26. nov, 2008   Agencija Oskar, Jemen   ,

 

Poplavljeni Jemen

Četrtek
Naslednji dan dopoldne sprehod po Mukalli, jutranji utrip, nismo izpustili mangovega in ingverjevega soka. Tone pa je oddal svoje razglednice v star, železen nabiralnik, ki je stal pred pošto. In v oblakih se odpravimo iz Mukalle. Čez kake pol ure nas je že zajel dež, ki je bil padal, padal in padal. Ko smo se vzpenjali proti planoti Al Joul, ki v nedrjih skriva nenavadne doline, smo si mislili:« saj ni panike, bomo že slikali, ko se bomo vračali po isti poti…«. Zagledamo prve slapove, jaz sem bila še navdušena, kajti edinkrat do sedaj, sem jih videla aprila 2006, ko je deževalo v Khureibi dve uri. Navdušeno ftografiranje prelepe doline: Wadi Ayn, v katero smo se zapeljali. Takrat si nismo mislili, da marsikatera naša slikana hiša, danes ne stoji več. Pridemo do zastoja na cesti. Kaj se dogaja?

Čez vodo v Wadi Ainu

Čez vodo v Wadi Ainu


Takoj sem pomislila na nastalo reko in res je bilo to. Tovornjaki, nizki taxi avti so stali pred reko in gledali, da bo usahnila. Landcruiser pred nami se pogumno odpravi v reko in jo prebrede. Mi za njim. Pa smo zmagali…. Ni bilo 10 minut, ko se pojavimo pred drugo reko…..in jo prečkamo. Vsi v avtu smo čutili, kako moč vode pritiska na bok avta in ga poskuša premakniti. Še dobro, da smo uspešno prečkali. Za nami Yousif, potem Mohamed in nazadnje Ali, katerega slika je v časopisu…. Vsi potniki so opazili, da je šlo na tesno. Skočijo iz avta in navdušeno fotografirajo reko. Šoferji pa niso bili ravno veseli…priganjajo nas, da se premaknemo naprej, ker se bodo reke še večale, saj se je voda, kot iz ogromne mize, povrsine 120 000 km2, stekala v ozke špranje, doline Hadramawta. In v eni večji špranji smo bili mi. Sedaj tudi potniki razumejo, zakaj je ta široka dolina, široka…ob takih deževjih se v njo steka voda iz največje površine in še vsa voda iz njenih stranskih dolinic.
Čakamo, čakamo

Čakamo, čakamo


Nadaljujemo pot. Pridemo do tretje reke, kjer so ustavljeni avti. Gremo ven, takoj nam je jasno, da tu čez ne bomo šli. Povrašamo možakarja in le ta takoj pove, da je pred nekaj minutami odneslo en landcruiser s petimi potniki – prav tistega, ki je pred nami preččkal prvi dve reki (film odneslega avta imamo….). Reka je bila velikosti Save. Drla je s hitrostjo gorskega potoka. Ni kaj, nekaj časa smo bili tam, potem pa smo se odpravili nazaj, do vasice, kjer je bila ena restavracija in šli na čaj, na dva, na tri. Začeli kaditi šišo. Vmes je Walid hodil na izlete do reke, ki je sicer upadala, vendar bila še vedno visoka. Vse bolj je kazalo na to, da bomo morali prespati v naši restavraciji. Že celo popoldne smo se hecali okoli tega in potniki so nekako to dejstvo sprejeli – ja seveda, kaj pa hočemo. Waleed je klicaril turistično policijo in ministrstvo za notranje zadeve. Malo jih pa je skrbelo, če smo Ok, ko pa so se pogovarjali z vojaki iz naše vasi, so videli, da bodo domačini poskrbeli za nas in to jih je razveselilo, kajti ukvarjali so se z ljudmi, ki jih je odneslo, ali pa jim je odnašalo domove. Waleed se je dogovoril z lokalnim sheikhom, prijaznim gospodom, da nas vzame k sebi. Pripravili so nam dve sobani, spodaj so bili naši fantje, ženske pa zgoraj, v ženskem nadstropju. Ravno, ko smo se namestili v hiši, je začelo spet strahovito deževati.
Še več vode

