Piše: Matej
Lalibela Nekoč je živel človek po imenu Gebre Mesquel Lalibela. Ob rojstvu ga je 
obkrožil roj čebel. Po etiopski tradiciji je to pomenilo, da bo postal naslednji cesar in dobil je nadimek Lalibela. Rastel je in z njim je rastlo tudi ljubosumje v njegovem bratu, stricu in polsestri. Prerastlo je v sovraštvo in ko je Lalibela prevzel oblast, so ga poskusili zastrupiti. Vsi so že mislili, da je umrl, a on je bil v globoki zamaknjenosti. Njegova duša se je povzpela v nebesa in tam je srečal Boga. Slednji mu je naročil, naj zgradi novi Jeruzalem. Prebudil se je, zavladal in s pomočjo angelov zgradil enajst monolitskih cerkva. V današnjih časih nam obisk Lalibele olajša letalski promet. Ta je v Etiopiji nekaj posebnega. Preprosto a učinkovito, kadar deluje. Pomembno je, 
da je na letališču moč dobiti skodelico opojne etiopske kave. Včasih se namreč čakanje lahko zavleče… Tokrat imamo srečo. Povedo nam, da bomo leteli in da je naše letalo že na poti. Tukaj so letala namreč kot avtobusi. Imajo začrtano pot in postanke, kjer nekateri potniki izstopijo, drugi ostanejo in potujejo naprej z novimi sopotniki. Kmalu smo na vrsti in se borimo za sedeže na levi strani letala. Od tu je namreč razgled fantastičen. Motorji zabrnijo in velika ptica poleti. Kmalu smo nad obronki gorovja Simien, v daljavi pa uzremo celo najvišji vrh Etiopije, Ras Dashen. Pred našimi očmi se menjajo podobe slikovite narave. Kanjoni, reke, hribi, polja… 
Hitro se približamo cilju tam nekje med hribi. Pristanemo sredi ničesar, vsepovsod so le polja, niti sledu o kakšnem mestu. Kje sploh smo? Aha, tam je majhna zgradba, ki bi lahko bila letališče. Čakajo nas kombiji in že drvimo po prašni cesti. Srečujemo v gabije zavite domačine, ki ženejo svoje osličke nekam po poti. Zrak je precej svež, saj se nahajamo na več kot 2000 m nad morjem. Počasi se bližamo majhni vasici Lalibeli, ki se je nekoč imenovala Roha. 
Povsod okrog nas so simpatične tradicionalne okrogle hiške, imenovane tukuli. Sem in tja pa že najdemo kako modernejše, pravokotno oblikovano domovanje. Prijetno je in mirno in komaj čakamo, da jih zagledamo. Že se prikažejo pred nami, prve stvaritve kralja Lalibele. Tukaj smo! Enajst jih je. Monolitne so in izklesane iz mehkega vulkanskega tufa. Cerkve, ki jih je s pomočjo angelov zgradil kralj Lalibela zaradi svojih sanj. V teh mu je Bog naročil, naj zgradi novi Jeruzalem. Tu gre za odgovor na muslimansko zavzetje Jeruzalema, konec 12. stoletja. Zato celotni kompleks cerkva nosi biblična imena. Tukaj najdemo 
Betlehem, kjer je »pekarna« za hostije. Reko Jordan in označen kraj, kjer naj bi Janez Krstnik krstil Jezusa Kristusa. Pa Adamov grob in Marijino cerkev. Sam kralj Lalibela je pokopan v cerkvi Golgota. Med vsemi najbolj znana pa je cerkev, posvečena Svetemu Juriju. To je tista iz mnogih fotografij, izklesana v obliki grškega križa. Ob nji so še vedno vidne stopinje konjev svetega Jurija. Cerkev sama naj bi simbolizirala Noetovo barko, majhen griček v bližini pa bibličnega očaka, goro Ararat. Tam naj bi Noe pristal s svojo barko po vesoljnem potopu. 
Cerkve v Lalibeli so danes pod zaščito UNESC-a. Kljub temu še vedno živijo in se dan na dan uporabljajo za svete obrede. V notranjosti, kamor moramo vedno vstopiti bosi, igrajo na ogromne bobne. Duhovniki s cistrumi v roki pa žebrajo svoje brezčasne molitve. To se dogaja vsak dan trikrat po dve uri. Včasih sveti obredi trajajo dlje, tudi po 18 ur ali celo več. To se dogaja na posebne dni in praznike, ki so navadno zelo pogosti. Kako prav pride duhovnikom odkritje pastirčka Kaldija, ki jih drži budne dolge noči. To je bila kava! Najprej je postala popularna med etiopskimi duhovniki/svečeniki in se kasneje razširila še med ostalo prebivalstvo. Nato so prišli še arabski trgovci in ponesli v svet ta opojna zrna, ki nas še danes iz dneva v dan držijo pokonci.
Matej
