8. December, 2008   Agencija Oskar, Člani pišejo, Peru   , , , , , , , ,

Peru, po sledeh Inkov

 

Peru, po sledeh Inkov

Piše: sopotnica Marinka Vehar
ZAKAJ PA NE V  PERU, PO SLEDEH INKOV?

Po skoraj dvanajstih urah leta iz Madrida smo pristali v večerni Limi, ko je bilo pri nas že krepko čez polnoč. Šest ur torej hitrejši! Lima je postala glavno mesto šele po prihodu Špancev, ki so zaradi trgovanja potrebovali pristanišče in niso niti pomislili na potresno področje, ki je to mesto že večkrat pošteno streslo. Je pa ime Lima popačena oblika imena reke Rimac, ki teče tod mimo z Andov v Tihi ocean. In res je prav ob tej reki, ki je bila ob mojem obisku bolj podobna praznemu koritu kot tekoči vodi, zraslo staro jedro, obdano z debelimi zidovi. A nas je zanimalo predvsem poslanstvo Inkov, njihov razcvet v 14. in 15. stoletju, njihova moč, ki je izvirala iz vojaške izurjenosti in razvejanega sistema poti, ki so združevale pokrajine. Zato smo takoj skočili (po zraku prek Andov!) v Cusco.

Cusco – inkovska prestolnica

Inki so živeli daleč od morja in od nerodovitne puščave, s stalno potresno nevarnostjo. Višje v hribe so pomaknili svoj ‘popek sveta’, inkovsko mesto Huacaypata, kar je danes Cusco, prestolnica na 3.400 metrih, kjer smo se prvič spopadli z višinsko boleznijo – soroche in se tolažili z ‘mate coco’, kokinim čajem, brez strahu pred kokainom, ki je kemični derivat kokinih listov, in ki ga domačini tod ne uživajo. Kokin čaj pa je podoben našemu ne prav močnemu žajblju. Je pa turistični ‘boom’ v najrazličnejših oblikah, kot so bomboni, posušeni listi, kozmetika. Ozemlje med visoko ležečimi griči je bilo sicer naseljeno že 1000 let pr.n.št. preden so se tod naselili Inki okoli leta 1200. Legenda pravi, da sta Manco Capac in Mama Ocllo, mož in žena ter hkrati brat in sestra, prilezla iz jezera Titicaca, da bi odkrila kraljestvo s skritim Mancovim zakladom. Iskala sta ga s palico in ta se je res pogreznila na bližnjem hribu, prav blizu današnjega Cusca. Ker je Cusco na samih strminah, na s kamni obloženih uličicah z vmesnim jarkom, po katerih lahko vozijo le taksiji, je bila moja sapa bolj kratka, tudi vrtelo se je v glavi, če sem hotela biti preveč ‘gibajoča’. Pri pokušnji jedi v lepo urejeni restavraciji, ki je ponujala veliko nepoznanega, od mesa alpake, kreolske juhe, morskih sadežev in kosov rib na hitro pokuhanih in prelitih z limonovim sokom –  ceviche, do največje perujske specialitete – morskega prašička, imenovanega ‘cuy’, po glasovih, ki jih ta živalca spušča. Videla sem jih na deželi, kjer smo se ustavili, da bi poskusili ‘čičo’, nekoliko zavret koruzni napitek v dveh okusih in barvah. Svetel kot koruza in rožnat z dodatkom jagod in nekoliko bolj sladek. Alkohola vsebuje malo, vendar so ga inkovski vojaki uživali v zelo velikih količinah, za junaštvo in potrebno moč, pa morda tudi nekolikšno ‘zamegljenost’ svojih dejanj. Ko sem stopila proti kašči, kjer je bil velik kup bele koruze še v storžih z zrni velikimi kot fižol, sem zaslišala ‘cuy, cuy’ v manjšem hlevu, in prikazali so se progasti prašički s svojimi družinicami. Na krožniku je menda odrasel ‘cuy’ le za enega! Inki so pustili v Cuscu številne dokaze svojih graditeljskih sposobnosti, saj so temelji starih hiš še vedno inkovski. Sestavljanje kamnitih blokov je ostala skrivnost, eden med njimi na glavni uličici je kar dvanajsterokoten, in vendar se lepo ujema med druge. Na teh temeljih so kasneje Španci postavili svoje hiše, jim dodali kamnite oboke ter jih okrasili s pisanimi balkoni, kar je videz današnjega Cusca.

Katedrala v Cuscu

Katedrala v Cuscu

Podoba je res enkratna, nobene visoke hiše, razen katedrale in številnih cerkva. Na glavnem trgu, na Plazi de Armas, stoji mogočna katedrala, katere en del je na temeljih starega templja Suntur Wasi – božje hiše. Vsebuje številna platna kuskuanske šole, kar pomeni, da so se slikarji približali temu delu sveta, tako je npr. zadnja večerja zanimiva z morskim prašičkom na mizi in južnim sadjem, ki ga v Evropi ne najdemo. Tudi Kristusi so drugačni, temnejši ali pa v belem ogrinjalu, križi pa manj vidni, nekje od zadaj prekrižani, tako da je  križ bolj podoben debeli palici na rami. Španci so katedralo gradili več kot sto let, predvsem  zaradi številnih potresov, dokončana je bila šele sredi 17. stoletja. Medtem pa so Jezuiti v bližini postavili svojo cerkev, ki naj bi bila lepša, La Compania de Jesus. Menda je notranjost res vsa zlata, kar najlepša v celotnem Peruju, a tistega dne ni bila na ogled. Mrzel večer z obilnimi padavinami in grmenjem me je spomnil, da smo ne le nekje na južni polobli, temveč tudi precej visoko. Kakor hitro so se oblaki pripodili, tako hitro so se tudi porazgubili in v jasnem dopoldnevu smo si ogledali inkovski Tempelj Sonca – Coricancho, zgrajen okoli leta 1400, ki naj bi predstavljal središče sveta in vesolja, kjer so vsako leto 24. junija praznovali zimski solsticij in pripravili veliko slavje. V niše templjev so postavili praznično odete mumije svojih umrlih sončnih bogov, na vrt pa zlate kipe bojevnikov, živali in rastlin. Po zasedbi mesta so Španci na temeljih svetišča postavili cerkev in samostan svetega Dominika.

