19. apr, 2009   Kitajska  

 

Olimpijske avanture

OLIMPIJSKE AVANTURE – XINJIANG 2008
 
 
PRVI OSKARIZEM: POTOVANJA UBIJAJO DOŽIVETJA, MAR NE?
 
Kaj sem si predstavljala pred potovanjem? Predvsem drugačno Kitajsko kot sem jo doživljala leta 1995 po klasični poti, puščavo Svena Hedina in znamenito tržnico v Kašgarju. Prebrala sem program, tekst v starejši izdaji Lonely Planeta in pogledala nekaj slik na internetu.
 
»Aja, kam že spet greš? Kje je že to?«, so spraševali znanci in sodelavci. »Pa še otroka bosta vlekla s seboj? Kako pa to sploh zdrži? Ali se ne dolgočasi?«. Za našo enajstletno Katarino me ne skrbi, do sedaj se je vedno izkazala kot radovedna in vztrajna punca. In kako bom potovanje preživela jaz? Pustimo se presenetiti!
 
Zadnji dnevi pred potovanjem so zbežali med obilico dela v službi in dežurstvi ter urejanjem papirjev za hišno fasado in šele zadnji dan pred potovanjem me je zagrabila potovalna mrzlica.
 
24.07.2008 BRNIK – ISTANBUL – ALMATY
 
Končno ODKLOP! Potovanje se pričenja! Pomahamo zeleni Sloveniji in se po postanku v Zagrebu že spuščamo nad minarete Istanbula. Spoznamo Oskarja, Saro in sopotnike, skupaj nas je v skupini 18, sami prekaljeni vandrovci, ki so že veliko videli in doživeli.
 
Posedamo in opazujemo letalski promet. Letališča so pač nujno zlo vsakega potovanja. Ob sončnem zahodu se dvignemo nad Bospor in poletimo proti vzhodu. Dobra večerja na nočnem letu proti Almatyju, nekaj dremeža in prva potovalna pridobitev – blazina. Hvala Turkish Airlines!
 
25.07.2008 ALMATY – JEZERO SAYRAM
 
DOOOLG DAN!
 
Kazahstanski obmejni uradniki in uradnice z ogromnimi kapami nas pred vstopom v državo natančno popišejo in fotografirajo. Na parkirišču pred letališko zgradbo nas pričaka dež. Ali ne potujemo v puščavske kraje? Naložimo se v ruska kombija in drvimo proti meji. Vožnjo po kazahstanskih stepah v glavnem prespim, zelo zanimiva pa so velika obcestna pokopališča.
 
Okrog poldneva pridemo do mejnega prehoda Korgas. Kazahstansko kitajska meja je nekaj posebnega, kot so vse meje v tem delu sveta. Kakšen dolgčas je schengenska Evropa! Meja je odprta le nekaj ur dnevno od ponedeljka do petka, je pa to eden od le štirih cestnih mejnih prehodov na tisoče kilometrov dolgi meji.
 
Kazahstanski uradniki imajo kosilo in v tem času mejo preprosto zaprejo. Tudi mi se jim pridružimo v menzi. Prostori menze so pravi muzej socializma, za kosilo pa dobimo zelo dober boršč.
 
Ko se vsi podpremo, nas ponovno popišejo, odkljukajo in spustijo v hodnik, kjer spet dve uri čakamo, da odprejo kitajsko stran meje. Katarina mirno spi na nahrbtnikih. Spet izstopno fotografiranje in kombi preko nikogaršnjega ozemlja. Kitajci so še bolj natančni, brskajo po nahrbtnikih, najbolj strogi so z lastniki fotoaparatov in Oskarjevim računalnikom. Vmes se neskončno čudijo, zakaj potujemo v provinco Xinjiang in ne na olimpijske igre v Peking. Končno se vsi zberemo na kitajski strani. Ko prestopimo ograjo mejnega prehoda, se v nas zapodijo menjalci denarja, prodajalci in prekupčevalci. Spoznamo naša lokalna vodnika  Tatara Ekrema in Ujgura Abdula, oba kitajska šoferja in naš avtobus znamke King Long, ki smo ga ljubkovalno poimenovali kar KING KONG.
 
Prvi kitajski vtisi: obmejni Korgas, obdelana dolina reke Ili, slaba cesta ob novogradnji povsem nove štiripasovnice, ki se vzpenja v pogorje Tjanšana (Nebeškega gorovja), prav preko pašnikov ob jezeru Sayram na 2000 m nadmorske višine. Kazaški pastirji nas sprejmejo v svoje jurte in pogostijo s čajem in večerjo. Še sprehod ob obali jezera v mraku, nato pa zlezem v spalno vrečo in zaspim kot ubita.
 
