Pokrajine Guilina – najlepše pod nebom
Iz velikih mest na podeželje, kjer se živahen ritem življenja nekoliko upočasni.
Po poletu iz Xi’ana v Guilin smo se znašli v pravih tropskih krajih. Kljub poznim večernim uram so bile temperature na jugu Kitajske še vedno blizu 30 stopinj, vlaga v zraku pa kar 80-odstotna.
Končno smo iz velikih mest, posutih s številnimi stolpnicami in betonom, prišli na podeželje, kjer se živahen ritem življenja le nekoliko upočasni in kjer nas povsod, kamor se ozre oko, spremljajo zeleni kraški griči. Ta del potovanja smo kot veliki ljubitelji narave vsi nestrpno pričakovali.
Zjutraj smo se iz Guilina z ladjico odpeljali v Yangshou, živahno in pisano manjše mesto sredi idilične kraške pokrajine ob reki Li. Beseda »li« v kitajščini pomeni »jasen, prosojen«, a reka je vse prej kot taka. Je zaspane zelene barve in se počasi vije proti jugu. Kitajci pravijo, da je podobna žadastemu traku.
Na 83 kilometrov dolgi vožnjismo lahko občudovali bujno zeleno pokrajino, posejano s strmimi griči, grebeni, slapovi, kraškimi jamami in številnimi sipinami. Domačini so mnoge naravne danosti tudi poimenovali in nam jih z veseljem kazali. Peljali smo se mimo skale, ki prikazuje mater z otrokom, grebena, v katerem smo lahko videli konja, griča, ki spominja na študenta, skale, podobne slonjemu rilcu in mnogih drugih prav zanimivih oblik. Star pregovor pravi, da so pokrajine Guilina najlepše pod nebom, pokrajine Yangshouja pa še lepše, a o tem najbolje vsak sodi sam.
Tržnica brez konca
V Yangshouju so nas iz lenega sanjarjenja in tihe počasne vožnje v objemu pravljične narave pozdravili bučni klici. Nismo še bili dobro na kopnem, ko so nam domači ulični prodajalci že pomolili pod nos svoje izdelke, slamnata pokrivala, razglednice, pahljače, igrače… Medtem ko na poljih ni dela, mnogi kmetje na ulicah dan za dnem turistom za vsaj trikratno ceno poskušajo prodati to in ono.
V središču Yangshouja je zelo glasno, a tudi nabito polno, zato smo morali biti pozorni na svoje stvari, kajti v gneči bi hitro lahko kaj izginilo. Kraje na Kitajskem so sicer precej redke, saj so kazni zelo visoke, a previdnost ni nikoli odveč. Na stojnicah, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, so domačini prodajali celo paleto različnih izdelkov: pahljače in majice s kitajskimi motivi, pisane rute, zapestnice, denarnice, suho sadje, kovčke in nahrbtnike različnih »svetovno priznanih znamk«…
Pred restavracijami so kar v škafu in kletkah na svoje jedce čakali različni raki, ribe, gosi in še kaj bolj ali manj okusnega. Prodajalci se potegujejo za kupce z glasnim klicanjem: »lady, luka« (gospodična, poglej) in »čipa« (poceni). Ko zagledajo tujce, ki si z zanimanjem ogledujejo kakšen izdelek, kar na mali računalnik vtipkajo ceno.
A o tej ceni se je treba še temeljito pogajati, da se nakup zares izplača. Če na primer nekaj stane 100 juanov, jih ponudimo 30 in se potem pregovarjamo za največ 50 juanov, pa še tako bomo izdelek preplačali. Tudi če nas prodajalec zavrne, jih bo vsaj tri četrt hitro priteklo za nami, ko bomo odšli k naslednji stojnici, in nam za ceno, ki smo jo zahtevali, prodali želeno stvar.
Osmica kot uspeh
Proti večeru, ko zaide sonce, se hrup v mestu nekoliko poleže in ulice se začnejo prazniti, vsaj za kratek čas. To je čas za večerjo in čas, ko oživijo restavracije. Obiskali smo eno izmed njih in posedli za okroglo mizo, okoli katere je po pričakovanju stalo osem stolov.
Osem je najboljša številka, ki pomeni uspeh in blaginjo. Devet je cesarska številka in je bila nekoč rezervirana za samega cesarja. Na mizi so se poleg riža zvrstile pisane jedi: kuhano kitajsko zelje, sladko-kisli piščanec, ocvrti ribji fileji, spomladanski zelenjavni in čokoladni zavitki in pečena račka.
