Polžja juhica v Maroku
Vodnik obupa zadnji, oziroma nikoli ne obupa.
Vodnik je ob šestih zvečer, ko so vsi sopotniki že prijetno utrujeni, iskriv in poskočen kot mlada gorska koza.
Vodnik poje vse na poti in daje vzgled potnikom …
Zadnji večer v Marakešu. Spet je za nami zanimiv dan, poln skušnjav in doživetij. Zelo zadovoljna sem. V mojem zvezku je samo še ena stran prazna in zapolnila jo bom jutri, na poti iz Marakeša v Casablanco.
“Tako, kolegica, zdaj pa se pripravi na polžjo juhico. Še ta preizkušnja te čaka …”reče Senad, stoično mirno.
“Veš, te juhice pa jaz ne bom jedla,”odgovorim še bolj mirno.
“Pa jo boš, saj moraš kot vodnik pokazati potnikom, da je lokalna hrana odlična, dati jim moraš vzgled …”je Senad še vedno povsem miren.
“Pa saj sem jedla že ŠAWERNE, pa KAMELJI HAMBURGER, pa HARIRO na sto različnih načinov, pa BERBERSKO PIZZO IN OMLETO … In res je bilo vse dobro … Senad,” ga moledujem, ” a lahko polžjo juhico izpustim?”
“Niti slučajno,” in sva zaključila.
Okoli devete ure zvečer pridemo na neverjetno živ in dišeč trg AAFNA.Krotilci kač, ulični umetniki, akrobati, sveže stisnjen pomarančni sok, izjemno dobre maroške slaščice, vonj po kavi, in … stojnice s polžjo juhico … V velikem kotlu nekaj brbota, kuhar stresa v kotel začimbe, nekaj zelenjave in goro polžev, malo premeša, se široko smeji, vabi s pogledom in besedami in že naliva v skodelice.
Senad je prvi pri mizi. Zdi se, kot da je cel teden čakal samo na ta večer. Že mljaska od užitkov, pomaka v juhico koščke kruha in naroči še kozarec svežega soka. Počasi se mu vsi pridružijo.
Bi polžjo juhico, ali ne bi ??
To je zdaj zares načelno vprašanje. Malo se razgledujem naokoli. Cele družine so tu, od babic do majhnih otrok in vsi vmes. Polžja juhica na najbolj znanem in največjem trgu v stari Medini Marakeša je pravi dogodek … Kaj naj torej naredim ? Stopim bližje … Vonjave so prav prijetne, odločim se za vmesno varianto. V juhico lepo pomakam koščke kruha in prav dobro je.
Polži pa bodo počakali name … saj jih je veliko …
Daša G.M.