02. feb, 2011   Člani pišejo, Pakistan  

 

Severni Pakistan

 
Gilgit, Hunza, Chitral
Severna območja Pakistana zaznamujejo visoke gore in globoke doline – prav tu se srečujejo tri velika pogorja Hindukuš na zahodu, Karakorum na severu in Himalaja na vzhodu. Na razmeroma majhnem območju je gostota šest, sedem in osem tisoč metrov visokih gora edinstvena na Zemlji. Izjemno dinamična in dramatična pokrajina pa je dodobra zaznamovala tudi življenje tamkajšnjih prebivalcev, ki že tisočletja rodovitne doline spreminjajo v izjemno kulturno pokrajino. Zdi se, da gore in ljudje živijo v izjemni harmoniji, sožitju in medsebojnem spoštovanju.
Najbolj znana je dolina Hunza, ki ne slovi zgolj po mogočnih okoliških gorah, ampak tudi po svojih prebivalcih, ki med drugim dosegajo zelo visoko starost. Z domiselnimi namakalnimi sistemi, ki jih napajajo ledeniške vode so dolino spremenili v pravo oazo, kjer pridelujejo različne vrste sadja in zelenjave, na višjih nadmorskih višinah (do 4000 m), pa pasejo živino in drobnico. Prav zdrava prehrana, ki vsebuje veliko kozjega mleka in marelic in nič alkohola ter cigaret, naj bi botrovala dolgi življenjski dobi in čvrstemu zdravju tamkajšnjih prebivalcev. Prav nič čudno ni, da so prvi raziskovalci, ki so v dolino prišli leta 1880 Hunzo označili za karakorumski »Šangri – La« – ali kar »raj na Zemlji«.

Slika: Gora vseh gora nad dolino Hunza je Rakapoši, ki se drzno vzpenja nad njenim levim bregom in daleč zasenči vse ostale vrhove, ki sicer dopolnjujejo idilično sliko pokrajine ob reki Hunzi. Rakapoši nasploh velja za eno najlepših in najbolj mogočnih gora zahodnega Karakoruma. S svojimi 7788 m je na 27. mestu najvišjih gora na svetu.

Slika: Gora vseh gora nad dolino Hunza je Rakapoši, ki se drzno vzpenja nad njenim levim bregom in daleč zasenči vse ostale vrhove, ki sicer dopolnjujejo idilično sliko pokrajine ob reki Hunzi. Rakapoši nasploh velja za eno najlepših in najbolj mogočnih gora zahodnega Karakoruma. S svojimi 7788 m je na 27. mestu najvišjih gora na svetu.


Tudi ostale, manj znane doline severnega Pakistana so izjemno zanimive, poseben čar pa jim dajejo njihovi prebivalci, ki se razlikujejo tako po plemenski pripadnosti, kot tudi po jeziku in nenazadnje kulturni tradiciji. Kljub različnosti pa so za celotno območje značilne velike družine, ki jih odlikuje predvsem izjemen občutek pripadnosti in solidarnosti. Prav otroci so tisti, ki medtem ko se brezskrbno igrajo na glavni vaški ulici prvi pozdravijo popotnike. Dejansko se zdi, da jih je »kot marelic«, a nekaj na njih se za vedno vtisne v spomin – širok nasmeh in odkritosrčnost, zvedavost in preprosta sreča nad tem, da so!
Otroci se zelo zgodaj naučijo preživeti v naravnih razmerah, ki človeku niso najbolj prijazne, kljub temu pa so vasi in ljudje v Karakorumu v dolgih stoletjih postali nepogrešljiv sestavni del pokrajine, ki jo do neke mere preoblikujejo, pa vendar z veliko mero spoštovanja, ki ga imajo trdno vgrajenega v svoje temeljne vrednote.

Slika:Otroci se zelo zgodaj naučijo preživeti v naravnih razmerah, ki človeku niso najbolj prijazne, kljub temu pa so vasi in ljudje v Karakorumu v dolgih stoletjih postali nepogrešljiv sestavni del pokrajine, ki jo do neke mere preoblikujejo, pa vendar z veliko mero spoštovanja, ki ga imajo trdno vgrajenega v svoje temeljne vrednote.


Gorati severni Pakistan bomo obiskali ravno v času, ko so doline vse v cvetju, vršaci pa pokriti z debelo snežno odejo. Potovali bomo po dolini reke Hunza, po kateri je nekoč potekala znana svilena pot, sedaj pa znamenita cesta čez Karakorum od glavnega mesta Islamabada do meje s Kitajsko na prelazu Khunjerab. Pot nas bo vodila mimo znanega najbolj zahodnega himalajskega osemtisočaka Nanga Parbata (8125 m), v lepem vremenu pa bomo uživali v pogledu na »sijočo goro« Rakapoši (7777 m), ki bdi nad dolino Hunza. Karakorum slovi po svojih dolgih ledenikih, katerih ledeniške vode domačini uspešno uporabljajo v kmetijstvu. Ledeniška pokrajina z ogromnimi morenskimi nasipi pa predstavlja tudi trd oreh pri gradnji naselij in infrastrukture. Tako bomo imeli redko priložnost ogledati si lansko zimo nastali jez severno od naselja Karimabad, ki je nastal s podorom obsežnih količin pobočnega gradiva.
Seveda bomo obiskali tudi domačine, naj pa izpostavimo predvsem Kalaše, majhno ljudstvo, izgubljeno v le treh dolinah, ki je do danes ohranilo bogato kulturo, tradicijo, vero in način življenja. Si predstavljate – 3.000 ljudi kot kapljica v morju muslimanov! Živijo kot so živeli pred 2.300 leti, ko je tukaj korakala vojska Aleksandra Velikega in so njegovi generali obnemeli ob lepoti kalaških deklet. In pravijo, da so mnogi Makedonci ostali… Danes se imajo Kalaši za potomce grških bojevnikov. Malo svetlejše polti? Kdo ve?
Kljub temu, da iz Pakistana zadnje čase prihajajo novice o nasilju in političnih nemirih, je območje kamor vodi naše popotovanje mirno in varno. Izognili se bomo najbolj problematičnim predelom države in obiskali gorske doline, kjer vsakdanje življenje poteka po ustaljenem ritmu, daleč stran od dnevnih političnih dogajanj.
Irena Mrak