26.07.2008 JEZERO SAYRAM – KARAMAY
 
Vsi v naši jurti prespimo sončni vzhod, zbudimo se šele, ko eden od domačinov odstrani ponjavo z luknje v stropu. Po zajtrku, kjer poskusim slan ovčji sir, se vzpnemo na  razgledne pašnike nad modrim jezerom. Med tropi ovac, krav, konjev in celo kamel si ogledujemo jezero in okoliške štiri- in pettisočake pokrite s snegom. Domačinom smo zelo zanimivi. Kazaški pastir skuša Katarini prodati majhno belo muco, ki se sonči na strehi jurte, pri tem opravilu je zelo vnet.
 
Poslavljamo se od Sayrama in se po avtocesti spuščamo proti jugovzhodu. Vesela sem, da smo še videli in doživeli skoraj nedotaknjeno lepoto in prvobitno življenje pastirjev, bojim se, da bodo čez nekaj let tu stali hoteli in kolone avtomobilske pločevine.

 
 
 
 
Počasi s postanki se spuščamo proti robu Džungarskega bazena. Pogorje Tjanšan poteka od severozahoda iz Kazahstana proti jugovzhodu do puščave Gobi in provinco Xinjiang deli na Džungarski bazen na severu in Tarimsko kotlino s puščavo Takla Makan na jugu. Vedno bolj vroče postaja, hribi ostajajo za nami, mimo polj koruze in bombaža se vozimo že po polpuščavi in počasi se pred nami vzpnejo nebotičniki naftne prestolnice – mesto Karamay. Ima pol milijona prebivalcev, zraslo je v zadnjih desetletjih na robu puščave, bogate z naftnimi zalogami. Vidimo nove zgradbe, ceste, mostove in parke, prebivalci pa so večinoma Hani.
 
Xinjiang je avtonomna pokrajina kot Tibet, Mandžurija in Notranja Mongolija, kjer so do Maove revolucije prebivale večinoma manjšine: Ujguri, Kazaki, Kirgizi, Mongoli, Tatari, Tadžiki in zelo malo Hanov. V zadnjih desetletjih se kitajske oblasti zelo trudijo, da bi se razmerje spremenilo v korist Hanov, zato so tudi ustanovili korporacijo, ki nadzoruje zidavo in naseljevanje Hanov v mestih, ki so kakorkoli pomembna (uprava, nafta, nadzor nad vodo..). Nekaj teh mest bomo še spoznali na naši poti, poleg Karamaya še Urumqi, Kuytun, Korlo, Alar.
 
Zvečer se sprehodimo po tržnici in začnemo spoznavati jedi z žara po ujgursko. Spoznamo prijetno Kitajko s sinom in čivavo. Osrednji park je prav po kitajsko načičkan in okrašen.
 
Prileže se tuš in prva kitajska postelja.
 
27.07.2008 KARAMAY – JEZERO KANAS
 
Spoznavamo se s skrivnostmi kitajskega zajtrka, pogrešamo marmelado, kruh, mleko, kavo, sadje. Kitajci že zjutraj jedo pikantno zelenjavo in žlikrofom podobne cmoke. Še najbolj mi tekne riževa juha, ki jo izboljšam z dvema žlicama sladkorja.
 
Navajamo se na kitajski čas, tu prihaja lahko do zmešnjav, kajti provinca Xinjiang ima svoj čas (srednjeevropski čas + 4 ure), mi pa se dogovorimo za pekinški čas (srednjeevropski čas + 6 ur), kajti vsi javni prevozi in uprava so vezani na ta enotni državni čas. Torej vstajamo v mraku, sonce pa zahaja pozno šele okrog 22. ure.
 
Spet nas čaka zelo dolg dan!
 
Vozimo se med kilometri in kilometri naftnih polj in polpuščave. Vmes se ustavljamo, sprehajamo med grmički in osamelimi drevesi, ki kljubujejo pesku in vročini. Med sprehodi Katarina in Rafko postaneta zbiratelja zanimivih kamnov in priredita z njimi pravi koncert tolkal. Sprehodimo se skozi trsje do presihajočega jezera, kjer najpogumnejši med sopotniki zaide v živo blato. Med potjo spoznavamo oskarizme, najbolj se te dotaknejo, ko jih občutiš na lastni koži – na tej strani v dnevniku je tisti o stanju telesa in duha, zlasti prvi del kar drži.
 