Tempelj sonca

Tempelj sonca

Sprehod po bujno rastočem vrtu grmovnic, ki so pri nas doma običajno tako majhne, da uspevajo kar v cvetličnih lončkih, mi je pričaral zlato inkovsko dobo, tako kot tudi njihovo vero v tri simbole – kondorja na nebu, pumo na zemlji in kačo v vodi. Da tega ne pozabim, sem si kupila tovrstno T-shirt. Sicer pa je tudi zemljevid Peru simbolna puma, če ga pogledaš s prave strani – obrnjeno! Rep je na severu, z glavo pa sega v Čile, katerega velik kos je pripadal Peruju v zlati dobi inkovske nadvlade. Ko je po prvem velikem Inku Pachacutequ, ki je vladal od 1438 do 1471, zavladal njegov vnuk Huayno Capac (1493-1524), je inkovsko kraljestvo zajemalo že vse Ande in obalo od Ekvadorja do Santiaga v Čilu! Z organizirano proizvodnjo hrane na namakanih dolinah in prostranih terasah nad vasmi, gojenjem lam in alpak, ter s svojim jezikom kečua kot uradnim v vsem  kraljestvu, jim je uspelo centralno in učinkovito vladanje. Zgradili so ceste v vse dele svojega kraljestva, po katerih so sli prenašali sporočila iz najbolj oddaljenih krajev v Cusco. Niso poznali pisave kot jo razumemo danes, imeli pa so učinkovit sistem vozlov na vrvici – kipu, ki jo je sel skrbno prinesel na pravo mesto. Sli so bili neverjetni tekači, ki so se menjavali na razdaljah – bili bi konkurenčni vsem današnjim maratoncem! Kipujev je zelo malo ohranjenih, saj so jih Španci načrtno uničevali.

Kipu

Kipu

Mimo inkovskih utrdb v Valle Sagrado – Sveto Dolino

Le dva kilometra zunaj središča mesta leži ena najbolj osupljivih gradbenih mojstrovin Inkov, trdnjava Sacsayhuaman v obliki treh vzporednih terasastih cikcakastih zidov. Pet metrov visoki kamniti bloki stojijo do 18 metrov visoko in največji tehta kar 70 ton. Znanstveniki dokazujejo teorijo postavljanja takšnih utrdb, ki bi jih danes tudi z moderno tehnologijo težko spravili skupaj. Tod so Inki leta 1536 bojevali eno zadnjih bitk proti Špancem. Malo dlje se nahaja Q’Enqo, labirint, posvečen plodnosti. Je v obliki amfiteatra z ogromnim monolitom, ki bi lahko predstavljal falus. Še nekaj kilometrov dlje nas je v velikega voditelja Pachakutequa oblečen Peruanec pozdravil pred rdečo utrdbo Puka Pukara, ki naj bi predstavljala vojaško postojanko, da bi lahko varovala trdnjavo Tambomachay, postavljeno precej navkreber na višini 3.800 m z dvema vodnima izviroma, kjer so se Inki stalno zadrževali.

Ob zgornjem delu rodovitne Svete Doline leži še najbolj ohranjeno inkovsko mestece Pisaq. Ko smo prišli, se je ravno močno vlilo in nam preprečilo ceneno nakupovanje na tržnici s pleteninami, kapami, spominki. Za hip sem vedrila pri starejšem prodajalcu kovanih izdelkov, tako starih novcev kot podobic v zanimivih okvirjih. Pokazal mi je nizko hišico prek blatnega dvorišča, kjer živi z ženo, materjo, tremi otroci, medtem ko so najstarejši že zdoma.

Velika družina in veliko zadovoljstvo je sijalo z njegovega obraza. Moje zadovoljstvo pa je bilo, da sem se lahko sporazumela tudi v španskem jeziku in mimogrede ponovila vse pomembne sorodstvene vezi! Kako smo si različni, kako v Evropi drugače sprejemamo preprostost! Po krajšem kosilu v preprosti gostilnici z vsemi posebnostmi inkovske prehrane, tudi slavno juho iz kinue (inkovskega riža), ki se je prilegla v hladnem dnevu, smo odpotovali močno navkreber do arheološkega najdišča Pisaq, do katerega smo se pošteno utrudili po sloviti Inka trail, turistični inkovski poti, tudi nekoliko plezanja je bilo vmes. Ker so se še vedno valili bliskajoči temni oblaki nad čudovitimi terasastimi polji v dnu doline in na pobočjih, sem morala pošteno pohiteti, saj sem bila brez dežnika in moj anorak bi naliva ne prenesel. Imeli smo srečo, da so se oblaki odmaknili v drugo smer, vendar se še vedno spominjam neskončne žeje, ki me je pričakala na cilju. K temu je pripomogla tudi višina z redkim zrakom na tem dolgem pohodu.

Sveta dolina

Sveta dolina

Po sredini Svete Doline vijuga reka Vikanota, ki malo niže dobi ime Urubamba in ki nas je spremljala vse do Ollantaytambe in naprej proti Machu Picchuju. Nad slikovitim mestecem, ki nosi ime po inkovskem vojskovodji Ollanti, smo se po strmih kamnitih terasah povzpeli do ruševin inkovske trdnjave, kjer je leta 1536 Manco Inca slavil eno največjih zmag nad Španci, ko jih je z zvijačo premagal, tako da je podrl vnaprej pripravljene jezove nad dolino in reka je odnesla mnogo bolje oborožene španske konjenike.

