh vhodov je najbolj znamenit južni, ki na reliefih prikazuje življenje Adama in Eve ter njun izgon iz paradiža. Na obokih v notranjosti so mnogi svetniki, kot tudi Jezusova zadnja večerja. Osrednja kupola ima dvanajst vogalov in s pomočjo posebnega foto trika sem jo uspela posneti v vsej barvitosti geometrijskih likov, pomešanih z božjimi bitji. Še zadnje plavanje v temnem morju, tokrat na res povsem temnem, skoraj črnem nabrežju. V plastično stekleničko sem si nabrala nekaj tega črnega peska, ki me še doma spominja na tisti kraj. Morje imam res rada.Tudi Črno!

 

Tradicionalne turške vasice in srednja Anatolija

Z lešnikove dežele smo se poslovili s krajšim postankom v obcestni prodajalni lešnikov, ki so jih nekateri tudi kupili. Predvsem sem jih poskušala in drobila s posebno napravo ‘terminator’, ki sem jo tudi kupila. Saj gre lažje v kovčeg kot kila lešnikov. Doma jo bom preskusila, na suhih lešnikih namreč, saj na svežih ne deluje.

Spet smo se strmo dvignili, najprej do značilne turške vasice z veliko domačimi živali in veselimi otroki. Velik ovčar nas je spremljal vso pot, tudi mačke so se pustile slikati! Obvezen čaj v bližnji čajnici, in že smo se peljali vse višje. Prelaz na 2.200 metrih je bil povsem zimski, na njem pa manjša stojnica z domačimi pridelki in velik vodnjak z izvirno vodo, ki smo jo pridno dotočili v napol prazne

stekleničke. Kdo bi si mislil, da je tu naš avtobus zakuhal? Vseeno nas je varno popeljal do cilja – prijetne vasice pod mogočnim srednjeveškim gradom, z dolgim imenom Šebinkarahisar. Karahisar pomeni ‘črna utrdba’ in takih je v Turčiji polno,  zato pred njo še ime Šebin. Bili smo v središču dogajanja, na ulici celo loščilec čevljev in trgovec z lešnikovim namazom, ki ga je stepal kar pred vrati. Še pred nočjo smo po dokaj strmi poti dosegli glavni stolp utrdbe, s turško zastavo in železnim Atatürkom. Mujezin je ravno oznanil sončni zahod, ko smo se vrnili v vas in nas povabil k ogledu  mošeje. Naslednje jutro smo že vedeli, da je naš avtobus negotov, da ga na hitro ne morejo popraviti. A pot smo nadaljevali in se nekajkrat vmes sprehodili, da je šofer dotočil vodo. Tudi kopanje na umetnem jezeru smo izkoristili in si ogledali trop ovac, ki je s sosednjega brega neverjetno hitro prečkal cesto in se spustil do obale, da se odžeja. Počasi smo krenili dalje, se spet malo peljali, pa pešačili. Zagledala sem tovornjak z dvema pokritima prikolicama in za hip pomislila, da bi se lahko peljali z njim! Neverjetno, čez pet minut se je naš vodič res dogovoril, da se peljemo do prvega večjega naselja, kjer bo lahko naročil ‘dolmuš’ – minibus. Nepopisno veselje nas je zagrabilo, ko smo zlezli na voz, še nekoliko pokrit s senom in tričetrturno vožnjo popestrili z vsemi znanimi pesmimi, od Trzinke do Hej brigade! Potem smo se še bolj nabasali v edini dolmuš, ki nas je srečno dostavil v hotel v Amasyji. Naš bolni avtobus pa je priromal kaki dve uri pozneje. Tega večera se je začel tudi ramazan, zapovedani muslimaski post, ko ne smejo uživati ničesar od sončnega vzhoda do zahoda. Poleti je res najhujši, saj je dan najdaljši, zato imajo zajtrk že ob štirih zjuraj, na večerjo pa tudi komaj čakajo. Začetek ‘uživanja’ je poleg mujezinovega speva oznanil tudi močan topovski strel, ko smo se ravno poslavljali od največje džamije, kjer smo bili nekaj časa v muslimanskem vzdušju ob poslušanju začetkov islama in petih stebrov te zanimive vere. Koran nažalost ni vedno prav razumljen, če pomislim na maščevalne napade v arabskem svetu.  Kdo je kriv? Obe strani, kot vedno.

Za zadnji dan so ostali le še Pontski grobovi, vklesani v skalovje nad mestom, pa Atatürkov spomenik na glavnem trgu, svedrasti minaret, in seveda shopping, ki mu ni bilo konca. Zakaj? Počakati smo morali na popravljen avtobus, kar  se je vleklo tri ure dlje kot predvideno. Še dobro, da je mestece tako lepo, stisnjeno med gorovje, z mostiči prek Zelene reke, z lepo obnovljenim nabrežjem in tipičnimi otomanskimi hišami nad reko. Po obisku Pontskih grobnic iz 4.st. pr.n.št., ki so zdaj seveda prazne, sem se zgrozila ob krutosti tedanjih kraljev, ki so po svoji smrti v te votline želeli ob sebi in tako zazidali tudi žive žene, služabnike, konje – vse bogastvo. V globoki veri, da jim je to dovoljeno in da je pravično. Res je težko razumeti človeško naravo, ko ne ubija le zaradi strahu preživetja, strahu pred sovražnikom, ampak tudi iz poželenja! Časi se vseeno spreminjajo na bolje. V Turčiji ni vidnega nasilja, ni pijancev ob cesti, ni zaničevanih in zakritih žensk, otroci so lepo oblečeni, se radi učijo, povsod so nas prijazno ogovorili. Pa še tako dober kruh pečejo, da ne govorim o baklavah, ki se prodajajo na kilo, pa o sladoledu, tistem ledenem, ki se ne stopi tako kmalu, kot tudi ne spomin na to turško doživetje! 

Marinka Vehar, 24.08.2009