21. januar, 2009   Egipt   , ,

Plavanje proti toku

 

Plavanje proti toku

Cel dan imamo dober veter.
Dopoldne izplujemo okoli desetih. Mešam dneve in mešam ure. Zdi se mi, da je četrtek, pa se izkaže, da je že petek. Tudi odhod danes ni bil fiksiran z uro, ampak s pitjem drugega čaja, nakupom dateljev in sladkarij za na pot po Nilu in na koncu še s čakanjem na velik kos ledu, ki nam bo lajšal vročino…
Vse se začne dobro. Veter je odličen. Najprej nas potegne do policijske postaje na polotoku, kjer nas natančno popišejo in si ogledajo naše obraze. In potem je dan naš!
Šele potovanje s feluko pomeni doživeti Nil.
Voda prijetno diši. V jadro se je ujel veter, ki prijetno šumi, zaslišimo ptice in malo naprej jih tudi zagledamo med ločjem in obrežno travo. Feluka se pozibava z vetrom. Vsak sopotnik si je uredil svoje ležišče in hkrati bivališče za naslednje dni. Mahmoud in njegov nečak Mohamed natančno upravljata feluko. Razumeta se brez besed. Le kretnja je dovolj ali pa celo pogled. Sonce odbliskava od rahlo vzvalovane gladine Nila. Nehote nas zapeljeta v prijeten dremež in kmalu nato v trden spanec…
Šele vonj po nečem slastnem in občutek, da se je feluka ustavila, me prebudi. Saj ni res! Večer je. Od groze planem pokonci. Spala sem več ur! To se pa res ne spodobi za vodičko… Spati sredi delovnega dneva! Oblije me rdečica. Malo naprej se mi smehlja Mahmoud, njegove oči so temne in prijazne, prst položi na ustnice češ psssst! Pogledam naokoli in zavzdihnem od olajšanja. Prav vsi sopotniki trdno spijo! Naslonim se nazaj… Mahmoud pa reže naprej paradižnike za solato.
Počasi se cela ekipa prebudi. Iz priročne kuhinje zdaj že močno diši. Po juhici, praženi zelenjavi in pečenem piščancu. Nam pa zadiši Nil. Ni treba dosti. Skok v kopalke in potem skok v Nil. O, prijetno hladno – topel je! Plavanje proti toku…
Tako presenetljivo mirno teče Nil, ta življenjska sila Egipta, da nas plavanje proti toku povsem preseneti. Ne gre. Dva veslaja naprej in že nas potegne nazaj. Poskusimo spet! Ne gre. Tudi najmočnejši med nami obupajo.
Prav, pa se spustimo s tokom! O, to je pa čisto nekaj drugega! Le droben zamah je potreben in že nas nese skozi ločje , oh čudovito je, kot bi se peljali na počasnem toboganu…
Pot nazaj je čisto “obnilska”. Na sipini zlezemo iz vode in potem hodimo po robu namakanih polj. Mimo osličkov, ki nas začudeno gledajo, krave se mirno pasejo, prilepi sed nam potepuški pes in nas ne zapusti več. Zreli mango sadeži nam kar sami skočijo v usta. Sicer pa jih je toliko, da jih prav nihče ne pobere niti ne je.
Med tem časom je nubijska večerja kuhana. Sredi feluke je velik prt, na njem pa same dobrote…

Daša Šter