Aquas Calientes in ‘izgubljeno inkovsko mesto’ – Machu Picchu

Od Ollantaytambe dalje se dolina močno zoži. Prostora je le za divjo reko Urubambo in železnico. Izbrali smo seveda železnico, ki nas je varno in udobno pripeljala v Aquas Calientes, mesteca pod slavnim Machu Picchujem. Kot že ime kraja pove, so tu topli vodni vrelci, katere sem seveda okusila od blizu. Spet je bilo potrebno navkreber ob številnih gostilnicah in trgovcih, ki so, bolj ko sem se bližala kopališču, bolj vneto ponujali kopalke in celo brisače ‘v najem’. Slikovita pot, še posebej ob pogledih na globoko sotesko deroče rjavo obarvane reke, ki me je spominjala na reke v Škotskem višavju. Tam sem si predstavljala, da imajo barvo viskija, tu pa gotovo kamenin, ki značilno rjavo obarvajo skoraj ves Peru, predvsem zemljo in hiše na njej, ki so enake barve, iz rjavih zidakov.
Tudi kopališče je nekam postrani, stisnjeno ob rečno strugo in številne mostiče. Sestavlja ga pet manjših bazenčkov, bolj za sedenje kot plavanje. Pri prvem se je grupa Francozov opogumljala, kdo bo prvi stopil v temno rjavo vodo, za katero sem bila prepričana, da je zelo vroča. Sledilo je presenečenje – res so mi zaploskali, ko sem se pogumno spustila vanjo, bila je namreč ledeno mrzla voda naravnost iz struge Urubambe! Ostali bazeni so bili več ali manj topli, le v najtoplejšem in največjem so tudi stregli pijačo, zato se je tam gnetlo veliko mladih, ki bili preglasni za moja ušesa. Sami tujci, morda tudi na skupinskem izletu do največje znamenitosti, v skrivnostni Machu Picchu.

Machu Picchu

Machu Picchu

Zelo zgodaj zjutraj smo se s posebnim avtobusom odpeljali po številnih serpentinah proti Machu Picchuju. Med potjo sem naštela okoli dvajset tovrstnih avtobusov, ki so me spominjali na gondolski krožni promet na kakšnem zelo obiskanem smučišču. Sicer pa je bilo tokrat zaradi deževnega tedna obiskovalcev nekoliko manj, je zatrdil naš lokalni vodič. A imeli smo srečo – po dolgem deževju se je zgoraj kmalu zjasnilo, čeprav je bil prvi pogled na svetišče resnično mističen. Meglice okoli vseh treh vrhov, od katerih mi je tisti ‘happy mountain’, ki je tudi najbližji, najbolj pri srcu. Ker je v sredini, ker ima tako lep naziv, ali ker sem tudi sama v takih trenutkih tako zelo rada srečna? Medtem ko Machu Picchu v jeziku kečua pomeni ‘Stari vrh’, njegov nasproti ležeči hrib Huayna Picchu pa ‘Mladi vrh’. Najpogumnejši se nanj povzpnejo, a je število plezalcev omejeno, ker je pot ozka in mestoma nevarna. Dopuščena sta le dva vzpona dnevno, dopoldan in popoldan. Čeprav je tu višina znosnejša, najdišče leži na 2.400 metrih, je množica ljudi toliko bolj neznosna, kajti vsepovsod jih je polno – tako pred monumentalnim Templjem treh oken,, okoli Sončnega templja, kjer so Inki častili sončni obrat, ko narava spet oživi in obdari, in pa nad najvišjo točko mesta, kjer izstopa iz svetlega granita izklesan kamen Intihuata – Kamen za privez sonca, ki izžareva posebno energijo in predstavlja sončno uro. Dotikanje kamna prepovedano! Sprehod proti terasam in pogled na zelenico pod ruševinami, kjer se je paslo nekaj lam, nam je prikazal uničen prostor, kjer so nekoč pristajali helikopterji in tako še povečali obleganje turistov. Zdaj je zelenica zavarovana in spet se lahko pasejo lame in alpake. Morda se vrnejo tudi kondorji?

Tržnica v Andih

Tržnica v Andih

Samo mesto je odkril Hiram Bingham z Yale univerze, kateremu je pomagal kmet Melchor Artega, ki je iskal primerna obdelovalna zemljišča visoko pod hribovjem in zagledal zaraščeno in deloma porušeno mesto, grajeno v skladnih terasah in postavljeno na osupljivo lepem mestu. Najdišče se sestoji iz dveh različnih segmentov – urbanega s prebivališči, templji, vodnjaki, ter poljedelskega s številnimi terasastimi polji. Verjetno so se na to skrito področje umaknili najbolj premožni in ugledni Inki, potem ko so jih Španci dokončno porazili. Kam je izginilo vse njihovo bogastvo? Od leta 1983 je Machu Picchu pod Unescovo zaščito kot svetovna kulturna in naravna dediščina. Na izhodu nisem pozabila na velik žig, ki ga lahko pritisneš v svoj potni list. Seveda ne na prvo stran!

Altiplana in jezero Titicaca

Mimo gorskega prelaza Abra la Raya na 4.312 m, ves čas ob spremljanju zgornjega toka reke Urubambe, smo se spustili na Altiplano – visoko andsko planoto, preko katere danes pelje udobna cesta, medtem ko so nekoč potovali na strehah vagonov in v klance hodili peš! Na vse strani pašniki z lamani, alpakami in napol posušeno ‘iču’ travo, tu in tam potočki, v ozadju pa že nekoliko zasneženi šesttisočaki. Planota leži v osrednjem delu Andov in se razteza prek Bolivije do Argentine z največjim mestom La Paz in jezerom Titikaka.