Še več vode


Lilo je kot iz škafa, od devetih zvečer, pa do šestih zjutraj. Jaz nisem nič spala, Sonja iz Železnikov prav tako ne. Njeni spomini na njihove poplave (na rojstni dan moje Ranye) so bili namreč še precej živi. Jelka, mama od družinice, ki je potovala z nami, je bila tudi v skrbeh. Okoli dveh zjutraj nekaj poči. Z Jelko sva obe mislili, da se je odkrušila kaka skala, ki so grozeče visele na strmem pobočju…naše hiše pa pod njimi. Jaz grem ven in sheikhov sin mi pove, da so pri sosednji hiši zaropotala pločevinasta vrata. Gremo nazaj ležat, ampak ne spat. Malo čez štiri zjutraj, potrka na vrata naše sobe sheikhova žena in mi pove, da je skozi hišo začela teči voda. Grem pogledat. Pod pragom vrat je šel skozi hišo potok. Skrbelo jih je, da se hiša sesuje ali vdre. Sledila je evakuacija, ki je potekala brez najmanjše panike. Z vsemi stvarmi so nas preselili v neko drugo hišo, malo višje, ki je bila tudi v lasti sheikha. Tam je bil ogromen mafraj, skupna soba, kajti hišo je zgradil za sovaščane, za njihove skupne dogodke, poroke, pogrebščine… Soba je bila dovolj velika za vse nas, za šoferje in še je bilo prostora.
Petek
Po preselitvi, smo se seveda čisto prebudili in seveda so bili naši poskusi spanja zelo klavrni. Žalosten je bil pogled skozi okno, kajti v daljavi smo videli reko, podobno Donavi. Ob sedmih zjutraj nam sheikh prinese zajtrk, res so bili prijazni.
Še ne gre čez

Še ne gre čez


Potem se je pa začelo počivanje, v bistvu smo bili vsi neprespani, ujeti v vasi, zunaj je še vedno deževalo, tako da še na sprehod nismo mogli….ženske smo se potem šle porisati s kano. Vse, od prve, do zadnje. Moški so lenarili. Potem smo šli na izlet do vode, in nas je kar malo minilo ob pogledu na Donavo…. Ampak takrat je bila po širini že kakih 15 metrov krajša kot zjutraj, ko je šel tja Waleed. Na nasipih ob vasi so nasedli mini tovornajki, ki jih je voda prinesla nekje iz zgornjega dela doline. Potem smo šli v našo restavracijo na kosilo, popoldne pa smo se hecali, slikali z domačini, kadili šišo, si pogledali na TV prizore iz Mukalle in nismo mogli verjeti, da smo se se včeraj sprehajali tam, kjer je bila danes globoka reka. Našo cesto iz mesta proti letališču, je na večih mestih popolnoma prelomilo in odneslo. In naš Tone, ki je tako vneto iskal poštni nabiralnik in ga le našel v Mukalli, je videl, da lahko na svoje oddane razglednice kar pozabi…..
Dobra stran vsega popoldne je pa bila, da je nehalo deževati in reka je postopoma upadala. Proti večeru smo jo šli še enkrat pogledati in vse je izgledalo bolj optimistično. Malo pred tem je en avto poskušal priti čez, ker je prišel iz nasprotne strani in mu je uspelo. No, drugič mu ni in še ta avto je odneslo.
Zavetišče pri sheiku

Zavetišče pri sheiku


Kljub temu, da nismo nič konkretnega počeli preko dneva, smo bili okoli devetih zvečer že vsi zaspani in popadali spat. Jaz sem kasneje šla do reke in bila je samo še ozka, vendar hitra rečica na mestu, kjer je odneslo oni avto. Preko dneva sem preračunavala kaj narediti s programom, da bodo videli čimveč. Planiranega programa ni bilo več moč izvesti, ker je cesto Sayun-Mukalla odneslo na širokem delu. To sem izvedela, kakšno je stanje v Wadi Doanu pa nisem, ali je Sayun dostopen tudi nisem…telefoni so bili blokirani, ker je v Mukallo in kasneje v Sayun priletel predsednik. Morda zato sms-i od Agencije Oskar niso nikoli prispeli do nas.
Sobota
Prebudili smo se v lepo, sončno jutro, kot je »običajno« v Hadramawtu. Zgodaj smo startali proti Sayunu. Na stičišču Wadi Ayna, z Wadi Doanom, smo videli žalosten prizor, most, preko katerega smo morali, je bil razsut. Menda naprej v vadiju razsuta še dva mostova…. Ni kaj, nadaljevati smo morali proti Sayunu. Kakih 40 km pred Sayunom smo se znasši pred 15 kilometrskim jezerom. Jezero je bilo kasneje visoko več metrov in ni kazalo, da bo ta voda usahnila. Opeljali smo se v bližnjo restavracijo in tam preživeli naslednji dve uri. Midva z Waleedom sva bila zaposlena s klicarjenjem MNZ in Turistične policije. Zanimale so nas predvem prave informacije. Ali lahko v Wadi Doan pridemo po eni drugi poti ali ne. Kajti kogarkoli smo vprašali, je govoril drugače. Waleed je bil v navezi z operativo MNZ in kasneje so nas poklicali, da bomo v Wadi Dan nekako lahko prišli, da so usposobili poti mimo razrušenih mostov.
Zdaj bo pa šlo

