19. January, 2011   Člani pišejo, Kuba, Vodniki  

S Kubo je konec?

 

S Kubo je konec?

 Piše: vodnik Senad Osmanaj

Še danes mnogim v glavah neprekinjeno odzvanja: „Na Kubo moram, dokler je Castro še živ!“ Hja, dragi moji. Vsi tisti, ki so na Kubi v zadnjem času bili že dobro vedo, da se je njegov čas iztekel. Kuba, takšna kot je bila je samo še zgodovina. Več kot petdeset let je bil na oblasti in prav toliko časa ste imeli na voljo, da obiščete njegov otok. Tisti, ki tega niste izkoristili, tudi več ne boste. Tukaj ne gre za vprašanje želje, temveč za vprašanje nedotakljive Castrove Kube kot je nekoč bila.

Castrova Kuba je danes poražena. Sam Fidel je javno priznal, da kubanski sistem ne deluje več niti na Kubi, kaj šele drugje. Veliko državnih podjetij se je v zadnjem času privatiziralo, marca 2011 bo država odpustila pol milijona delavcev, kateri bodo morali ustanoviti lastna privat podjetja, prvič v zgodovini novodobne Kube bodo plačevali raznorazne socialne prispevke, zavarovanja in podobno. Ljudje že mnoga leta delajo na črnem trgu in so primorani delati, drugače bi s povprečno plačo 20 USD ne preživeli. To je cena dveh kubanskih kosil. Doktorji in ostali znanstveniki si lahko privoščijo malenkost več, kar tri kosila ali pa eno kosilo za celo družino, za mesec dni dela. Državne subvencije ne zadoščajo niti za teden dni življenja in kubanska realnost je več kot težka, potlačena s pravicami do svobodnega izražanja in mišljenja, prepovedjo izstopa iz države, ipd.

Kljub uspešni revoluciji s podporo Che Guevare, je Fidel uspel pregnati tuja podjetja in tuj kapital. Odkar mu je sredi devetdesetih SZ dokončno obrnila hrbet se je oslonil na turizem, kateri z dvema milijonoma turistov letno polni državni proračun s krvavo potrebnimi devizami. Vendar pa je ta priliv deviz premalo za socialno Kubo. Tako so začeli prodajati vsa vredna podjetja predvsem Evropejcem in Kanadčanom, največ do 49% lastniškega deleža in tako obdržali svojo moč nad vplivom in odločitvami. V tem pogledu nas je Fidel močno zasenčil, mi smo namreč razprodali vse kar smo imeli. Hvala bogu, da ameriški embargo še vedno traja, drugače bi nas Evropejce  Američani že zdavnaj prehiteli. Tako vsaj za v prihodnje ni bojazni, da bodo Američani pokupili Kubo, Kuba je že razprodana. Je pa res da bo bistveno več ameriških turistov in z njimi njihovega vpliva na vsakodnevno družbeno okolje, katerega predstavljajo po modernizaciji hrepeneči Kubanci.

Paradoks, Fidel je v šestdesetih letih nacionaliziral (si prilastil) vsa tuja podjetja in to kar počne danes je prodaja nacionalnih podjetij, ustanovljenih s kapitalom prej nacionaliziranih podjetij. Moramo si priznati, Kubanci so dobri trgovci. Najprej vzamejo bogatim potem pa to isto stvar preprodajajo z nekajletnim zamikom drugemu bogatašu iz drugega konca sveta. Fidel je vsaj v tej luči odličen trgovec. Morda je to njegov največji dosežek, kot prej rečeno prizadevanja za socialistično državo, z moralnimi vrednotami, delavskimi manirami ipd, so že zdavnaj propadla. Danes se je vdal, najbrž zaradi bolezni in starosti, tudi ideje o revoluciji je opustil. Kajti narod se lahko danes bori edino še proti njemu in njegovi družini. Oni so edini in pravi razlog za nizki standard otoka, kljub temu da je bila Kuba mnoga leta država z izjemno visokim življenjskim standardom.

Je pa po drugi strani res, da je Fidel med nami še vedno prisoten, kljub temu da je njegova Kuba potonila. In vsi tisti, ki ste po petdesetih letih in manj razmišljanja in prizadevanj želeli obiskati Kubo pa je niste, imate zdaj še eno priložnost, obiskati Kubo vsaj še v času ko je Castro živ. To pa seveda ni isto ne glede na to da je Kuba danes še vedno odprt muzej socializma, odprt muzej starih ameriških avtomobilov in še česa. Zatorej, ostane vam dvoje. Na Kubo zdaj ko je Castro upokojen in ko vlada nadzorovan kapitalizem in ko lahko še vedno doživite nekdanjo moč revolucije in slave vidne in spoštovane za vsakim vogalom ali pa na Kubo po njegovi smrti, ko bo na otoku vladal edino še kapital, njen takratni predsednik pa bo lutka v igrah kapitalistov tako kot je bil Fulgencio Batista, predsednik, ki ga je Fidel pregnal in premagal. No, ostane še tretji razlog, da na Kubo nikoli ne greste.

Za na konec še kratko poglejmo kaj je za Kubo storil Fidel. Vse dobro kar je storil je imelo kratkotrajen značaj, omejen predvsem za čas njegovega vladanja, beri nadzorovanja. Vse ostalo večinoma ni in ne bo pustilo trajnih posledic na življenje Kubancev v prihodnosti, razen nekaj izjem kot npr. dvig pismenosti, zdravstvenega standarda, ipd. Obstaja velika možnost da se bo Kuba po njegovi smrti vrnila na stara pota, pota kapitalizma, visokega življenjskega standarda in bogatega razkošja. Viharna je ta Kuba, že stoletja naskakuje oba ekstrema, tako bogatega kot revnega. S smrtjo enega zadnjih revolucionarjev bo svetovni kapitalizem zagotovo dobil popolno oblast (edino Gadaffi, še zadnji veliki revolucionar, se lahko temu upira, neobremenjen s prihodnostjo svojega naroda). A kot kaže so dnevi šteti tudi zmagovitemu kapitalizmu in svet čaka na novega osvoboditelja z novim vrednostnim sistemom (morda se bomo vrnili delu na zemlji). Po Fidelovi smrti bo najbrž tudi že o tem kaj več znanega. Fidel je bil gotovo velika prelomnica na otoku in še bolj v svetu. Njegove izkušnje in trnova pot vsakokratnega prilagajanja so njegovo neprecenljivo bogastvo, katerega pa žal ni znal investirati v lepšo prihodnost njegovih ljudi. „Če bi danes bil mlajši in imel še eno priložnost z znanjem in izkušnjami kot jih imam danes, bi tudi Kubo vodil drugače“. S približno takšnimi besedami je zaključil nek novinarski intervju in odšel svoji prej izbrani poti naproti.

Če bi bil starejši, potem bi tudi jaz najbrž ta članek drugače zapisal. Za Oskarjeve sopotnike sem po svoji glavi na glas razmišljal.