leviPiše: vodnica Ana Mikoš

Svojo patagonsko zgodbo vedno začnem enako – kako sem sploh prišla tja jaz, ki za svoje zimske destinacije vedno izbiram tiste, kjer lahko nosim svoje šlape. Tiste najbolj vroče, kjer me zjutraj zbudijo glasni ptičji razgovori tropov, kjer moram vrata sobe zapirati, da me ne oropajo opičji tatovi, kjer se lahko vedno vržem pod žuboreči slap, ker ta ne more biti nikoli prehladen, in kjer so ulice polne kaosa in kulturne drugačnosti od mojega doma. Ne, nisem si mislila, da bom jaz kdaj prišla pod ledenik.

Imam pa mamo, ki jo vleče lepota narave. Prepotovala je že mnoge, a se njeno srce vedno znova vrača v tihe in neokrnjene kotičke sveta, ki dajejo duši prostor, kjer se lahko sprosti. Vedno ji je bila želja Patagonija in jaz kot njena osebna vodnica. In ko je prišla moja tridesetka, me je povabila na skupno potovanje, ki je postalo moje najljubše od vseh.

Calafate jagodaZačeli sva v Buenos Airesu. Mest sem videla že mnogo, a takšne veličastnosti, kot jo premore Baires, kot ga ljubkovalno imenujejo domačini, ne premore nobeden. Kot veliko igrišče kolonialnih arhitektov iz vseh vetrov se zdi, da je mesto postalo izraz tistih najboljših, in njegove avenije govorijo močne zgodbe o času priseljevanj. Da je Argentina dom imigrantov najbolje začutiš prav tu in kljub temu, da si daleč od doma, se naenkrat lahko tudi ti počutiš zelo domače. Zrezki in kava zlahka postanejo tudi tvoj vsakdan in zelo kmalu osvajaš prvine tanga in življenja, v katerem se ne spi – ampak o tem kdaj drugič …

Bistvo naj bo tokrat južno kraljestvo Argentine. Začnimo čisto spodaj, na najjužnejšem mestu Ushuaji, ki stoji “na koncu sveta”, kot pravi njen znameniti slogan. Regija se je začela razvijati relativno pozno in ima nekoliko neslavno preteklost, saj je bila tam kazenska kolonija. Tam so se sekala drevesa, a še je ostal unikaten primer gozda s tako hladne klime in je danes zavarovan. Na pot v park pa sva se podali z istim vlakom, ki je nekoč peljal kaznjence.

PatagonijaBil je oblačen, hladen in težek dan in prav nič nisem bila navdušena, ko sem spoznavala realnost vsakdana njihovega poletja. Brigale so me vse subtilne nianse narave in živahne barve lišajev, ki so navduševale mamo. Dol mi je viselo za sprehode v naravi in iskanje pošte na koncu sveta, da bova poslali posebno ovekovečene kartice. Želela sem se greti pod odejo v topli sobi, gledati televizijo in v ustih topiti slastne umetnine argentinske čokolade. Padci na potovanju so pogosti in moj je bil tokrat zelo zgoden … mogoče pa je bil to kulturno-naravni šok; ah, kdo bi vedel.

Pa ni trajal dolgo, vreme se je razbistrilo in čakal nas je izlet skozi morski rokav, ki se vije ob mestu. Ljubka bitja, katerim je Beaglov kanal njihov dom, so bila ena najbolj srčnih srečanj na potovanju. Pingvini, ki se radovedno zbirajo okrog obiskovalcev v svojem hecnem guncajočem se hodu – ti izkazujejo prav takšno zanimanje za turiste, kot ga dobijo od nas – in tega dobimo od redko katere živali! Ne kažejo pa enakega interesa morski levi, ki se zaspano prekopicujejo po skalah – veliko zehanja in tu pa tam kakšno ruvanje med samci … a zato niso nič manj simpatični.

Laguna RoySo pa fantastični tudi tukajšnji prizori. Ko sem se začela zbujati iz moje premražene dremavice, ki sem jo prinesla iz Slovenije, sem se jih začela tudi sama zavedati. Ko sem tako zrla v daljavo sem prvič občutila, na kako odročnem delu sveta stojim. Misel mi je pognala kri po žilah, odklenila je ključavnico domačega udobja in tudi moja ledena pustolovščina se je lahko začela.

