28. nov, 2008   Oskar piše   , , ,

 

Olympos – inspiracija moja! II. del

Igra za glavo!
Olympos – kraj, ki presega psiho lačnega…




Sprva nad idejo nisem bil navdušen, kajti v glavnem sem Olympos poznal poleti. Pravljične Kadirjeve hiške na drevesih in spontano razpoloženje z bogato mednarodno potovalno druščino je sicer vrhunski kotiček za preživljanje počitnic, nikakor pa v takem razpoloženju nisem videl konstruktivnega okolja za moj namen.

Kadirjeve hiške

Kadirjeve hiške


Če že drugega ne, tukaj vsi po vrsti kadijo kot Turki… Olympos je gotovo raj za kadilce, saj je treba z lučjo sredi dneva iskati nekoga, ki bi vsaj od daleč lahko razumel, zakaj nekdo sploh HOČE nehati kaditi, kaj šele, da je za to pripravljen vložiti veliko časa in napora. Zakaj nekdo vstaja ob 6-ih zjutraj in teče proti plaži in se dve uri pozneje vrača ves poten in utrujen na zajtrk, medtem ko drugi polni energije na ta sveti jutranji obred vstopajo naravnost iz še toplih postelj…
Poletna vizija Olymposa pa ima glede na moj namen še druge slabosti – preveč je dogajanja in dobre družbe, ki te mimogrede potegne zraven, h kakemu pivcu in k dobri debati, k večernemu tabornemu ognju… kjer vladata užitek in zabava tja dolgo v noč… Poletni Olympos je gotovo kraj za užitek tudi zaradi poletne vročine, ko se sredi dneva ni pametno kaj dosti premikati, temveč bolj poležavati ob morju, se kopati in počivati – poletno dogajanje predvsem preveša v popoldne, večer in daleč v noč… Za redke izbrance pa tudi v jutro in zgodnje dopoldne (če se uspejo zbuditi).
Kadir pa mi je govoril – Oskar, pridi v Olympos pozimi! To je v Olymposu najlepši čas! Ni gneče in ni vročine. Čudovito odmaknjeno vzdušje je kot nalašč za raznovrstne aktivnosti, ki se jih sam spomniš… Do izraza lahko pride tvoja lastna spontanost in ustvarjalnost… izreden čas je za gibanje! »Pridi pozimi, za dlje časa,« mi je govoril Kadir. »Pozimi je Olympos tisti, v katerem  spoznaš:
–      dlje ko si v Olymposu, bolj ga vzljubiš…
–      dlje ko si v Olymposu, hitreje ti beži čas…
–      prav v tem času je prava mera vsega – nič preveč, nič premalo…«
...na drevesih

...na drevesih


To pa je kot naročeno za moj namen in letos sem sprejel Kadirjevo vabilo. In zdaj me Kadirjeve hiške gostijo že tretji teden.

* * *


Iz vsake še tako malenkostne in nepomembne stvari se lahko naredi velika zgodba. Za to sem baje zelo nadarjen. Je pa v tem tudi dobra plat medalje – postane zanimiva, pritegne pozornost. Če pa v zgodbo z nepredvidljivim razpletom in koncem vložiš sebe kot glavno stavo, hej, potem lahko še tako nepomembna malenkost postane strastna pustolovščina!!
Tako je tudi z mojim sedanjim »projektom« prerojenja. Iz čistega miru (in ne zaradi potrebe ali nujnosti) se izpostavim igri z izjemno ostrimi pogoji – ukinem vse strasti in slasti (navade in razvade) življenja, ki so me v preteklosti privlačile, ter jih zamenjam z vsem tistim, kar sem v življenju zanemarjal. Ukinem in presekam vse dejavnosti, ki so mi v preteklosti pomenile 90 % vsega časa in življenja, in jih nadomestim z novimi (ali ničem).
Zgodba je zanimiva že v zasnovi, kajne? Ker se preprosto ne more vedeti, kaj se bo dogajalo, še manj pa kaj bo na koncu iz vsega tega nastalo. Meni je zgodba je še toliko bolj zanimiva zato, ker temelji na osnovah vodniške šole, filozofiji Agencije Oskar in oskarizmih… kar že dolgo izvajamo v praksi, zdaj pa je treba to 1. preizkusiti na lastni koži (auč, boli…) in 2. najti prava nadaljevanja za razvoj.