Otoki Uros Titicaca

Otoki Uros Titicaca

Tudi v Peruju se znoči dokaj zgodaj, tako smo komaj še ujeli sončni zahod nad jezercem Umayo. Če naš šofer ne bi tako spretno vijugal po ozki cesti, ne bi prilezli pravočasno po kamniti strmi poti do predinkovskega svetišča Sillustani – nenavadnih kamnitih okroglih stolpov, kjer so že pred Inki pripadniki ljudstva Collao pokopavali svoje umrle svečenike. Pogled na zahajajoče sonce, ki je moji kameri skoraj ušlo, saj me višinska bolezen še ni ‘pozabila’, je res enkraten – v odsevu rjavkaste pokrajine in jezerca na drugi strani, ki je nekakšen predhodnik velikega jezera Titicace, oddaljenega od tod 30 km.

Noč smo preživeli sredi mesta Puno, ki je bilo kljub pozni večerni uri izredno živahno. Mlado in staro se je sprehajalo po dveh velikih avenijah med dvema najpomembnejšima trgoma, prišla sem le do Plaze de Armas, ki ima seveda katedralo in lep park z umetelno postriženimi drevesi. Ker je bil praznični Halloween tudi tu, so bile na cesti številne maškare, ne samo čarovnice in mrtvaki, ampak tudi živalske maske in nasploh veseli otročaji s plastičnimi posodicami v obliki buč, v katere so nabirali poleg denarja tudi sladkarije. Višinska bolezen se me je tudi tu lotila po polurnem sprehodu, ko sem že mislila, da je nimam več. A je Puno še vedno zelo visoko, tako kot jezero Titicaca, do katerega smo se zjutraj odpeljali z rikšami! Titicaca je v svojimi 3.800 m najvišje plovno jezero na svetu! Meri kar 8.300 km² in si ga Peru deli z Bolivijo približno na polovico. Kakšne posebne gneče na vodi ni, le turistične ladjice in kak osamljen ribič. Znane so rdeče postrvi, ki so jih prinesli iz Kanade, in ki so zelo pogosto na jedilniku.

Plovba po jezeru Titikaka

Plovba po jezeru Titikaka

Toliko postrvi ne pojem doma celo leto kot sem jih tu v dveh tednih. Lokalni vodič, ki nas je spremljal po jezeru, se je naučil angleško v dobrem letu in pol, najprej v turistični srednji šoli in predvsem v stalnem stiku s turisti. Dobro izdelan šolski sistem jih že do 16 leta lahko pripelje iz obvezne osnovne šole, šestletne gimnazije do univerze, na katero je precejšen naval in pokriva vsa osnovna študijska področja. Ladjica nas je po dobri uri vožnje odložila na umetno izdelanih otočkih Uros, pravzaprav na enem od njih, kjer smo pozorno sledili razlagi, kako se takšni plavajoči otočki iz ‘slame’ – vodnega trstičja totore – sploh naredijo in kako se obnavljajo, tudi pritrdijo na jezersko dno, da jih ne odnese. Iz trstičja potem izdelajo svoje hiške, čolne, z njim tudi kurijo, zgornji vršički pa so tudi okusna hrana. Na enem od teh 40 otokov stoji celo osnovna šola, da se otrokom ni potrebno voziti v Puno! Prijazni domačini so nas popeljali na svojih čolnih na krajši izlet med otočki in nazadnje so mladenke v pisanih rdeče zelenih oblačilih zapele nekaj pesmi v svojem jeziku ajmara, pa tudi angleško božično “Twinkle, twinkle little star”!

Otroci iz Taquile

Otroci iz Taquile

Pot po jezeru smo nadaljevali do otoka Taquile, tri ure daleč, ki je nekdaj pripadal inkovskemu imperiju, zdaj pa so v tradicionalna oblačila odeti domačini uspeli obdržati moč nad upravljanjem otoka. Čeprav so šele pred nekaj leti dobili skromen vodovod, nekaj sončnih celic (pa ne vsi!), se turistično zelo potrudijo in vsakodnevno sprejemajo ‘goste’, bodisi le na kosilo ali pa kar na kompleten penzion. Mi smo bili tam prek noči, imeli kosilo, večerjo in zajtrk, ki so ga pripravile domače kuharice, po večerji pa smo se še zavrteli ob pravem tabornem ognju, ki se je prilegel v mrzlem večeru. Prenočili smo pri različnih družinah, raztepenih po celem otoku, na katerem seveda ni cest, so le steze, ki jih ponoči ne vidiš…

Titikaka jutro z družino

Titikaka jutro z družino

Naš gospodar je bil silno ponosen na svojo hišo, ki je bila kot vse druge iz blata, po tleh seno, postelja prekrita s težkimi tepihi. Predstavil je ženo, ki je govorila samo jezik kečua, medtem ko je on kar dobro obvladal španščino, česar sem bila res vesela, saj sem lahko ponovila tudi svoje najnovejše znanje. Mislim, da sem spala v otroški sobi, moji sosedje pa v zakonski postelji, saj mi je svetila le sveča, medtem ko so se domači stisnili kar v kuhinji, v kateri je brlela ena sama žarnica iz sončnega kolektorja. Stranišče na štrbunk (brez vrat!) in kopalnica (meh z vodo in košček že zelo obrabljenega mila ob napol umazani brisači) je bilo na drugem koncu dvorišča. Če me ne bi prijazni gospodar, ki je ves čas pletel rokavico (menda ročna dela prodajajo zadrugi, česar ne pokupijo turisti), spremljal tako do jedilnice na vrhu hriba in zjutraj do obale jezera, v katerem sem se okopala kljub nizki temperaturi (in pomislila na Gradaščico!), ne bi znala priti nikamor. Obljubila sem mu slike, ki sem jih že poslala po elektronski pošti lokalnemu vodiču. Na poti nazaj proti celini sem razmišljala, kako srečni so ljudje na tem otoku, ponosni na svoje korenine in skromno imetje. Saj res, kaj pa nujno potrebujem razen zdravja, poguma, dobre volje? Denar ni sveta vladar, prej sovražnik. Imeti ga ravno prav in potrošiti za življenje, ki je lahko najbolj zanimivo potovanje, če ga le dobro usmeriš.

