Romunska mafija in balkanska mehanika
Piše: vodnik Senad Osmanaj
V zadnjem času se med »Slovenceljni« veliko omenjata dve popolnoma si različni deželi “Balkanskega polotoka”, to sta Romunija in Bolgarija, vse bolj priljubljeni avtobusni turistični destinaciji pri nas. To da sta deželi polni ciganov, siromakov, smeti, zamazani od industrijske proizvodnje, lopovski in podobno so samo nekateri iz obsežnega repertoarja naših stereotipov. Da so po večini ti stereotipi napačni, ugotovi sopotnik že kmalu po prečkanju meje, ko začnejo stereotipi padati kot posušene hruške z drevesa.
Romunija preseneča
Prvo kaj sopotnika v Romuniji preseneti je to, da nikjer ni ciganov, običajno vsi služijo kot siromaki v tujini. V zadnjem času so se razširili še na druge kontinente. Pravijo, da s prosjačenjem zaslužijo po dva tisoč evrov tedensko in da se jim ne splača opravljati drugega dela. To navedbo potrdimo v eni od vasic, kjer se bohotijo kričeče a velikanske na novo zgrajene vile v lasti ciganov. Tukaj dobi človek vtis, da cigani služijo dva tisoč evrov dnevno in ne tedensko.
Potem, ko razčistimo s cigani, se sopotnik vpraša, od kod toliko dobrega voznega parka v tej bedni deželi. Hja, po uradni razlagi Romunija beleži v zadnjih treh letih pozitivno gospodarsko rast, po neuradni razlagi pa izven njenih meja živijo izurjeni lopovi novih avtomobilov. Na trgu rabljenih avtomobilov so skoraj vsi avtomobili “uvoženi” iz EU. Zgodba slovenskega carinika nazorno potrjuje primer, ko so Romuna v kombiju vprašali kaj prevaža. Pravi, da rezervne dele za avtomobile. Po pregledu so našli razstavljen novi BMW. Torej, Romun je govoril resnico, zataknilo se je edino pri pregledu dokumentacije.
Romuni, ki živijo v EU so tudi največji ekologi. Vse kar Evropejci zavržemo, Romuni reciklirajo in preprodajo v siromašne predele Romunije. Ja, to so tisti beli kombiji na naših avtocestah. To njihovo delo ni nagrajeno iz Evropskih ekoloških skladov, ampak je prostovoljno z dozo profitne motivacije.
Da si ne morejo iz kože govori devizni trg. V menjalnici pri menjavi denarja nikoli ne dobiš računa, za menjalni tečaj pa se lahko pogajaš. No, večina naših potnikov se že ob pomisli na črni trg prestraši in raje menja na legalnem črnem trgu v hotelu ali trgovini, za katere mislijo, da so popolnoma legalni. Pri stotih evrih menjave praktično niti ni neke občutljive izgube, a pri menjavi trideset in več potnikov pri istem preprodajalcu je zaslužek občutnejši.
Romunija na veliko preseneča s svojo bogato arhitekturno dediščino od gradov in trdnjav, obzidanih saksonskih cerkva, samostanov, katedral in cerkva do čistih baročnih in renesančnih mest, ki jemljejo dih slehernemu sopotniku. Tukaj se vidi romunska prefinjenost. Vrhunec, ki ga ne sme nihče zaobiti, je definitivno grad Peleš. Potem dolgo časa nič in šele potem ostali gradovi Drakule in srednjeveška mesta.
V Romuniji preseneča tudi narava. Poleg spektakularnih gorskih cest, ki so najlepše v Evropi, se Romunija ponaša še s smučarskim središčem, kot ga pri nas ni. Gre za kompleks približno trideset hotelov pod vznožjem smučišč na nadmorski višini cca 1000 m, ob neposredni bližini najbolj turistično obleganih mest. Narava postreže tudi z bogato floro in favno. Več kot polovica vseh evropskih medvedov živi v Romunskih Karpatih, ogromno je volkov, divjih mačk in drugih zveri.
Kljub temu da Romunija ni Balkanska država, je izraz mafija, njenim državljanom še najbolj podoben za razliko od Bolgarije. V Bolgariji za sklepanje poslov uporabijo še malo mehanike, če ne gre drugače. Mafija in mehanika, kot dve sosednji si državi, a po vsem zelo raznoliki.
Tudi Bolgarija preseneča
Potniki običajno pričakujejo, da je Bolgarija bolj razvita od Romunije in zato takoj po prečkanju zarjavelega mostu, čez Donavo, naletijo na prvi udarec po glavi. Najprej se zamislijo nad vsemi napisi izključno v cirilici, potem jih preseneti bližina slovanskega jezika. V ozadju visoki dimniki z črnimi izpušnimi plini poudarjajo vsesplošno prisotnost težke industrije tudi v večjih mestih. Črna megla, ki se vleče nad mestom, ni preveč obetajoča. No, kmalu se stvari spremenijo. Tradicionalna vasica Arbanassi in Koprivstica s starimi restavriranimi hišami pomirita duha. Veliko Tarnovo kot zibelka Bolgarske zgodovine in vsesplošni duh, ki izžareva petsto letno prisotnost Osmanov v deželi, dodajo neko novo potovalno moč. Kontrasti zaživijo. Vsak kraj, ki ga na poti obiščemo, pusti močan pečat. Potniki so osupli, ne morejo verjeti bogastvu dežele in njihovim dosežkom. Presenečeni so nad videnim in poudarjajo, kako zelo prav so imeli njihovi prijatelji, ko so jim priporočili obisk teh dveh dežel.
Sam menim, da kljub vsemu napisanemu, bosta deželi še naprej presenečali, enostavno je vsega preveč, da bi lahko bralcu očarali vse lepote in dosežke na kosu papirja. Potovanje po obeh deželah spada med naša najcenejša potovanja, po nekajletnih osvajanjih Zahodne Evrope se tudi zdaj počasi sopotniki vse bolj usmerjajo proti Jugu in Balkanu. Tukaj jih čakata Romunija in Bolgarija, deželi o katerih ne veš, kaj bi si mislil.