29. avg, 2012   Člani pišejo, Oskar piše, Škotska  

 

Plocktonska zgodba iz škotskega višavja

Piše: Oskar
Živjo!
Danes se mi je zgodila neverjetna zgodba! Že sem mislil, da bo običajen dan – res se je vožnja dolgo zavlekla in komaj okoli 9h sem našel en youth hostel v Plocktonu. Plockton je prav posebno mesto. Že ko sem prebiral LP na letalu za Edinburgh, se mi je 2x zapored odprl točno na strani Plockton. Ime mi je ostalo v glavi in že cel čas se mi je vrtelo v glavi, odkar sem tukaj. Pa do danes nisem vedel, kje sploh je
in za kaj gre.
No, potem pa sem to ime zasledil popoldne in sem si rekel – ej, danes grem do Plocktona, da vidim, kaj se mi ima za zgoditi! Pa sem vozil in raziskoval, sonce se je nagibalo proti zahodu, večkrat sem že postal pri kakšnem hotelčku, pa je bilo vedno ali zaprto ali polno. Usoda me je preprosto vodila v Plockton!
Nenavadno pozno sem prišel sem. Skoraj je bila že tema. Našel sem hostel v stari železniški postaji tik ob morju. Parkiral sem avto in iskal lastnico – tu je nekje, na deželi in ljudje ne čakajo za pultom v recepciji … Potem sva z lastnico uredila, pokazala mi je posteljo in razložila sistem in šel sem v avto po stvari …
Tu pa ŠOK! Pridem na parking in – AVTA NIKJER! Pa saj ne more biti res – saj sem ga tukaj PARKIRAL pred par minutami! Saj mi ga niso mogli odpeljati ali ukrasti, ko pa sem ključ držal v roki! Tukaj, sredi ničesar, kjer ni videti žive duše!
Ampak parking je bil PRAZEN! Avta ni bilo! Noro! Nisem več vedel, ali se mi je zmešalo, ali pa je bila vse skupaj ena velika čarovnija, morda vzporedna resničnost, o kateri sem ravno včeraj nekaj razmišljal …
Res je noro, ko preprosto obstojiš na cesti in neveš, kaj bi. Zakličem lastnici hostla: »Ej, avto sem tukaj parkiral, zdaj pa ga ni več!« Tudi ona je videla moj avto parkiran, zdaj pa ga ni več. Zabodeno  me gleda, jaz pa njo. Tudi njej ni nič jasno.
Potem pa grem malo naprej, ko cesta ostro zavije na pomol. Pogledam pod pomol in vidim – MOJ AVTO! Spodaj je bila oseka, zato je bil še na suhem. Skrit je bil pod pomolom, a ga je bilo komaj videti. NORO! Brez sledu se je zvrnil tja dol. Tudi sosed (ki stanuje na nasprotni strani pomola kot je moj avto) je rekel, da je sicer slišal nek hrušč in je šel ven pogledat, pa ni nič videl, pa je mislil, da so se kakšna vrata zaloputnila.
Potem je bila zabava. Vsi sostanovalci iz hostla so prišli gledat, tam je bil »sosed«, pa lastnik in lastnica hostla, ki sta se takoj ponudila, da mi pomagata klicat rent-a-car za veselo novico, pa sploh je postalo zelo živahno! Za vse je bil to enkraten dogodek, kraj je za trenutek zaživel. Morda je v ozadju zasvetil sveti sij …
No, sledilo je pakiranje – pa se imel vse razmetano in sploh sem ravno ta večer želel stvari skupaj spravit. Cel hostel se je zabaval ob mojem avtu in zgodbi, pomagali so mi metati stvari skupaj in skupaj smo jih evakuirali na pomol. Lastnik hostla nas je malo priganjal češ, dajte hitro, saj bo plima vsak čas tukaj … Mislil sem, da se šali, saj mi je bilo vse skupaj tako smešno, da se samo zaradi drugih nisem na glas smejal …
Ampak, zdaj že plima zaliva moj avto. Javili smo, naj ga pridejo potegnit ven čim prej, pa je ena gospodična javila, da pred jutrom gotovo ne pridejo. Je ta gospodična rekla, da kaj takega še ni slišala in bo povedala vsem, ki jih pozna. Ona se mogla zadržat, smejala se je na polna usta. Potem pa je prijavila še eno svetovno – naj gremo zjutraj pogledat, če bo avto še tam (da ga slučajno ne bo plima odnesla, da ne bodo zastonj hodili po njega …) in če bo, bodo poklicali en kamion. Potem pa naj bi šel s tem kamionom še jaz v Inverness po drug avto, če se bo po sreči znašel tam. Tako to urejajo tukaj …
Skratka, zgodba postaja zanimiva. Zgodilo se je ravno zdaj, ko sem temeljito raziskal najlepši del Škotske. Našel sem take cestice, da ti čeljust dol pade od lepote, potem pa za vogalom spet, in spet … Zbal sem se, da postane zgodba že malo dolgočasna. Res da so se mi dogajale čarovnije skozi celo pot, ampak tega sem malo tudi že navajen.
Zdaj pa se je začelo dogajati zares. Zdaj je tok dogodkov presegel moj nadzor. V tej enkratni sceni se začenja odvijati še ena svojevrstna zgodba. Sicer sem mislil, da bom v Plocktonu morda doživel kaj lepega, ampak saj je to neverjetno lepo in samo za se smejat! V bistvu je zgodba naravnost fantastična, saj bi se mi kaj bolj presenetljivega že težko zgodilo. Ko pišem tele vrstice, se vedno bolj smejem.
Saj je to srečna zgodba – nihče ni bil ranjen, nič drugega ni bilo uničenega, samo avto se je elegantno čez pomol odpeljal v morje, pri tem naredil pot za okoli 270 stopinj. Nek svojevrsten intelekt je želel, da se tako mora zgoditi.
Slutim, da to ni osamljen dogodek. Kaj ima ta »svojevrsten intelekt« na zalogi zame v naprej? Če bo tako hudomušno realističen ,sem pripravljen biti njegov poizkusni zajček. Saj, itak sem to že celo življenje!
Najlepše pozdrave iz Škotske!
PS. Plockton je zakon! Ena glavnih škotskih znamenitosti! Avto v morju. Vključim v program. Čeprav avto mogoče ne bo vedno “zagotovljen” …