29. March, 2010   Člani pišejo, Šrilanka  

Romanje na Adamov vrh

 

Romanje na Adamov vrh

Piše: sopotnik Sumudu

Adamov vrh. Približno 5000 stopnic. Cilj, ki si ga zadanemo prvi dan potovanja po Šri Lanki. Cilj, za katerega treniramo prav vsak dan. Kajti kot nalašč do večine budističnih templjev na Šri Lanki vodi kar nekaj stopnic. Premagovanje le – teh je nekaj posebnega v tropski vročini in vlagi ali celo dežju. Kajti na našem novoletnem potovanju nas je dež rad spremljal. A dež na Šri Lanki je vse kaj drugega kot nevšečnost. Čofotanje po lužah, nakup pisanega dežnika, veselje ko si suh po nekaj minutkah… In prav tisto popoldne, ko smo se bližali vznožju Sri Pade (kot domačini imenujejo Adamov vrh), se je nebo potemnilo. Kaj hočemo, smo si rekli. Tako pač je. In se sprijaznili s tem, da bomo stopnice premagovali v dežju. Ko smo se ob 1h zjutraj zbrali pred hotelom, pripravljeni na nočni vzpon (kot narekuje tradicija), je bilo nebo povsem jasno in polno zvezd. Hvala dobri karmi…

Četrtič sem začenjala vzpon po stopnicah. Prvič sredi noči. Po zvočnikih se je slišalo govorjenje, petje, spodbujanje… Za vsakim ovinkom so nas pričakali spodbudni nasmehi, odobravanje. Zagrizli smo v prve stopnice. Si kmalu privoščili prvo kavico… Kaj si človek sploh še lahko želi? Toliko postojank, da bi se lahko ustavil vsakih 5 minut! In povsod te sprejmejo z veseljem, ti postrežejo vroč čaj ali kavo, kuhano zelo slano čičeriko ali sočno jabolko, majhno čokoladko ali zgolj žvečilni gumi. Morda le spodbudna beseda in tistih nekaj angleških besed, ki jih poznajo.

Mi premagujemo stopnice, opremljeni športno, kot za hribovski vzpon. Domači romarji so oblečeni v najlepša oblačila. Dekleta v bela krila, moški v bele hlače… Pomagajo si in sem ter tja koga tudi nesejo. Še posebej navzdol, ko izdajo boleče mišice… Vsi nosijo kape. Dober posel ima tisti, ki jih je začel prodajati ob vznožju. Sem in tja ti želi kdo v zameno za nekaj rupij zavezat trakec za zaščito okrog zapestja. Moj je že star in obrabljen, zato ga zamenjam.

Bolj kot hodiš navzgor, bolj vidiš samega sebe v ogledalu. Stopnicam kar ni videti konca. Treba je hoditi počasi, v vrsti. Utrujene mišice niso navajene prehoditi toliko stopnic in ob takem času… Na začetku smo klepetali. Bolj proti vrhu pa hodi vsak sam zase… In se potopi v misli… To je res pravi izziv. In ja, to bo dobre karme! Z vsako stopnico premagujemo trpljenje in plačujemo za nazaj… Buda pravi, da je življenje trpljenje.

A tudi trpljenja je enkrat konec. Ne še takoj, ko dosežemo vrh ob zgodnji 4. uri. Kajti takrat se šele začne. Množice na majhni ploščadi… Nekaj pokritih prostorov, kjer so prenočili najbolj zavzeti. Hladno je, veter piha, zavetišča ni. Tam nekje spodaj so zakurili ogenj v čast bogovom. Stopimo dol. V ogenj mečejo prav vse. Smrdi. Malo pa le pogreje… Da le veter ne piha naravnost v obraz, pa smo že na boljšem… Vsi v istem zosu, bi rekli po domače. Lahko bi šli dol. A se ne damo. Če smo že prišli, ga bomo dočakali. Sončni vzhod namreč. Na najbolj svetem od vseh vrhov na Šri Lanki… Čas pa teče počasi. Grejemo se z pogovori, čutimo skupaj… Napetost se stopnjuje proti uri vzhoda, vsi želijo na vrh, k svetemu odtisu. Bosi na mrzlih tleh, premraženi do kosti… Dočakali smo.

Veličastno pride. Z neverjetnimi barvami. Ob divjem zvonenju. Prerivanju množice. Vsak si želi biti tam zraven. Tu je nov dan, sonce vzide in ves trud je poplačan. Cilj je dosežen. Čez nekaj minut na nasprotni strani od sonca v zraku obvisi fantastična senca Adamovega vrha. Kot popolna piramida je. Prav nič ne spominja na vrh sam. Nenavaden prizor, ki traja le nekaj minut…

Zatem se začne tisto najtežje. Pot navzdol. Gneča je, vsem se mudi… A sploh ni pomembno. Cilj je osvojen, občutki nepozabni. Nekje na sredini srečam enega od fantov iz hotela. Dajva, teciva, mi reče. Hm, pa ni nezdravo tečti navzdol po stopnicah? Ah daj, zabavno bo. Prav. In že letiva. Kot bi mignil sva pri vznožju, saj ubereva prav vse možne bližnjice in skoraj poletiva v nov dan. Vmes srečava še mnogo nasmehov… In nekje spodaj sveže obraze dela naše ekipe. Malinda pravi, da enostavno ne funkcionira, če se dobro ne naspi. Vsakemu svoje. Vsi zadovoljni in navdušeni. Dobre karme naberemo toliko, da smo do konca potovanja uspešno lovili »ne mokre« trenutke in ležali pod palmami v soncu. Zajtrk, ki nas je pričakal v hotelu, pa je bil kljub svoji preprostosti najboljši na celi poti!