* * *


V Olympos sem se odpravljal silno mešanih občutkov in s tesnobo v srcu. To bo pravo soočenje, to je prava priložnost! Zdaj se v ostrih pogojih preporoda gotovo razkrijejo že zdavnaj pozabljene nezavedne zgodbe…
Dobro namreč vem, da so cigareti in kajenje le vrh ledene gore – da je to način življenja, ki prikriva prave vzroke… da je kajenje le posledica nekih neskladij, ki usekajo na plan in se nemilostno razlijejo skozi polje zavednega… Prav zanima me, kateri so tisti pravi vzroki, zaradi katerih sem moral v preteklih 24-ih letih pokaditi preko 520 000 cigaret!
To bo prava borba duše s telesom, borba z zastarelimi in okostenelimi miselnimi vzorci, ki so botrovali moji prvi cigareti tam na začetku študentskih dni… V teh pa je skrita nezavedna mladost in zdavnaj pozabljene zgodbe… ki se nepovabljene vrivajo v trenutek sedanjosti, da ne morem živeti sebe toliko, kot mi je dano!
To bo torej veličastna borba starega in novega! Ko se miselne, čustvene in fizične inercije starega usekajo z ostrimi pogoji novega in novimi pravili…

Čudovita narava

Čudovita narava


Rdeča nit novega scenarija je prenehanje kajenja, kar bo sprožilo vsaj 50 % dodatne energije, ki so jo zdaj ubijali cigareti… hkrati pa pričakujem soočanje z brutalno nikotinsko apatijo in depresijo ob njegovem pomanjkanju. Sledi odpoved vsem poživilom, kot so kava in čaj, kar bo skupaj z odsotnostjo kajenja naredilo čisto blokado razumu, da sploh ne bo mogel več misliti in povezovati… da se začutiš čistega idiota in nesposobneža…
Od tu do bankrota visokoleteče samopodobe ni več niti pol koraka razdalje več. Ob nikotinski apatiji in popolni blokadi razuma se stara samozavest in samozaupanje raztreščita na nerazpoznavne koščke. Še včeraj preproste in samoumevne stvari postanejo danes skoraj nemogoče… V človeka se naseli nemoč in negotovost, izpostavijo se strahovi in dvomi, ki so dolgo nerazpoznavno tleli v poltemi opojnega dima… Tur se razpre in seveda – razlije…
V bistvu gre za neznosna stanja, polna lastnih soočanj in razočaranj nad samim seboj… Stanja prav fizične »potrebe in lakote« po starem… lakote po opojnem dimu in stari samopodobi, lakote po starih užitkih in starem samozaupanju… Lakote po slastni misli – življenja na lovorikah preteklosti! Za sestopanje iz lastnega piedestala (umišljenih dignitet, ki si jih človek nepazljivo pripisuje v hitrem življenju…). Ki se jih nikoli ni treba sramovati, a ko jih enkrat spoznaš, jih nikoli več nočeš živeti… Ki jih ne plačuješ z denarjem, temveč z vsakim trenutkom svojega življenja!
Zato je bistveno, da v ta neznosna stanja vstopaš KER SAM TAKO HOČEŠ (in ne zato, ker moraš)! Kajti potem veš, zakaj tako. Preprosto vidiš nek vrh in VEŠ – TJA HOČEM PRITI!! In potem hodiš proti njemu – če je treba skozi globoka močvirja ali ostra skalovja… In v nobenem trenutku se ne sprašuješ – zakaj sem tu? Kaj tu počnem? Ali ni boljše poti?
Zakaj? Ker vem – hočem na TA VRH!

* * *

Zimski Olympos je za moj namen padel kot muha na med. Pravljičnost Kadirjevih hišk in njihova preprostost sta že sama po sebi preobrat na preteklo poznano in prej obstoječe. Zimski Olympos je skozi zimo čudovito INDIFERENTEN in nevtralen – lahko si najdeš družbo ljudi iz raznih kotičkov sveta… lahko najdeš družbo kopice domačinov, ki pri bogu nimajo kaj drugega početi kot se družiti s tabo… a si lahko hkrati sam s seboj in tak kot hočeš biti – pa nikomur ni treba polagati računov ali se zagovarjati.
Predvsem pa je zimski Olympos vrhunska naravna scena, v kateri lahko vadiš lastno spontanost – danes tak sprehod in jutri drugačen, danes s kolesom in tek… pa skok v poznonovembrsko morje… jutri pohod po gričevju in kaj vem, kaj še vse…
Zimski Olympos je torej diskretna scena, kjer se lahko igra velika igra. Scena, ki sama sebe ne meče ven… Scena torej, ki izpostavi tvojo igro. Kot jo igraš, kot se dogaja. Vrhunska scena, z vsem kar potrebuješ – tu so statisti in stranski igralci… Ej, samo igrati je treba!
Zimski Olympos je prava scena za VELIKE IGRE! Tiste velike, kjer človek zastavi sebe kot glavni vložek na ruleti življenja… in potem kroglica švisne po številčnici… in se kotrlja… in kotrlja… in kotrlja… in… (nadaljevanje prihodnjič)