11. apr, 2012   Agencija Oskar, Šrilanka, Vodniki  

 

Ponovno srečanje z 'otroci z vlaka'

Piše: vodnica Nina Mavrič

Lani julija smo s skupino na vlaku srečali razposajene tamilske učence, ki so šli na enodnevno ekskurzijo. Peljali smo se na relaciji med Nuwaro Eliyo in Ello, torej na območju višinske Šrilanke, kjer so čajni nasadi vsepovsod, kamor seže pogled.  Res je, da smo sedeli v tretjem razredu vlaka na trdih lesenih klopcah, ker druge možnosti ni bilo, a to prav nikogar ni motilo. Zaradi veselih nasmejanih obrazov tamilskih učencev, ki so neprestano peli pesmi in tolkli po improviziranih ‘bobnih’, je vožnja minila kot bi mignil.

Med vožnjo smo se z otroci in njihovimi učitelji malo bolj spoznali, se fotografirali, eden drugemu smo bili silno zanimivi. Kmalu smo že skupaj sedeli, peli, jedli, si izmenjavali naslove… Z otroki je šel na izlet tudi njihov podravnatelj, s katerim sva se lokalni vodnik Lal in jaz zapletla v pogovor. Podravnatelj naju je povabil na njihovo šolo, da jih kdaj obiščeva s kakšno skupino in da tako skupaj preživimo nekaj uric. Z Lalom sva obljubila, da jih nekoč res obiščeva. In res sva te učence oba želela še enkrat videti ter jim dati naše skupne fotografije.

Na potepanjih po Šrilanki z Lalom vedno organizirava obisk kakšne izmed lokalnih šol. Izbirava šole, ki jih obiskujejo otroci iz revnejših družin. Običajno s skupinami obiščemo šole na višinski Šrilanki. Gre za podeželske šole plantažnih Tamilcev, ali pa preproste mešane šole. To so posebni obiski, izven rednega potovalnega programa. To so zelo čustvena doživetja, ki vsakemu od nas za vedno ostanejo v spominu.

Nekako se ne spodobi priti na obisk praznih rok, zato s skupinami skupaj zberemo nekaj denarja in gremo za zbran znesek kupiti različne potrebščine za otroke. Vsi prispevamo nekaj cekinov –  potniki, lokalni vodnik, voznik avtobusa in njegov pomočnik, jaz in naša agencija, včasih kaj malega doda celo trgovina, kjer kupimo šolske potrebščine. Otrokom kupimo zvezke, svinčnike, radirke in šilčke. Če ostane kaj drobiža pa še kakšne bombone, tega so otroci vedno najbolj veseli. In nato gremo na obisk šole. Učenci so veseli daril in obiska, učitelji pa presenečeni, da je kdo sploh pripravljen kaj dati otrokom in zato le opazujejo in se nam ob koncu obiska še in še zahvaljujejo.

In če se zdaj vrnem nazaj na vožnjo z vlakom v Ello in k razposajenim tamilskim otrokom, ki smo jih srečali. Dolgo časa sva z Lalom iskala dotično šolo a po šestih mesecih sva jo le našla. Vedno, ko sva klicala v različne šole na območju od koder so bili učenci z vlaka, so nama ravnatelji na oni strani telefona zagotavljali, da sva poklicala prav, da so oni šola, ki jo iščeva. Šole si pač želijo takšnih obiskov, kot jih izvajava z Lalom. A vedno znova sva bila razočarana, ker otroci niso bili tisti, ki sva jih iskala. Saj so bili tudi ti obiski izjemno prijetni, a vedno bolj sva želela najti ‘otroke z vlaka’.

Konec decembra sem z novoletno skupino znova prišla na Šrilanko. Komaj smo s potniki ob prihodu na otok zapustili letališko stavbo, mi je Lal ves vzhičen dejal: ”Nina, mislim, da sem našel otroke. Mislim, da sva končno našla pravo šolo. S to skupino ji bomo šli obiskat.” Sama se nisem želela tako veseliti, saj sva že prej z Lalom dostikrat mislila, da sva našla pravo šolo, pa temu ni bilo tako. Svoje misli sem pojasnila tudi Lalu, a me je prepričeval še naprej in pojasneval, da je prek telefona govoril s podravnateljem, ki se naju je obeh spomnil iz skupnega pogovora na vlaku, skupine in celotnega dogodka.

Ko smo prišli na območje Nuware Eliye, smo si vzeli čas za obisk šole. Potnikom sem povedala zgodbo o dolgotrajnem iskanju ‘učencev z vlaka’ in vsi skupaj smo upali, da smo tokrat le našli pravo šolo. Z avtobusom smo se pripeljali do šolske stavbe, vzeli smo vrečke z zvezki in ostalimi potrebščinami in se vsi skupaj odpravili proti učilnicam. Otroci so bili obveščeni o našem obisku, pritekli so iz učilnic in nas veselo pozdravljali. Nato opazim dve deklici, ki me zvedavo gledata. Pristopili sta do mene in mi z iskricami v očeh dejali: ”Spomniva se te. Ti si vodnica turistov iz vlaka. Na sebi si imela rdečo jopico. Vsi smo se peljali v Ello.”

Svojih takratnih občutkov še zdaj ne znam prav dobro opisati. Ne vem zakaj mi je toliko pomenilo, da znova srečam te otroke, a srečala sem jih. Obrnila sem se okoli sebe, iskala Lala in videla, da se je pogovarjal s podravnateljem šole. Bil je isti gospod, s katerim smo govorili na vlaku. Šla sem do njiju in vsi trije s solzami v očeh si sežemo v roke. Zakaj nam je vsem toliko pomenilo, da se znova srečamo, ne znam pojasnit. Prav tako ne vem, zakaj si nismo že takoj na vlaku izmenjali telefonskih številk. Ne glede na vse, vsi smo bili veseli, da smo se znova videli. Otroci so za nas pripravili posebno glasbeno predstavo. Spet smo peli in plesali, gledali smo fotografije, ki so nastale na vlaku. Učencem smo razdelili naša darila, oni pa so nam v zameno dali sveže mange. Veselje vsakega izmed nas je bilo izjemno.

Mislim, da se bom na to šolo znova kmalu vrnila s kakšno od naših naslednjih skupin. Potnik Željko me je namreč poslal fotografije iz minulega dogodka, katere bom z veseljem dostavila. Ko bom spet med temi srčnimi otroki, pa se vam oglasim. Vam bomo poslali kakšno lepo razglednico. 🙂