Prvomajska Klasična Turčija

 
     Bila je sladka, slajša in na koncu najslajša. Kot turška kava. Najprej je sladka, ko se še trudiš, da bi naročil kavo z malo sladkorja. Potem se naučiš tistega klasičnega orta šekerli in je malce slajša. Na koncu ugotoviš, da je najlažje naročiti le kavo in dobiš tisto najslajšo. Saj drugače ne gre in prav tista je najboljša. Bila je naša in nepozabna.
     Dan v Istanbulu je minil kot v sanjah. Veličastne zgradbe, prve turške poslastice in popoldansko barantanje na bazarjih. Nepopisna množica, toplo pomladansko sonce, vedno večje mesto. Okupirali smo prodajalca šerbeta in popili vso njegovo zalogo osvežilne pijače. Le kako je vedel, da mora biti točno tam, ob točno tistem času, ko človek pomisli, da je malce žejen? Skoraj cel dan smo hodili, da smo nazadnje le zagledali morje. Tisto morje, preko katerega potuje na dan tisoče in tisoče ljudi na poti po vseh mogočih opravkih… Kajti mesto leži na obeh delih morske ožine. To smo občutili naslednji dan, ko smo vstali skupaj s soncem in se odpeljali vzdolž azijskega dela mesta proti pristanišču in od tam čez morje. Veter v laseh, vroč čaj v roki, lovimo obzorje…
     Pokosilna siesta in že smo zašli iz glavne ceste nekam tja v neznano. Se ustavili v prvi vasici in okupirali glavno vaško čajnico. Le kam so izginile vse ženske? Kmalu smo ugotovili, da vaščani bolj fotografirajo nas kakor mi njih. Bili smo prave zvezde in cela vas se je zbrala, da pogleda kaj se dogaja in zakaj le smo se kar od nekod vzeli mi. Veliko smo se smejali, kajti to nam je bil najbolj skupen jezik od vseh. Nasmejani smo odšli v večer ter prespali tam nekje med vasicami v mestu, kjer je nekoč kraljeval slavni antični Pergamon.
     In je zdravil še bolj slaven Galen. Morda poznate jutranjo hojo bosih nog po rosi? Pa blatne kopeli in še in še… Veter nas ni pregnal, nekaj kapljic tudi ne. Okrepčali smo se s svežim sokom granatnega jabolka, ki je pravi eliksir zdravja in že drveli tja proti obali, kjer nas je čakalo… Mooorje!
     V dežju smo preizkusili staro grško gledališče in zapeli skupaj z našim Janezom, kar tisto o našem, Janezu Kranjskem Janezu. Naš glas je odmeval po vsej dolini Velikega Meandra. In ugasnil dež, čeprav za nekaj kratkih minut, a le. O, kakšno srečo imamo, da vidimo deževno Turčijo. Sicer nikoli ne bi vedeli, kako to izgleda. Pozitivni in navdušeni smo zagrizli v cestico med ogromnimi balvani nenavadne okolice. Ko so se pojavile. Kar naenkrat. Iz vseh koncov so vrele na plano. Vedno več jih je bilo. Smo mar ogroženi?
     Napadle so nas iz vseh strani. In na koncu je nihče ni odnesel brez vsaj ene rutke ali zapestnice. Bile so namreč vaške gospe, ki v prostem času prodajajo vse mogoče. In se obveščajo, ko katera od daleč opazi avtobus poln nič hudega slutečih obiskovalcev. Saj ne moreš, da ne bi česa kupil. Če ne drugega vsaj kakšno domače milo iz olivnega olja, katerega skrivajo najglobje v svojih cekarjih. Skupina se je dvakratno povečala, ko so gospe hodile z nami vštric proti cilju nad vasico. Prelep razgled in še en čudovit sončni zahod je zapolnilo čebljanje nasmejanih in zasopihanih podjetnic. Bilo je naravnost čarobno.