Kanjon Colca in vzpon na 5.000 m!

Iz pristanišča v Punu smo krenili prek Visokih Andov po slikoviti pokrajini, kjer so se pasle vitke vikunje in v jezercih domovali rožnati flamingi, do mesteca Chivay v dolini reke Colce. Mimogrede smo si ogledali še njihov Dan mrtvih, ki je 2. novembra, medtem ko je 1. november Dan vseh Svetih. Oba sta narodna praznika. S ceste smo jo mahnili peš čez velik travnik, za katerim se je skrivalo pokopališče. Dogajanje je bilo bolj podobno veselici in otroški zabavi, kar je nazadnje prav – zakaj bi mrtve objokovali, lepše se je ob njih veseliti. Niti na enem grobu pa ni bilo imena, kar pomeni, da se vsi dobro poznajo… Dolina nas je spremljala globoko spodaj, saj smo sledili prelazu med vulkanoma Mismi na eni strani, ter Ampatom na drugi. Nekaj kilometrov niže tvori reka Colca enega najglobljih kanjonov na svetu.

Andaluzijska noša

Andaluzijska noša

Večkrat smo se ustavili na ‘miradorjih’ – razglediščih, na katerih so ženske povsem oblečene v andaluzijske noše, katere so se tu ohranile od prihoda Špancev, ponujale najrazličnejše pletenine. Tudi velike torbe z inkovskimi motivi; moja predstavlja samega Intija – boga sonca, ki smo si jih nekatere turistke morale kupiti, da smo lahko spravile vanje vse nakupljeno. Bo sploh komu všeč ‘baby alpaka’ pulover? Pa jopice, rokavice, nogavice – vse skoraj zastonj, a v veliko veselje mene kot kupca in še večje veselje, ki je odsevalo iz prodajalčevih oči. Na razglediščih, ki so ponujala poglede na zasnežene slapove šesttisočakov, obdelane terasaste njive okoli višje postavljenih naselij, smo lahko globoko spodaj le slutili  3.191 m globoko sotesko. ‘El condor pasa’ je bila želja, vendar ga zaradi množice turistov ni bilo, vsaj tisti čas ne. Na sprehodu med ogromnimi kaktusi in po lepo urejeni okolici tega narodnega parka tudi višinske bolezni nisem več čutila. Prav tako ne na najvišjem prelazu Visokih Andov na 4.910 m, na  vulkanskem pobočju, kjer nam je do bližnjega pettisočaka zelo malo manjkalo. Po prašnih skalah in močnem vetru smo se pognali na to posebno ‘trofejo’ in jo ovekovečili še z izjemno redko rastlino teh višin – yareta, podobno mahu, a na dotik trdo kot guma, ki je dobesedno prilepljena na  kamenje. Povsem drug svet – mrzel, prašen, napol mrtev, skoraj res vulkanski.

Pot nas je vodila navzdol in po izjemno slabi cesti do presenečenja, ki ni bilo v programu, v kakih deset kilometrov oddaljeno mestece duhov – opuščeno po izgradnji železnice, v katerem živi le ena ženska in nekaj zapitih mož, in kjer je shranjen ključ do narodnega zaklada – podzemne jame s predzgodovinskimi risbami. Po polurnem strahu, da bomo zgrmeli s ceste, ki so jo ponekod prekinjali potočki, smo prišli do rampe in nadaljevali pot do velike table, ki nam je sporočala, da smo v narodnem parku Salinas y Aguada Bianca, in po krajšem spustu smo zagledali železno ograjo, ki jo je naš ključ seveda odprl. V velikosti naše Potočke zijalke se je pred nami odprla jama z dobro vidnimi stenskimi poslikavami, izdolbenimi pred 8.000 leti, ki so predstavljale živali tiste dobe, tako lov na vikunje in gvanake, ki je pomenil začetek procesa udomačevanja teh gozdnih kamelidov. Spomnila sem se na podobne risbe v španski Altamiri, kjer lahko popotnik vidi samo kopije, pa še te po predhodnem naročilu. Tu pa je vse na razpolago, celo ključ so nam zaupali za malenkostno plačilo!

Pot po serpentinasti cesti, ki se je nazadnje le začela spuščati, nas je že pozno zvečer pripeljala v ‘belo mesto’, ki je najbolj špansko, v Arequipo, na skoraj ‘normalni’ višini 2.200 m.