Zdaj bo pa šlo


Takoj smo krenili na pot in res prišli čez prvi problem. Kmalu zatem smo se znašli pred širokim vadijem, kjer je razsulo most in se je vse kopalo v blatu. Sredi vsega tega je obtičal en tovornjak, ki je poskušal priti čez, pa je obstal na sredini. Vsi moški tam, plus nasi šoferji, so bili v akciji za odstranitev tega tovornjaka, ker je stala na edini mozni poti (ki je bila dovolj trdna za priti čez). »Neverending story«, so menili naši potniki. Pa jim je le uspelo in mi smo šli potem čez ta drugi problem. Pot naprej je bila možna, razsuta, a prevozna. Celoten vadi je izgledal, kot da bi čezenj za tri dni položil veliko preprogo, ki je polezala vse. Vsa drevesa, grmovja, so upognjena ležala blizu tal.
Nedelja
Lepo jutro smo začinili z vzponom na planoto in imeli super razgled na naš Wadi Doan. Potem smo šli pozdraviti še Bin Ladnove in se odpravili. Kam? Ne vemo, kamor bomo lahko prišli ! Novim dogodivščinam naproti !
Bila je cesta v Wadi Doan

Bila je cesta v Wadi Doan


Na čaju v eni izmed kasnejših vasic, je do nas pristopil šef tamkajsnje policije in nam rekel, da je povsod nevarno in da moramo čakati tu in prav tu. Ne smemo ne naprej, ne nazaj. V protestu smo klicarili na vse možne strani in dosegli to, da so nas spustili v drugi konec Wadi Doana, kjer smo videli opustošenje. Palmova debla, zarita v hišice iz blata, ki so se ob tem hitro razsule. Čakali smo na klic operative, ki je prej rekla, da bodo cesto do Sayuna najbrž usposobili. Vmes sem v večkratnih klicih na turistično policijo skušala doseči, da nam uredijo dovoljenje za pot v Sano preko puščave-Mariba-po asfaltu. Urejala sem tudi potencialen let v Sano, kar bi bila edina rešitev, v primeru, da dovoljenja za pot preko Mariba ne dobimo.
Waleed je v vse vpregel svojega bratranca, ki je minister za ceste, mostove, da bi izprosil dovoljenje in močno spremstvo za nas preko Mariba. Ni šlo. Tudi vodja beduinske službe, sheikh Sharif je težil MNZ-ju, pa ni šlo.
Poplava v puščavi

Poplava v puščavi


No, ampak do Sayuna še nismo prišli. Poklicali so nas, da je pot prevozna. Na mestu včerajšnjega jezera, je bilo še vedno jezero, nekaj km krajše, ampak pot so speljali naokoli do gore in potem so po pobočju gore, za hiškami improvizirano skopali nekaj potk, po katerih je v trenutku, ko smo hoteli čez, bilo z obeh strani še kakih 1000 avtov, ki so hoteli čez. Vse potke so bile enosmerne in če povem, da seveda ni bilo tam nikogar, ki bi malo urejal zadeve, in so vsi hoteli iti hkrati čez…veste, da je bil totalen kaos. Poleg tega so bili vmes taxi avti, ki so bili prenizki za vožnjo po teh hribovskih rovtah in so se zagozdili…pa se Jemenci niso pretirano sekirali in so enostavno avto porivali dokler ni šel čez, tudi če so spodaj vse razsuli. Imajo pač tak sistem.
S potjo v Seiyun ne bo nič

S potjo v Seiyun ne bo nič


V akcijo smo stopili mi. Zaprli smo kolono iz druge strani, jih nagnali malo nazaj, da so naredili prostor za avte z naše strani (kjer smo avte z naše strani bolj zadaj tudi blokirali) in potem smo se premaknili in zato so se kasneje lahko tudi drugi premaknili…skratka naši potniki so aktivno sodelovali v tem kaosu in se čisto zabavali. Ko smo se prebili čez ta pobočja in prišli na asfalt, nas je od Shibama do Sayuna čakalo spet eno jezero, veliko »le« dobre pol metra, skozi katero smo vozili. Večerni Sayun in tamkajšne palačinke. Potem pa v hotel. Zvečer Agencija Oskar odobri polet v Sano. HURA! Če ne, bi bili v Sayunu še naslednjih 4 dni, do naslednjega možnega poleta, kajti ceste do Mukalle še niso usposobili.
Ponedeljek
Jutranji ogled sultanske palače v Sayunu, malo prostega časa za limonado in kosilo in že smo šli na letališče.
Poplavljeni Wadi Hadramawt

Poplavljeni Wadi Hadramawt


Dobili smo boardinge, ponoven HURA! Slovo od šoferjev, ki so se sami odpravili po, za nas prepovedani, cesti v Sano. Sedaj mora le še letalo priti (kar v Jemenu ne veš, dokler ne sediš v letalu). Letalo je imelo zamudo, ker so spuščali predvsem vojaška letala, ki so prihajala s pomočjo. V živo smo skozi okno letaliske stavbe gledali točno to, kar je zvečer kazalo na TV. Uspešen polet v Sano in nori pogledi na pokrajino Hadramawt, na veliko mizo, z ozkimi špranjami, ki so se svetile od nastalih jezer. Pravi panoramski let, ki ga ne bomo pozabili.