Za sladico so nam postregli z ananasom, ki je zelo teknil. Sadje smo namreč zelo pogrešali, saj ga Kitajci pojedo zelo malo, in smo ga, razen za zajtrk v hotelu, kar s težavo dobili. Prav tu v Yangshouju nas je večina prvič poskusila dragon fruit ali pitajo. Ta eksotični sadež živo rožnate barve je znotraj popolnoma bel s črnimi semeni. Ima blag in sladek, a precej voden okus.
Na jugu Kitajske živijo številne manjšine. Država jih v celoti priznava 56. Vsaka ima svoj jezik in kulturo. V Yangshouju se ob večerih na reki Li predstavijo manjšine iz okolice, najštevilnejše so Zhuang, Yao, Hui, Miao in Dong. Predstava na prostem je res veličastna.
Kako ne, saj je v njej kar 600 nastopajočih. Glasba se prikrade izza strmih gričev, ki so del uprizoritve, in nas popolnoma objame, da zlahka postanemo del dogajanja na vodi. Manjšine s petjem in uprizarjanjem različnih dejavnosti predstavijo svoj način življenja. Večinoma so poljedelci, ki ogromno časa preživijo na prostranih riževih poljih, njihova vprežna živina pa so največkrat vodni bivoli. Mnogi ob reki ribarijo s pomočjo kormoranov.
Ptiče imajo privezane na čoln ali po dva na vsaki strani palice, ki jo nosijo čez rame. Hranijo jih toliko, da so vedno lačni in pripravljeni loviti, a kaj, ko imajo okoli vratu obroček, ki jim prepreči, da bi ulov tudi pojedli. Številne manjšine, ne samo v tukajšnji okolici, ampak po vsej Kitajski, zadnja leta služijo kruh tudi s turizmom. A to ima žal tudi slabo stran, saj pristno kitajsko podeželje vedno hitreje izginja. Mnogi se v upanju na boljši zaslužek selijo v mesta, značilne stare vasi pa se vse bolj prilagajajo številnim turistom.
Nepozabno
kolesarjenje po podeželju
Pred hotelom smo si sposodili kolesa, tista stara brez prestav, kot so pri nas poniji. Pravi izziv je bil prečkati glavno cesto, saj v bližini ni bilo nobenega semaforja, kolesarji pa voznikom avtomobilov ne pomenijo kaj dosti več kot pešci. Pešec je na prometni lestvici prav na zadnjem mestu. Naslednji izziv je bil varno priti iz mesta.
Kolesarske steze so resda širše kot pri nas, a kaj to pomaga popotnikom, nevajenim vožnje po kaotičnih kitajskih cestah, na katerih ti za piko na i po istem pasu nasproti vozijo še motorji in doma izdelana prevozna sredstva. Ko smo prečkali rondo kar tako na počez, se nas je večina verjetno spraševala, kako bomo celi prišli mimo vseh drugih vozil. A smo imeli srečo, da ravno takrat začuda nikjer ni bilo nikogar. Končno smo prišli na stransko podeželsko cesto.
Vse se je v hipu spremenilo. Bili smo sami, le nekaj starih vozil je peljalo mimo. Za nami je izginjal mestni hrup, zamenjala ga je prijetna in umirjena tišina. Povsod okoli nas je bilo vse zeleno, le posamezne hiše v zelo slabem stanju so dale vedeti, da tudi tu še živijo ljudje. Čez nekaj časa smo se ustavili na makadamski cesti in si od blizu ogledali riževa polja.
Nikjer ni bilo traktorjev ne drugih strojev, saj kmetje večino del opravijo z rokami. Odkolesarili smo naprej proti reki, v kateri smo se nameravali kopati, a nam je vreme prekrižalo načrte. Komaj smo dobro prispeli do cilja, je začelo kapljati in kmalu nas je močan dež pregnal pod napušč, ravno prav velik za vso skupino.
Cesta pred nami je počasi postajala podobna deročemu potoku, makadamsko parkirišče pa otokom sredi oceana. Dež nam res ni prizanesel. A kljub temu smo uživali in nam dobre volje ni zmanjkalo. Žal se je tu naš kolesarski izlet končal, saj ni in ni nehalo deževati. Potem ko smo več kot uro vedrili, smo se v bližnjem lokalu pogreli ob zelenem čaju, nato pa poskakali v avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do hotela.
Žal smo s tem končali svoj postanek v Yangshouju in se odpravili naprej. O vsem lepem, ki smo ga še doživeli, pa kdaj drugič.
Ana Britovšek