Arequipa – samostan svete Kataline in Ledena  nevesta Juanita

Naš hotel v središču starega mesta nas je pričakal v popolni temi – električni ‘black out’. Kje so kovčki, torbe, ključ sobe, po napornem dnevu pričakovana kopel? A vse se je uredilo – prinesli so sveče! Moja soba je bila samostanska – v lepem atriju, s črno kuhinjo, zakrito omaro v nekdanjem oknu, ogromno posteljo in celo TV sprejemnikom, ki pa ni deloval, tako kot razsvetljava ne, do sredine noči, ko me je zbudila svetloba v kopalnici. Naslednjega večera se je vse ponovilo – pravega razloga ni bilo… Morda dotrajane napeljave? Dvesto let stara stavba, ki ponuja vzdušje starega. Pomembna pa je bila bližina čudovitega, s palmami obraščenega osrednjega trga –  Plaza de Armas z mogočno katedralo, ki z zasneženim vulkanom Mistijem tvori nepozaben pogled. Čudno ime Arequipa ima svojo zgodbo: ko je Mayta Capac tu hodil s svojo vojsko, je dejal: ‘Ari guipay’, kar pomeni, ‘Da, ostani.’ Tako se je glasil odgovor na vprašanje, če naj se tu utaborijo. Arequipa je belo mesto zaradi belega vulkanskega kamenja, iz katerega je zgrajena večina hiš in je danes univerzitetno mesto, ki se bliža milijonu prebivalcev. Prebivalci se imajo za drugačne od ostalih Peruancev in so že poskušali ustanoviti svojo republiko, moč je kupiti celo ‘arekipenski’ potni list! Utrip mesta je res drugačen, že kar evropski. Na naši ulici sem naštela poleg butikov deset različnih turističnih agencij, ki so ponujale izlete na vse strani, vse že meni poznane razen Nasze in Pacifika, kjer bomo kmalu! Najbolj pogosto prevozno sredstvo je taksi in imajo celo dva semaforja za pešce na glavnem trgu! Mogočne arkade zaokrožujejo trg na treh straneh, na četrti pa se šopiri katedrala z dvema stolpoma. Večerni ogled mi je pokazal prostrano notranjost, ki jo na eni strani obnavljajo, in mašo v manjši kapeli, kjer so sodelovali tudi dojenčki v varnem naročju mamic!

Samostan Santa Catalina je pravcato mesto z ulicami, imenovanimi po najlepših andaluzijskih mestih: Cordoba, Sevilla, Granada… Sprehod po samostanu me je očaral zaradi barvitih stavb, mogočnih dreves, zanimivo opremljenih domovanj, lepih vodnjakov in miru, ki ga tudi skupine turistov niso narušile. Razteza se na dveh hektarih in je obdan z visokim obzidjem. Ustanovljen leta 1580 je nudil premožnim španskim družinam možnost, da so drugorojeno hči (prvorojena se je lahko poročila) poslali v samostan, kjer je živela od svojega dvanajstega leta pa vse do smrti. Ogledali smo si tudi mrtvaški oder, na katerem naj bi po smrti ležale, in njihove slike na steni, vse v tej temačni sobani. Ena med njimi je imela še odprte oči! Življenje jim je potekalo v lastnem apartmaju, v lepem okolju vrtov, s služabnicami seveda. Ob zgodbah iz Svetega pisma so se deklice naučile brati in pisati, stroga pravila so jim narekovala vsakodnevni urnik.

Kanjon Colca

Kanjon Colca

Naš naslednji pomembni postanek je muzej Juanite – ledene neveste, ki je tako zelo varovana, da se ji tudi fotografski aparati ne smejo približati, saj je spravljena v posebni komori, da se ne bi ‘raztopila’. Na 6.288 m visokem vulkanu Ampato, na poti do kanjona Colca, sta leta 1995 domači gorski vodnik in ameriški raziskovalec Johan Reinhard odkrila 500 let staro vulkanovo skrivnost. Malo pod vrhom sta namreč našla skoraj popolnoma ohranjeno mumificirano truplo 12 – 14 let stare deklice, s katero so svečeniki prepešačili dolgo pot s Cusca do Ampata. Deklico so namreč svečano oblekli, omamili in žrtvovali bogu Apuju, ki je gora sama. Juanita je dobila ime po svojem najditelju – Johanu in je še vedno izredno lepa, zavita v volnena oblačila iz alpake, zato ime ‘ledena nevesta’. Težko verjamem, da je niso še posebej olepšali za nas, turiste z vseh vetrov!

Spust do Pacifica, puščava Atacama, skrivnostna Nasza

Zapustili smo deželo vulkanov in se spustili v suh, puščavski pas Atacamo, ki se razteza med Andi in obalo Tihega oceana, in ki ozeleni le tam, kjer se kakšna reka prebije skozenj do izliva v morje. Razteza se od čilske meje na jugu pa vse do glavnega mesta Lime in naprej. Srečanje s Tihim oceanom je bilo nenavadno. V meglice odeta plaža, še brez turistov, saj je tu šele nekakšna pomlad, nas je pozdravila z nenavadnim pobegom oranžnih rakovic z varnega peska v peščene luknje! Tudi morske ptice so završale in odletele od nenapovedanih dogodkov, ki bi jih lahko povzročilo naše gostovanje na njihovem terenu, pa čeravno le za kratek čas, toliko da smo pomočili noge v morje, ki nas je hotelo zaliti, čim smo stopili predaleč. Največje svetovno vodovje, Pacifik – je kaj drugačen od bolj poznanega Atlantika? Ferdinand Magellan ga je imenoval za ‘mirno morje’. Humboldtov tok ga ohlaja z juga, zato skoraj ni padavin, nudi pa izredne pogoje morskemu življu in prebivalcem dober ribolov. Puščava tik ob morju je res nenavadna podoba, ko ob cesti raste le kakšen osameli kaktus, medtem ko na puščavskih predelih revni Peruanci kupujejo zemljišča in jih zaznamujejo s preprostimi škatlastimi okvirji, ki ponavadi nosijo napis lastnika. V Naszo smo prispeli pozno, in v hotelu Allegra prespali, mene pa je bolj razveselil manjši bazen, kjer sem si lahko pretegnila zasedene ude. Pridružil se mi ni nihče, tudi zjutraj ne. Po zajtrku sem si ogledala nekdanje zanikrno mestece, v katerem se prebuja turizem le zaradi skrivnostnih puščavskih črt v bližini. Da bi jih narisali vesoljci, kot je sporočal Erich von Däniken, je malo verjetno!

