01. jun, 2015   Agencija Oskar, Balkan, Bolgarija, Romunija, Vodniki  

 

Prokleti Balkanec

Piše: vodnik Senad Osmanaj
Balkanec-zlatozobi kralj“Dragi potniki, kakšen je vaš stereotip pravega Balkanca?” povprašam zbrano druščino. “Smrdi na “loj”, nosi bele nogavice, raztrgane na največjem prstu, okoli vrata debela ketna, pri nasmehu s težavo prešteješ vse zlate zobe, ljubavni tepih se mora videti, obdaja ga zatohel zadah po čebuli, usnjeni, perfektno lakirani čevlji na daleč odbijajo svetlobo, v zadnjem žepu je skrbno spravljen šop gotovine z najmanjšim bankovcem za 100 evrov, plačilne kartice so le nujno zlo in odvečna teža, vozi stari Mercedes dizel s spuščenimi okni, oblečen v trenirko in športne copate z velikim napisom,” se je vsul besedni zaklad vsakega izmed potnikov. Med seboj so kar tekmovali, kdo bo izvirneje opisal izgled pravega Balkanca. In tako smo šli v Romunijo in nato v Bolgarijo, se vračali preko Srbije in nato Hrvaške nazaj v Slovenijo. Na poti smo našli bolj ali manj podobne si opise pravega Balkanca, a največji približek v Sloveniji, na maloobmejnem prehodu Bregana.

Bila je nedelja in bila je gneča, ravnokar se je končeval praznik dela, vsi turisti, vsi zdomci, vsi domačini so prehajali čez meje svojih držav. Po skoraj tri urnem čakanju na mejnem prehodu med Srbijo in Hrvaško se odločim, da bo najbolje prečkati hrvaško – slovensko mejo kar na maloobmejnem prehodu Bregana. Po štirinajstih urah vožnje iz Sofije končno prispemo na omenjeni prehod. Vsi smo z mislimi že skoraj doma, še malo in prispemo v Ljubljano. “Oh, kako lepo se je spet vrniti domov,” pomislim. Obvladovati 43 ljudi ni mala stvar.
BalkanKot pričakovano na maloobmejnem prehodu ni gneče; skoraj takoj pridemo na vrsto. Na avtobus stopi hrvaški policist: “Dobar dan, pripremite putne isprave, kontrola putnika”. Sprehodi se po avtobusu in nam zaželi srečno pot. “Jupi, prispeli smo domov,” smo vsi srečni, saj je za nami dolga vožnja iz Sofije. Čutim olajšanje na obrazih sopotnikov, njihove misli so že na naslednjem dnevu. Voznik se ustavi še pred slovenskim policistom, ko ta z rokami riše neke čudne kroge po zraku. Voznik odpre vrata in slovenski policist hladnokrvno zaukaže, naj se avtobus obrne in vrne na drugi mejni prehod. “Zakaj?” ga povprašamo. “Zato, ker tukaj čez avtobus ne sme voziti,” odvrne. “Kako da ne, saj je prometni znak, ki prepoveduje promet samo tovornjakom nad 3,5 tonami,” odvrne voznik. “Obrnite se in vrnite!” zavpije policist. Hrvaški policist opazuje, kaj se dogaja, pristopi in prosi slovenskega policista, naj nas vendarle spusti čez mejo. Aroganca slovenskega policista je bila tako močna, da se je Hrvat raje umaknil, nam pa zagrozil z visoko finančno kaznijo, če se nemudoma ne odstranimo. Tako smo besni in brez besed odšli ter spoznali pravega Balkanca kar pri nas doma, kjer ga nihče ni pričakoval. To je bil ta Balkanec iz začetka zgodbe, ki smo ga iskali po celem Balkanu, a ga tam nismo našli.
"Balkanci"Potniki so bili seveda šokirani nad takšnim razpletom dogodkov, moralno potlačeni in izdani s strani slovenskega naroda. Kar nismo mogli verjeti, kako smo vse balkanske meje prevozili brez večjih težav, da smo vedno srečevali zgovorne in vesele ljudi, vedno pripravljene pomagati in priskočiti na pomoč, in na koncu kar nismo mogli verjeti spoznanju, da smo sami največji Balkanezeri med Balkanci. Dolgo smo potrebovali, da smo prišli do te ugotovitve, ki je nepričakovano prišla od tam, kjer je najbolj bolelo. Ufff, kako boli! Samosvoja odločitev majhnega moža v modrem, starega okoli 40 let, visokega 180 cm in črnih las, ki želi postati veliki mož, nima v sebi najmanjšega kančka morale in sočutja, niti zakonske osnove za takšno početje. A na koncu predstavnik zakona vedno zmaga in vedno ima prav, četudi nima. Ta zgodba pa nam je verjetno vsem že zelo dobro poznana.
Omenjeni primer me vse bolj spominja na slovensko vsakdanjost in sicer v podjetjih, kjer so šolani managerji “bog i batina”, tako kot omenjeni policist na malo obmejnem prehodu v Bregani. V večini primerov znajo podrejenega motivirati samo z grožnjo o znižanju plače in tu se njihova kreativnost in šolanost bolj ali manj končata. Balkanci bi rekli: “Tako je to kada se opanak ogospodi!” In takšnih gospodov je pri nas vse več kot preveč. Prokleti Balkanci!