Prvi občutki na otokih Tenerife in La Gomera
Piše: David Pele
Visoke palme, ki se rahlo pozibavajo z vetrom, in suh, ne pretirano vroč zrak nas pričakata na otoku Tenerife. Vreme se na južnem delu otoka tekom leta ne spreminja kaj dosti. Večno poletje, bi lahko rekli.
Prvi pogledi ujamejo številne kaktuse, kakteje in nekatere nenavadne, prvič videne rastline. Te so tu zasejane umetno in jih dnevno zalivajo. Le nekaj metrov od letališča je vse naokrog prava puščava. Skladovnice naloženega vulkanskega pepela različnih odtenkov opominjajo na nekdanje mogočne vulkanske izbruhe, globoka korita in pravi mali kanjoni pa na bistveno bolj deževno preteklost.
Otok Tenerife je v marsičem zelo poseben. Le redko kje na svetu lahko opazujemo tako hitro spreminjanje pokrajine. Plantaže banan, globoki kanjoni, sestoji borovega gozda, nenavadne vulkanske oblike, barvita mesta, vinogradi, terasirana pokrajina, lavini bazeni – vse to se menjuje na le nekaj kilometrov in ustvarja izjemno mozaičen preplet narave in kulturne krajine. Ob prvem obisku je težko zajeti vso to izjemno raznolikost otoka, ki ob nepozornem obiskovanju kar beži mimo tebe. A nič ne de, saj otok ni preveč velik in se ga splača obvoziti večkrat.
Cesta od letališča proti glavnemu mestu Santa Cruz teče vzdolž vzhodne obale. Z desne valovi silovito butajo ob obalo, z leve pa pogled uhaja visoko proti obsežnim pobočjem gorovja. Le-to je, za naša razmere, nenavadno položno in zaobljeno, po pobočjih se nizajo manjša, ne preveč strnjena naselja. Višje se začenja pas pretežno kanarskega bora, nad njim pa pogosto visi oblak, ki deluje, kot da bi hotel skriti nekaj pomembnega. Včasih je vidljivost vendarle dovolj dobra, da se vidi prav do samega vrha – stožčastega vulkana z imenom El Teide.
Vulkan Teide je zagotovo najbolj prepoznaven simbol otoka Tenerife. Če se na njegovih pobočjih nekje na okoli 1200 metrov pogosto zatakne oblačna meglica, pa je zgoraj tudi tedaj sončno. Na vrhu se pokrajina odpre, opaziti je široke lavine tokove, ki delujejo sveže, kot da bi se nedavno zlili po pobočjih. Obsežen masiv Teide-ja zavzema skoraj celoten otok, na dveh koncih pa se stika s povsem drugačnima vulkanskima masivoma. Tam se ozke soteske zajedajo nepredstavljivo globoko vse do morja, visoki klifi neredko kar padajo vanj. Vmes le redke ceste vijugajo do manjših, skoraj zapuščenih vasic, ki so obstale v nekem drugem času. Včasih je potrebno le malo … samo nekaj ovinkov od znanih turističnih točk in že smo na pravem tradicionalnem podeželju.
Čeprav je turizem danes poglavitna gospodarska dejavnost na otoku, kmetijstvo ostaja del vsakdanjega življenja prebivalcev. Ti živijo z zemljo in od nje; tega ni moč spregledati. Na tej južni strani, ki je sušna in puščavska, so mojstrsko napeljali vodo s pobočij Teide-ja v številne rastlinjake bananovcev. Na severni priatlantski strani je zgodba povsem drugačna. Stalna vlaga omogoča rast številnih subtropskih kultur, posledično so že v preteklosti želeli izkoristiti vsak meter prsti, ki je omogočala preživetje. Izjemna rodovitnost prhkih prsti na vulkanski kamninah in preudarno zbiranje vode sta omogočila preživetje že prvotnim prebivalcem – Gvančem. Ti so pred 600 leti, zanimivo, živeli podobno kot kamenodobna ljudstva. Razvili so svoje kulturne in etnološke posebnosti in bili do 15. stoletja praktično povsem izolirani od preostalega sveta.
Prihod španskih kolonizatorjev je pomenil hud udarec za avtohtono prebivalstvo, njegovo kulturo, navade in vrednote. Kljub temu so nekatere posebnosti ostale zakoreninjene v vsakdanjem življenju današnjega prebivalstva. Ne moremo mimo številnih imen krajev, ki ne zvenijo prav nič špansko. Zapuščino Gvančev lahko celo okušamo – gofio, »papas arrugadas«, »miel de palma«, »almogrote« je nekaj izjemno tipičnih jedi, ki jih najdemo le na Tenerifih, še bolj pa so doma na La Gomeri.
Premik z otoka Tenerife na La Gomero je vznemirljiv. La Gomera je gorat otok z globokimi dolinami, ki se pahljačasto nizajo okrog najvišjega vrha. Vse naokrog so še dobro vidne opuščene terase, ki so jih nekoč obdelovali na skrajno težko dostopnih terenih, kar daje slutiti, kako pomembne kmetijske plantaže so tu nekoč bile. Sladkorni trs in vinogradi so pred 400 leti gosto prekrivali skoraj vsak košček Gomere (pa tudi Tenerifov). Do danes je vinogradov ostalo ravno še za vzorec, veliko bolj pogosti so opunciji. Ti so v sedanjem času rabljeni za pripravo marmelad, nekoč pa so bili pomembni za nabiranje košenilj, žuželk, iz katerih se je izcejalo barvilo. Prav prodaja tega barvila je v težkih časih ekonomskih kriz pomenila rešilno bilko za preživetje in omilila veliko odseljevanje prebivalstva, ki je bilo sicer vseeno zelo množično.
Vsega nekaj deset kilometrov oddaljena Gomera je ohranila svoj avtentičen značaj. Še več, te svojevrstne posebnosti hranijo zase, jih razširjajo med seboj in jih le sramežljivo pokažejo tudi drugim. Ženice kar na ulici še vedno izdelujejo keramiko, možje plezajo po palmah in natakajo palmin sirup. Že ob prihodu na Gomero je moč hitro začutiti upočasnjen življenjski tempo. Ob sedenju na osrednjem trgu glavnega mesta pod mogočnimi fikusi se zdi, da so ta drevesa tam že večno, da se praznovanje po prihodu Krištofa Kolumba na otok še do danes ni končalo, da sta identiteta in ponos pri ljudeh globoko izražena in da je ne tako daljna preteklost pustila svoje rane. Nekatere hiše propadajo po odhodu prebivalcev z otoka v iskanju boljše prihodnosti, na drugi strani pa drugi, otovorjeni, dnevno odhajajo na Tenerife.
Tenerife in Gomera sta si v grobem precej podobna, a sta oba tekom zgodovine razvila svoje posebnosti. Te so ostale v veliki meri izolirane sredi oceana, delno pa so se, bolj kot v Španijo, prenesle v Latinsko Ameriko. Arhitekturna zasnova mest in raba kmetijskih kultur sta najbolj opazni, kulinarično in jezikovno pa so povezave prav tako več kot očitne.
Gost preplet pohodnih poti na Gomeri človeku omogoča pobeg v divjino med pradavne gozdove, ki so preživeli različne katastrofe in spremembe. Ne ozirajo se na ljudi, so zgolj tam, odvisni od teh nekaj kapljic vlage dnevno, ki jih ohranjajo tako zelo zelene in žive. Popotniku pa nudijo brezčasno doživetje daleč od vsesplošnega hitenja sodobnega sveta.
