Vzneseno stanje duha – tudi doma!
Potovanje (življenje) je tako kot je;
mi iz nejga naredimo radost in/ali bolečino.
(Oskarizem)
Oskarizmi so lahkotne, vendar globoke misli, namenjene boljšemu razumevanju naše resničnosti. Začelo se je na enem izmed študijskih potovanj, ko je vodnica Vesna začela zapisovati misli, ki so se spontano rojevale v potovalnih trenutkih. Oskarizme smo dopolnjevali na neštetih potovanjih in tudi v domačem življenju.
Oskarizmi vedno veljajo izključno za potovanja. Njihova značilnost pa je tudi, da besedico “potovanje” vedno lahko zamenjate za “življenje”. In obratno.
Danes je oskarizmov veliko. Za poglabljanje potovalnih trenutkov jih je nekaj objavljenih v potovalnem dnevniku. Najdete jih tudi na spletni strani Agencije Oskar, saj oskarizmi koristijo tudi doma.
“Po našem potovanju sem se cel teden kar nekaj smejala in bila odlične volje; z menoj pa so se smejale tudi moje stranke in prijatelji,” mi na popotovalnem srečanju pove sopotnica. Drugi pri mizi ji vneto prikimajo. “Ko se spomnim našega potovanja, se moram uščipniti v lice, da se prepričam, da se nam je to res dogajalo, kar se nam je dogajalo … “. Drugi pri mizi vneto kimajo …
* * *
Zbudil sem se sredi noči, zgrabil beležko in v temi zapisal tisto, kar se mi je sanjalo, da je vredno zapisati. Zjutraj sem bil presenečen; saj si boljšega oskarizma za ta usodni trenutek res ne bi mogel izmisliti! Saj gre za stoto številko e-časopisa, za prelomni čas konec leta 2012, ko gornjo misel krvavo potrebujemo, ne le na potovanjih, tudi doma!
V nadaljevanju sicer pišem o potovanju, vendar besedo potovanje vedno lahko zamenjate za besedo življenje.
* * *
Vživimo se za trenutek v “vzneseno” potovalno vzdušje, ko se igrivo srečujemo s potovalnimi izzivi in v vsem neizmerno uživamo (čeprav doma ob istem tega nikoli ne bi počeli). Kako noro se zdi, ko dneve in dneve hodimo po razbeljeni puščavi, spimo na preprostih podlogah, jemo, kar jemo in pijemo, kar pijemo. Imamo se VRHUNSKO in vsak dan je še boljše; na koncu bi najraje še kar ostali v puščavi, čeprav nas doma čaka neprimerljivo udobje.
To vzneseno stanje duše je naš GLAVNI IGRALEC! Ko to dosežem,sem JAZ tisti, ki se odločam, kako bom doživljal vse to, kar se dogaja okoli mene. Ker se imam rad, raje izberem radost kot bolečino. Tako postanem ustvarjalec svojega vzdušja, s tem pa tudi lastne zgodbe, ki jo živim. Tako na potovanju, kot doma.
Glavna igra torej ni sporna, vsi si jo želimo in vsakemu je v zibko položena.Le malenkost nam včasih še dela težave: kako vzpostaviti trajno vzneseno stanje duha? Ko pa je na svetu toliko skušnjav, da iz lastnega življenja postanemo žrtve; s tem namesto radosti izberemo bolečino.
* * *
Potovanja so odlično vadbišče za ustvarjanje vznesenih stanj duha. Prav na potovanjih se mnogi sploh prvič začutijo v vznesenem vzdušju. Sopotnica mi pove, da jo je bilo kar malo strah, ko je pred potovanjem prebirala nekaj o glavni igri in ni razumela. “Zdaj pa, o ja, vem za kaj gre in si tega še želim!”
Potovanja nas učijo prilaganja na stalne in hitre spremembe. Že samo vožnja z avtobusom, recimo po neskončnih valovitih anatolskih stepah, nas sooči s hitro spremenljivo pokrajino in stanji, ki jih razumsko ne moremo tako hitro dohajati. Zato se preprosto “dvignemo” nad resničnost in prepustimo lastnemu vzdušju. Že pri navadni vožnji za steklenimi šipami se to zgodi, kaj šele pri pravemu doživljanju drugačnosti kakega Jemna, Irana ali Tibeta …
Ko na “pravih” potovanjih pridemo v neposreden stik z drugačnostjo inse nam “drugačnost” obesi na vse čute, jo razumsko ne moremo obdelati, tudi če bi to želeli. Preprosto se ji moramo prepustiti. K temu nas spodbuja skupina sopotnikov, v veliko korist (morda je pri tem ključni igralec) pa je tudi vodnik.
Šele ko se kot sopotnik potovanju prepustimo, začnemo doživljati in s tem igrati svojo glavno igro. Nič ne mislimo, samo čutimo in delujemo. Razum se izklopi in zdi se, kot bi se v nas vklopil nek veliko močnejši procesor, ki lahko v hipu premelje neverjetno količino hitro spreminjajočih stanj – lastnih in tistih iz okolja.
Takrat dobimo občutek, kot da se “dvignemo” nad resničnost in se potovanju prepustimo. Še sami ne moremo verjeti, da se nam tako dogaja in kar je najbolj noro – TO NAM JE ČUDOVITO, VRHUNSKO, ENKRATNO IN NEPONOVLJIVO … Čeprav bi se nad istim potekom dogodkov doma zmrdovali in godrnjali. Tako se začnejo dogajati čudeži!
Ko se začno dogajati čudeži, se iz potovanja začne ustvarjati SEANSA. Zgolj dejstva postanejo manj pomembna, vse bolj drsimo na (vznesenih) VZDUŠJIH trenutkov. Sopotnik in skupina mehko valovi v potovalnem vetru, se nanj igrivo in spontano odziva, ne glede na to, kaj se dogaja! To je glavna igra vsakega med nami, spev duše in igra življenja otroka v nas. Potovanje postane del NAŠE ZGODBE, ki postaja del potovanja.
Tudi življenje je potovanje!
Srečno!
Oskar