01. feb, 2012   Agencija Oskar, Filipini, Vodniki  

 

Pilipinos, ljudje iz drugega konca

Prvič sem jih spoznal na Borneu, bili so očitno višji in temnejši od Malajcev, “furali” so se na dolge pričeske. Obalno mesto je bilo polno takih “čudakov”, večeri so se mi zdeli precej nevarni, vsaka kanta za smeti je imela svojega Filipinca, zbirali so se v skupine, mrzlično kadili in popivali, pred njimi sem se zapiral in prav nobene želje nisem imel, da bi kdaj obiskal njihovo deželo vse dokler je nisem.
Zdaj ko sem doživel Filipine in spoznal njihovo preprostost, sem hkrati spoznal drugačne Filipince, popolnoma drugačne od prej poznanih. So najbolj krščanski narod v Aziji in kljub temu, da med seboj komunicirajo v Tagalogu je tukaj angleščina najbolj govoreč tuj jezik. Vsak Filipinec jo obvlada. Na to vpliva bližina dežele strica Sama, prav tako na njihov življenski stil, zato ni nič neobičajno, da Filipinci danes uživajo v nakupovanjih po velikih modernih nakupovalnih središčih, množičnih izhodih na večerje, mrzličnem “chatanju” s prijatelji, poslušanju radija, stalnem gledanju televizije. Raziskave so ugotovile, da so Filipinci prav zaradi televizije postali zelo leni in da raje gledajo TV kot pa da bi se informirali, zabavali ali brali. Ista raziskava je ugotovila, da so Filipini dežela lenih, kar 94% vprašanih se je tako deklariralo. Glede na to, da jim delo najbolj ne diši, so Filipini posledično ena od najmanj razvitih dežel JV Azije in zelo skorumpirana. Preživeti od dela je praktično ne mogoče, zato se mnogi Filipinci odpravljajo delat v tujino kot poceni delovna sila v rudnikih, na ladjah, naftnih ploščadih ipd. Praktično noben moški Filipinec ne zavrne ponudbe iz tujine. Amerika je pri tem odskočna deska, veliko pa se jih znajde tudi drugod.
Na podeželju živijo drugačni Filipinci, vsakodnevno umirajo od dela na riževih poljih, vrtovih, gozdovih in rudnikih, roke so žilave, telo zgarano, zobje preteklost iz boljših časov. Njihov vsakdan se prične zgodaj zjutraj in konča ob sončnem zahodu za razliko od npr. Manile kjer se življenje prične šele ob sončnem zahodu. Prav tako je njihovo življenje vpeto med tradicionalno naravno okolje in amerikanizacijo. Najljubša zabava so večerne karaoke in brenkanje po kitari. Skoraj ga ni Filipinca, ki ne bi znal vsaj par akordov. Pozni popoldnevi pa so odličen čas za športna druženja in skoraj v vsaki vasi se nahaja košarkarsko igrišče, košarka je njihov šport.
V sami notranjosti Luzona živijo potomci lovcev na glavo, pleme Ifugao, graditelji slovitih Uneskovih teras. Oni so zgodba sama zase. Ljudi več ne obglavljajo, razen občasno, in raje se prehranjujejo s podganami, kuščarji, kačami, pesmi,… Bil sem zraven ganljivemu prizoru, ko se je stara gospa poslovila od svojega kužka, oba sta vedela zakaj, čez dve uri smo se že vsi mastili. Kulinarika je sila preprosta, a hkrati okusna, v tej preprostosti se znajdemo tudi sami. Na koncu večerje se usta splaknejo z domačim ginom ali rumom, sledi žvečenje betelovega oreščka in pljuvanje temno rdečih izcedkov, karaoke, kitara in bobnanje po predalu.
V turističnih krajih je vse podrejeno turistom, za čuda so tukaj Filipinci delovno aktivni. Domačini vsakodnevno ribarijo in obdelujejo polja, ženske masirajo in ponujajo večerno nadgradnjo. Dogovor se sklene že s samim pogledom. Ni naključje, da se je na Filipinih istočasno ljubilo kar 6124 parov in da so tukaj doma ene najlepših žensk (Miss sveta 2011). Tukaj je vse preprosto, tako zelo, da si pri nas tega sploh ne znamo, niti ne moremo predstavljati.
Od Filipincev me je najbolj presunila njihova preprostost in enostavnost, iskreni pogledi iz velikih rjavih oči, lesketajočih se izpod zalizane svetleče se frizure, in njihova dobrovoljnost, dobronamernost. Ko bi vsaj delček tega imeli doma, bi bila naša deželica popolnoma drugačna, tako pa… učimo se od Filipincev o lepotah in vrednotah življenja v danem trenutku, brez vse bolj popularnih skupinskih seans in globokoumnih pogojenih filozofskih razprav brez konca. Filipini so dežela ponosnih ljudi. “Mabuhay Pilipinas”
Cabigat – Senad Osmanaj