Vrač

Vrač

Saj je tu dokazano živelo ljudstvo Nasza že pred 2.500 leti, ki so poznali umetnost lončarstva, tkanja, in se ukvarjali z ribolovom in nabiranjem školjk v bližnjem morju. Skoraj je za verjeti, da so s črtami in liki v pesku označili svoje verovanje, morda celo svoj koledar, ki ga zdaj tudi uspešno tržijo. Tako je znamenje Strelca kolibri, moja Tehtnica je kondor! Vsi znaki so seveda dobro vidni v pesku iz dvokrilnega letala, kar je tu največja atrakcija! Po štiri do pet se nas je vkrcalo na ta polurni let nad puščavo in pilot je glasno opozarjal na slike pod nami! Ko je imenoval ‘kita’, sem videla skalnate kupčke prej kot majhno podobo kita nekje vmes. Zelo dobro pa je viden papagaj, tudi opica, medtem ko se človek – vesoljec bolj sramežljivo skriva na večji vzpetini. Uganka nastanka pa še vedno ni rešena. Vemo le, da so morali odgrniti zgornjo plast kamenja, da so prišli do svetlejše notranjosti. Zakaj so jih vrisali, še ni jasno, saj so vidne le iz zraka. Morda pa so celo znali leteti?? Povsem slučajno smo odkrili muzej v bližini, kamor nas je povabil pravi inkovski vrač!

Ko smo si ogledali ostanke lobanj, nagačenega kondorja, fosilne ostanke morskih in kopenskih živali, nam je vrač pokazal nekaj svojih veščin. Ne vem, zakaj je za poskusnega zajčka izbral prav mene. Poškropil me je s posebnim oljem, masiral po vratu in nazadnje z usti povlekel hudobce iz moje glave! Potem je seveda ponudil čudežni zvarek tudi v nakup, za katerega pa se ni nihče odločil.

Pokopališče v Chauchilli

Pokopališče v Chauchilli

V precej toplem popoldnevu, ki ga v Andih nismo bili vajeni, smo si pod strokovnim vodstvom precej važnega kustosa ogledali grobišča Chauchilla iz obdobja pred prihodom Špancev.

Po širokem puščavskem pasu jih je kar veliko, pa še vedno arheologi marljivo kopljejo! Ostanki kosti in oblačil so vidni vsepovsod, tudi na površju. Sicer pa so pokojni lepo nameščeni v jamah, nekateri imajo le glave in ob straneh položene kosti, mnogi pa so v mumificiranem stanju, lepo ždeči v pisanih cunjah. Meni bi zadoščal pogled v eno samo grobnico, kajti zelo so si podobne. Je bilo nekoč morje bliže, sem se spraševala, saj so bile prisotne tudi školjke. Prebivali so nedaleč stran, kjer je zemlja malo bolj zelena, kjer je potoček, ki oznanja življenje, tako danes kot nekoč.

Paracas in Islas Ballestras

Ves čas nas je spremljala puščava, v kateri se je le tu in tam prikazalo kakšno drevo, ukrivljeno v vetru, ali pa silno preproste domačije domačinov v manjših zaselkih. Pokrajina se je spremenila le v okolici Ice, ki je vinorodni okoliš in kjer smo tudi obiskali najpomembnejšo destilacijo peruanskega grozdnega žganja Pisco. Pokušnja je bila res pestra, od najblažjega do močnega, pa takega s sadjem – za nežnejši spol. Na žalost se je že stemnilo, tako da same pokrajine nisem videla kaj dosti – le priprave za proizvodnjo, tudi tiste najstarejše, ko so grozdje še ‘mleli’ s stopali! Je pa zgovorni demonstrator v lepi prodajalni odlično opravil svoje delo. Le škoda, da se steklenic s tekočino ne sme več nositi v letalu kot ročno prtljago. V Paracasu nas je pričakala megla, ki je menda značilna za ta predel ob Tihem oceanu. Prav nič podobno moji predstavi o morskem zraku!

Prebivalci otočja Ballestas

Prebivalci otočja Ballestas

Zgodaj zjutraj, po zajtrku ob dolgi mizi na prostem v lepem atriju, smo krenili do pristanišča, turistično povsem spremenjenega, tako da je skoraj več prodajalcev spominkov v napol pokritih stojnicah kot ribiških ladjic in onih malo večjih za prevoz na otočje Ballestras, namenjenih radovednim obiskovalcem. Dobro smo se morali privezati in si nadeti rešilne jopiče, preden smo krenili proti meglenemu oceanu. Podobno kot v Nasci, smo tudi tu ozrli na bližnjem hribu vdolbeno zanimivo znamenje Candelabro, ki spominja na velikanski židovski svečnik, in pazili, da se čoln ne bi prevrnil zaradi naše teže, ko smo ga vsi hoteli čim lepše in bližje fotografirati. Kmalu so se prikazali številni skalnati otočki čudovitih oblik in mostičev pod njimi, iz katerih sem nenadoma zaslišala čudno ‘petje’.

Morski levi

Morski levi

Pomislila sem že na kak pevski zbor, ki se uglašuje, ko sem uzrla vsaj petdeset morskih levov v kotanji pod skalnim mostičem, ki so zadovoljno ‘prepevali’. Na višjem ležečem skalovju pa so se pokazali galebi, strmoglavci, pingvini, kormorani – vsi pomešani med seboj, a vendar tudi po parih! Pod njimi so se nabirale ogromne količine dragocenega belkastega ‘guana‘, najboljšega gnojila na svetu, ki je menda že tudi rešilo perujsko gospodarstvo, pa tudi skoraj zanetilo vojno s Čilom! Kake pol ure dolga plovba med otočki, ki so bili še vedno zaviti v megleno jutro, mi je približala morske leve in ptiče v najrazličnejših položajih, tudi tistih najbolj lenobnih, ko so se veliki morski sesalci kar prilepili na skale in le tu in tam radovedno obrnili glave proti nam. Otočje so pred nekaj leti zaščitili in je dostopno le v jutranjih urah s čolna. Tudi živali potrebujejo svoj mir!