     Po namakanju v šampanjski Kleopatrini kopeli smo oddrveli naprej proti velikim jezerom. Ob poti se kar naenkrat pojavi veliko polje maka. Ki pa ni bil klasične rdeče barve, pač pa svetlo do temno vijolične. Kaj je zdaj to? To je haš – haš, pravi Janez. Polja opijevega maka, namenjena pridobivanju morfija. Nadzoruje jih država, tudi s pomočjo satelitov. Seveda smo se ustavili, da zadevo pogledamo pobliže. Ni pretekla minutka, ko pred nami zavre avto Jandarme, nekakšne policijske varnostne službe. Zdaj smo pa tam. Kaznovali nas bodo. Fantje stopijo ven, oboroženi s puškami. Mi se poskrijemo v avtobus. Gledamo, kako se Janez pogovarja z njimi in upamo na najboljše. Najprej pride na avtobus Janez s kislim obrazom. Kaj pa je? Usta se mu razlezejo v širok nasmeh. »Fantje bi vas radi prišli pozdravit,« pravi. In potem vstopijo trije sramežljivi varnostniki in nam zaželijo dobrodošlico v njihovi deželi. Poslikamo se, nasmejimo, rečemo besedo ali dve. In že šibamo dalje. S skrivoma utrgano cvetico haš – haša.
     Haš – haš smo kasneje poskusili z jogurtom in medom, lokalna specialiteta. Energijska bomba, so nam povedali domačini. Kako lepo. Energije je vedno lahko še več. Mimo baze komandosov, ki so kar na pobočje hriba napisali, kako pogumni so, smo se spustili k Egirdirskemu jezeru. Odsev lučk na vodi, še več vetra in težko prislužena odlična večerja. Mashallah.
     Naslednji dan smo ubrali staro karavanarsko pot proti mesečevi deželi. Se vmes ustavili kot so to počeli že nekoč. Tisti krajši, tehnični postanki. Z obveznim čajem ali kavo. Pa še tisti daljši, ko smo si privoščili malce več. Tudi kakšno odlično, svežo in pravo turško, baklavo. Spet smo ujeli najlepše barve sončnega zahoda, ko smo ugledali prve nenavadne podobe dežele Kapadokcev. Kako je lepo zaspati v trenutku, po takem dnevu. In podobe še enkrat zaživijo v tistem drugem svetu…
     Med peščenimi kamelami in stožci, gobani in opravljivkami, po dolinah mnogih samostanov in cerkvic. Sveži sok so stiskali prav tam v dolini ljubezni. Ah, ljubezen. In mnoge zgodbice, ki so se stkale tam v dolinah in jamah, skrivnih zatočiščih in v labirintu podzemnih mest. Preverili smo, če leteča preproga res obstaja in obdelovali avanoško rdečo glino. Pogledali vso to pravljično deželo še s ptičje perspektive. Si privoščili odličen kapučino (ja, kapučino v Turčiji!), ki nam ga je postregel gospod Ibrahim. Bolj je razumel naš jezik kot angleško in turško. Življenje res ne pozna naključij. Lepo je bilo najti košček našega tam daleč stran…
     Predzadnji večer in noč smo preplesali. Dihali skupaj s plesalko, ob katere plesu nam je zastal dih. In se izgubili med sedmimi tančicami, ki so plavale po zraku. Tudi to je Turčija.
     Neskončnost velikega slanega jezera. Veličina zadnjega počivališča ustanovitelja moderne Turčije. Še malo prave turške hrane. Prestolnica države. Nekaj čajčkov, veliko masaže na masažnih stolih, ki so prav na vsaki cestni postojanki. Obisk Srečkotove družine v spalnem naselju pred Ankaro. Simpatičen pregled celotnega potovanja, ki sta ga pripravili moji čudoviti pomočnici. Pot proti večnemu mestu je takole minila zelo hitro. Spletli smo nove zgodbe. Naše, turške, zabavne, začinjene, najslajše, nasmejane, sončne, nepozabne, tiste prave. Kot najslajše kavice, ki prinesejo 40 let prijateljstva, kot verjamejo Turki.
Širin
Več … Klasična Turčija