Je Shangri-la tam, kjer imajo ljudje večen nasmeh na obrazu? Pot do nje je dolga in naporna. In nikoli ne veš, če si odkril pravo, če je to tisti cilj, ki mu rečemo Shangri-la. Kakršenkoli že je, cilj je v vsakem primeru povezan s smejočimi ljudmi. Saj nenazadnje naj bi življenje v
tej skrivnostni utopični dolini prinašalo tisto pravo srečo. Ko vijugava cesta nabira metre nadmorske višine, se pokrajina vedno bolj spreminja. Vse manj je zelenja in vse več skalovja. Zato je tudi vedno več tistih neverjetnih razglednih točk, kjer imaš občutek, da si objel ves svet. Z metri nadmorske višine se spreminjajo tudi naselja, kjer žive ljudje. Vsak meter više pomeni manj udobja in težje življenjske razmere. Naselja so vedno bolj preprosta in hiške podobnih si barv. Vedno manj je raznovrstnih anten in vedno več je območij, kje naselja dolgo sploh ne srečaš na poti tja gor v srce indijske Himalaje. Hkrati pa raste število nasmejanih ljudi. Zdi se, kot da drugačni sploh ne morejo biti, kot da je nasmeh od nekdaj vrezan v njihov obraz. Le od kod je ta večni nasmeh na ustnicah? Morda zato, ker nimajo toliko skrbi? Daleč stran od civilizacije in stika s preostalim svetom komaj sploh poznajo besedico skrbi. Dnevi minevajo v pomirjujoči rutini vsakdana in prva stvar na urniku je preživetje. Ker ni vplivov »zunanjega« sveta, ni želja po tistem, česar nimajo. In navsezadnje, ali sploh česa nimajo? Nasmeški govorijo, da imajo vse! To mora biti tista prava pot v iskanju Shangri-la, si rečem. Pot k nasmejanim ljudem, ki so srečni zaradi tistega, kar imajo. Počasi in vztrajno v višine oz. preko Jammuja in Kašmirja v tisti brezmejni svet Začne se z vlakom. Indijski vlaki so vedno nekaj posebnega in vsaka ura na njih mine hitro. Prvi na poti navzgor pelje v Amritsar, sikhovsko prestolnico s svetlečim se zlatim templjem. Drugi zapelje do zadnje postaje, Jammu. Pogled skozi okno se spreminja.
Mesta so drugačna, prav tako ljudje, svetišča, zrak… Kako lepo je raziskovati nove kraje sredi znane Indije. Skupaj z množico romarjev vstati precej pred vzhodom in se vzpeti po vijugavi cesti do Vaishno Devi Mandirja. Nekaj je v zraku. Močna energija, ki govori v svetlobi tisočerih lučk, da je to tista prava pot. Kašmir osvaja že s svojim slavnim imenom. Mehka volna, dragocena in redka. Kaj pa tista slavna pesem, ki so jo nekoč prepevali Led Zeppelin? Poln skrivnosti je bil dolga leta skrit za mnogimi tančicami. Kontroverzen in rahlo nevaren. Hindujske templje tu zamenjajo muslimanske mošeje. Srce dežele je spokojno in mistično jezero Dal s svojimi ladijskimi prebivališči… Kot v pravljici in vedno bliže Shangri-la. Za Kašmirjem se cesta vzpenja vedno bolj strmo. Hiške postajajo preprostejše, razgledi prostranejši. Zagrizemo v začetek Himalaje. Vživim se v življenje trgovcev, ki so nekoč po teh poteh vozili svoj tovor. Negostoljubne razmere jim niso bile v pomoč. Iz dneva v dan so se prebijali z mislijo na cilj. Ali pa so morda uživali v tej brezmejnosti. Kajti negostoljubne razmere pomenijo malo ljudi, kar pomeni svobodo. Je svoboda tam, kjer ni množic in prave civilizacije? Ali svobodo najdeš v sebi in prizorišče sploh ni pomembno? Ladak, tibetanska Indija Gorat Ladak je obkrožen z visokimi hribi. Ti ga ločijo od Tibeta na eni, Kašmirja na drugi in indijskega Himachala na tretji strani. Izoliran je ves samosvoj in drugačen od dežele, kamor uradno spada. Tukaj budizem prevlada nad hinduizmom, obrazi se popolnoma spremenijo in vedno močnejši je občutek, da je unikaten Ladak svet zase. Več kot šest mesecev