Avtobus nas je vešče popeljal po polotoku, grajenem večinoma iz soli, pravzaprav po najožjem delu, ki povezuje obe morski strani in ki je videti kot nedotaknjena puščava. Ogledali smo si rdečo plažo in tudi nekaj belih, predvsem pa visoke klife z znamenito podobo ‘katedrale’ v sami vodi. Na žalost jo je potres pred par leti močno poškodoval, tako da ji manjka prednji stolp.

Razpoka po potresu

Razpoka po potresu

Tudi na ploščadi visoko nad njo je dobro vidna skalna razpoka, ki loči velik del skalovja od kopnega. Brez strahu, da se odlomi, smo se posamezniki na tem previsu tudi ovekovečili! Če bi ne imeli s seboj  vodnika, ki je nenehno svetoval šoferju, kam mora zaviti, ne bi našli prave peščene smeri do idilične vasice na drugi strani manjšega zaliva, kjer smo ugledali gostilnico El Che, ki je potres preživela, stavbe poleg njene so namreč kazale žalostno podobo: razbite stene, polomljene pohištvo, udrti stropi… Bili smo že pošteno lačni in v tej majhni vasici so imeli prav vse, kar smo si poželeli. Največ so prodali rib in školjk, naravnost iz morja, in pripravljene zelo okusno. Morska obala je bila tu res morska, obsijana s soncem, s številnimi pticami na bližnjih skalah, mislim, da sem v morju manjkala samo jaz! A kaj, ko vsega ne morem vedno imeti!

Za slovo še Lima!

Že ob prihodu v Peru smo v Limi samo prenočili, a časa je bilo ravno dovolj za kratek utrip nočne Lime, ki me je očarala s prekrasnim Plaza de Armas in lepo osvetljeno katedralo. Naslednji, tokrat jutranji obisk zadnjega dne v Peruju, je bil gotovo bogatejši. Na glavnem trgu sem poleg katedrale lahko občudovala kolonijalno arhitekturo s podaljšanimi umetelno izrezljanimi lesenimi balkoni. Ker je bilo še zelo zgodaj, ko so trgovine zaprte, je bila tudi glavna ulica brez običajne množice pešcev, in prodajalec zemljevidov mi je kar dvakrat ponudil svoje usluge. Povedal je, da je ob dvanajstih menjava straže pred predsedniško palačo, ki prav tako kot katedrala meji na glavni trg. Številne zastave so opozarjale na to pomembno zgradbo, ki je poznana z imenom Pizzarova hiša po ustanovitelju Lime Franciscu Pizzaru. Pot me je peljala še dlje, do Desamparadosa, stare železniške postaje, in do samostana Sv. Frančiška, ki je v zelo slabem stanju, a ga že popravljajo. Parque de la Muralla – park ob starem mestnem zidu je silno zanimiv, saj združuje moderen svet z najstarejšimi utrdbami. Veliko je lepih nasadov, dreves, stojnic z zanimivimi izdelki, pa tudi igral za otroke. Z mostu seže pogled na drugo stran, na slikovito mestece, ki je videti kot prilepljeno na sosednji hrib, ki na vrhu nosi velik križ. Če se ne bi mudilo naprej, bi se tja z veseljem povzpela.

Lima

Lima

Tako pa je ostalo še nekaj časa za ogled drugačne Lime – predela Miraflores, do koder nas je prepeljal taksi v dvajsetih minutah in za deset solov, kar je okoli 3 evre za štiri osebe! Tako smo se približali tudi meglenemu morju, v katerem so se borili z valovi le redki surferji. Opazovali smo jih z višine, z bližine svetilnika, nakar smo ob lepem parku zašli v veliko nakupovalno in zabavno središče. Cene so znatno višje kot po inkovskih vaseh, ponudba podobna kot povsod v Evropi, z izjemo zlatarne, kjer so vsi obeski v obliki Intijev in drugih inkovskih simbolov. Cena verižice s sončnim božanstvom je tisoč tristo dolarjev. Sprejemajo vse kreditne kartice! Tudi tu so že novembra izložbe okrašene v pričakovanju božičnih praznikov, raznobarvne smrečice in ofertas pre-navidenas, predbožični popusti! Trgovci imajo povsod enake cilje – prodati čim prej in čim več. Opazila sem napis Teden kitajske imigracije v Peruju – 160 let, ki je vabil na ulično razstavo moderne likovne umetnosti. Tudi srbski slikar Vladimir Stankovski je prispeval sliko ‘Srbija’, ki prikazuje razcapanega Srba na samotnem otoku. Ker je bila sobota, smo lahko videli tudi v belo oblečeno nevesto in elegantnega ženina, ko sta se v idiličnem parku nastavljala fotografu, da bi bila slika čim lepša. Na drugi strani so visoke stavbe opozarjale na velemesten utrip tega osem milijonskega, vsak dan večjega mesta. In ker mi takšni pogledi niso pri srcu, sem se vrnila v staro Limo in poskusila poiskati še kaj zanimivega. Mimo daleč vidne rdeče cerkve in samostana Sv. Dominga me je pot  pripeljala do cerkve in samostana, kjer je prebivala in umrla svetnica iz 16. stoletja Santa Rosa de Lima, po kateri tudi jaz nosim prvi del uradnega imena. Kupila sem skromno brošuro o njenem življenju in mističnem doživljanju. O mističnem zdravljenju perujskih vračev sem že veliko slišala in tudi  prebrala, v muzeju sem videla kaktus San Pedro, ne nazadnje smo že tudi poskusili kokine liste, naš vodič mi je povedal o vraču iz Amazonije, ki zdravi z napitkom iz ayahuasce, in kdo ve, če se ne bom nekega dne, ko mi bo zelo hudo, odločila za ponovno, bolj poglobljeno potovanje v Peru.