Naslednji let naju je pripeljal v El Calafate, najboljše izhodišče za raziskovanje naravnih rezervatov, ki se raztezajo ob južnih vršacih Andov. Ime je dobil po slastni jagodi za katero pravijo, da se vrneš nazaj v te kraje, če jo poješ. Pojedla sem je veliiikooo – čisto za vsak slučaj.

GozdNajbolj slaven izmed bližnjih mogotcev je verjetno Perito Moreno – največji ledenik na svetu – veličine njihovega glavnega mesta in menda tudi edini, ki se širi. Zanj sem imela nekako najmanj pričakovanj – kako poseben pa je lahko en večji kos ledu, sem si sarkastično mislila, a povem vam – zelo. Ni besed kakšno moč nosi in kako se človek počuti ob njegovi veličini. Nekje globoko v trebuhu čutiš vznemirjenje, ko vidiš, da se bo velik del ledu odkrušil in tako kot on pada v vodo, tako tvoje vzhičenje prihaja skozi vse reže na plano, dlake poskočijo pokonci in kot mali otroci (ali pa kitajski turisti) izustiš navdušen “Uaaaaaauuuu!”
Ushuaia Fin Del MundoNaslednje visočanstvo je Fitz Roy – gora, ki s svojim posebnim obličjem označuje značaj planinske vasi El Chalten. Pogled na goro v človeku vzbudi našo globoko zakoreninjeno potrebo po malikovanju; kljub 21. stoletju te pogled nanjo osvobodi današnjih prepričanj in razlag in zazdi se ti, da na vrhu biva nekaj božjega. Nekdaj se je sama gora imenovala Chalten, kar pomeni kadeča se gora in ime ni slučajno; vedno se na vrhu ustavi kakšen oblak in na najin prvi dan obiska se jih je zaustavilo mnogo. Ves čas sva pogledovali v njegovo smer, a ta dan se je bog odločil, da bo skrit pred radovedneži, kot sva bili midve. Kljub ateistični vzgoji sem pred spanjem po svoje pomolila in zjutraj naju je zbudilo sonce – mama je poskočila k oknu in zaklicala: “Poglej ga, poglej ga!” In tam je bil On v vsem svojem sijaju (seveda z obveznim “dimnim” oblačkom). Čakal naju je dolg, 9-urni treking do turkizne lagune, ki leži ob njegovem vznožju. Bilo je naporno, a ko sediš tam sam s pogledom Nanj in njegovo laguno, poslušaš tišino in čutiš mir v sebi in zdi se ti, da si na vrhu sveta. In spoznaš, da to niti ni bil treking. Bilo je romanje. Naslednje dni je sledilo še mnogo sprehodov, a na vsakem se glava obrača nazaj, da spet uzre pogled Nanj in podoživi tisti trenutek, ko sta si bila najbližje.
Beagle channelS težkim srcem sva se poslovili, a pred odhodom sva želeli še prečkati mejo in videti še enega najlepših in najčistejših nacionalnih parkov na svetu, Torres del Paine. Središče parka je veriga gorovja, ki s svojo dramatično razgibanostjo jemlje sapo. Obkrožena z rumenkasto patagonsko stepo in turkiznimi jezeri nam ponuja poglede pravljične dežele. Vedno, ko poskušam opisati njene lepote, skrušeno ugotovim, da ostanem brez besed. Zato prilagam galerijo in vabilo, da se mi pridružite.

PS: Vse calafate jagode, ki so se znašle v mojem trebuščku, pa so se očitno splačale – kmalu se vračam nazaj z našo prvo skupino in nekako se mi zdi, da ne bo zadnja!

 

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Argentina-ledeni most
POTOVANJE:
Cena:
od 3420 EUR
Trajanje:
od 15 dni
Potovalni stil:
Oskar Plus
Argentina-Torres del paine
POTOVANJE:
Cena:
od 2079 EUR
Trajanje:
od 10 dni
Potovalni stil:
Oskar Plus
Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se