v letu je skoraj popolnoma odrezan od zunanjega sveta in ta izolacija je tista, ki ga je ohranila takega, svojevrstnega. Tudi budizem tukaj ni lahko opisati v nekaj stavkih, saj gre za vedno redkejši, tantrični tibetanski budizem. Ladak je širok pojem in zajema ves tisti najbolj visok gorski predel Indije. A kakor hitro si na obrobju, ga začutiš. Postanek na cesti. Čudovit razgled in tam zgoraj na skalah, na najbolj nemogočem kraju je samostan, iz katerega oken mahajo smejoči obrazi v temno rdečo barvo odetih menihov. Ponosno razkažejo samostanski tempelj. Tam za zavesami so skrite neke določene slike, tiste najbolj pikantne, ob katerih zardijo tudi sicer zelo umirjeni menihi. Tantra. Menihi. Sidharta Gautama. Izolacija od zunanjega sveta. Vsi ti pojmi bežijo po mojih mislih in odpirajo veliko vprašanj. Hočem izvedeti več. Čajnica ob cesti ponuja zelo sladek čaj in thukpo, tibetansko juho z rezanci. To je Ladak! Kjer dnevi bežijo v svoji mirni brezčasnosti Ladak je znan po vratolomnih cestah, ki se dvigajo in spuščajo po tej pustinji brez meja. Prava nadmorska višina se seveda vztrajno viša in z njo tudi možnost, da se ti od nje dobesedno
zvrti. To je tisti pravi razlog za številne postanke in klepete ob čaju. Kajti na teh cestah nihče ni neznanec. Vsak je vedno in povsod gost, ki se ga pozdravi s širokim nasmehom. Četudi potem pogovor ob čaju mine bolj kot ne v smislu odobravajočega prikimavanja z glavo in poskušanja najti kakšno skupno besedo. Še posebej simpatično je raziskovanje ladaških samostanov s sramežljivimi menihi. Vsak dan se zdi, da je tisti v snežno kapo odet vrh, precej bliže. Hitro pozabiš na uro in začneš slediti naravnemu ritmu. Kajti dneve je najlepše izkoristiti tako, kot narekuje sonce. Od vzhoda do zahoda. Najlepši je tisti dan, ko ugotoviš, da nisi niti enkrat pogledal na uro. Takrat si že ujet v tisti nalezljivi ladaški brezčasnosti. Seveda tudi Ladak s široko odprtimi rokami sprejema novosti in pridobitve civilizacije. Tiste, ki pridejo do tja. Zakaj pa ne, če tako lepo olajšajo sicer težko življenje. In res se prileže kak dan v prestolnici, Lehu. Prileže se široka izbira hrane, toplejša soba, močnejša kava, malce mestnega vzdušja in še več… Vse to na tisti ladaški brezčasni način. In že je čas za nove izzive, nove kraje in novo iskanje. Zdaj že vem, prave Shangri-la morda nikoli ne bom odkrila, a prav to je najlepše. Shangri-la, svoboda in tiste doline, kjer občutki govore za tisoče besed Svoboda je tolikokrat omenjena beseda in na toliko različnih načinov opredeljen pojem, da je težko razsoditi, kaj je tisto pravo. Je zato Shangri-la tako priljubljena? 
Ker obljublja tisto pravo svobodo, daleč stran od ponorelega sveta? A vztrajno se odmika. Nas hoče naučiti, da je treba pravo svobodo najti v sebi, kakršnakoli že je. Kljub temu pa pošilja v vse tiste brezčasne doline preko visokih gorskih prelazov. Čez težke razmere, kjer presegamo sami sebe. Na drugi strani najvišjega prelaza za motorna vozila na svetu, Khardung La, še v eni od dolin dosežemo konec ceste. Takrat se samo nasmehnem in preneham iskati prave besede. Letim skozi zrak neopisljivih občutkov v tem skorajda neresničnem svetu. Hvala Shangri-la, da si me poslala na to iskanje in da te ni tukaj. Kajti še so lepi kraji, kjer bi se lahko skrivala in še te bomo z največjim veseljem iskali! Shangri-la v indijski Himalaji Shangri-la, pot navzdol Shanti