Mimo mesta Urhu in Mesta strahov se počasi dvigamo v nepregledne stepe. V mestu Urhu opazimo starejšega možakarja v Maovi uniformi, ki zbira plastične steklenice in prispevamo kar lep kup plastike.
 
Na sprehodu skozi stepo se nam pridruži mlada ovčka, s katero imamo veliko zabave. Proti večeru v mestu Burqin večerjamo ribe in se začnemo počasi vzpenjati v pogorje Altaj, pot se zelo vleče in zadnji kos poti prespim. Okrog enih se primajemo do prenočišča.
 
 
28.07.2008 JEZERO KANAS
 
Zjutraj vidimo, kam smo prišli. Prespali smo v večjem kompleksu prenočišč, ki izgledajo kot sindikalno letovišče. Kompleks je poln in že na parkirišču ob vhodu v nacionalni park Kanas nam je jasno, da tu ne bomo sami občudovali narave. Pokrajina je lepa, vzpenjamo se po dolini zelo modre reke (podobne Soči), mimo visokogorskih pašnikov in višinskih barij do jezera Kanas. Darjo komentira: »Kot bi Bohinjsko jezero prestavili na Pokljuko«. Žal je tu vse zelo komercialno, podrejeno množičnemu turizmu – ladjice, kamele, jurte, spominki, tudi vas prvotnih prebivalcev Mongolov Tuwa. Škoda.
 
Katarina spoznava značilnosti sibirske tajge, upam, da si bo čimveč zapomnila. Popoldne utrujeni obležimo ob potočku stran od množic Kitajcev. Glava in mišice so težke, kaj je že to jet lag disease?
 
Še samopostrežna večerja v našem sindikalnem kompleksu, Katarini daleč od doma najbolj tekne krompir v oblicah. Kako potovanje hitro spremeni naša merila, okuse in želje!
 
29.07.2008 KANAS – URHU
 
Zapuščamo Altaj, preko prekrasnih višinskih pašnikov se vračamo nazaj v dolino. V zgodnjem jutru črede ovc odhajajo na pašo – spominjajo me na slovensko pravljico o pastirčku, ki so mu vile podarile čredo. S Katarino opazujeva zanimivo življenje »mini« svizcev. Tu bi mirno lahko preživela cel dan.
 
Spet se spustimo v Burqin in med odličnim kosilom opazujemo ulični pretep med dvema ženskama. Nabere se kar precej radovednežev, epilog pa je predvidljiv. Tri največje razboriteže odpelje policijska marica. V veleblagovnici spoznamo nov poklic – luknjač blagajniškega računa?!
 
Počasi nadaljujemo po znani poti proti Mestu strahov (Ghost City) na robu mesta Urhu, ki je urejen kot turistična geološka učna pot. Gre za jezersko dno iz obdobja mezozoika, v katerem se prikazujejo jezerske usedline v skladih, so različnih barv od nežno roza, peščene do olivno zelene in tvorijo neverjetne peščene skulpture. Po daljšem pregovarjanju na temo olimpijskih iger in varnosti tujcev nam dovolijo, da se v parku utaborimo. Sprehodimo se po prašni cesti, mimo turističnih kamel in okrepčevalnic. Kitajski turisti zapuščajo park, sonce zahaja in peščene skulpture zažarijo v povsem novih barvah. Utaborimo se v ozki dolinici. Ker ni vetra, se večina odloči za spanje na prostem brez šotora. Še prej Oskar s pomočnicami, kjer je zelo aktivna Katarina, pripravi odličen sataraš.  
 
Zazrem se v Rimsko cesto in počasi zaspim.
 
 
30.07.2008 URHU – URUMQI
 
Naš tabor oživi pred sončnim vzhodom. Peščeni skladi spet spreminjajo barve, res je lepo. Katarina je ponoči zdrsnila s podloge in se izkopava iz vreče kar nekaj metrov niže v pesku, je pa nad svojo prvo puščavsko izkušnjo navdušena.
 
Nadaljujemo proti mestu Urhu v park skulptur dinozavrov, pravi pravcati Jurski park, katerega tloris je v obliki dinozavra. V Džungarski kotlini so ob nafti našli v zadnjem desetletju tudi dobro ohranjena okostja dinozavrov.
 
Čaka nas dolga in vroča vožnja do Urumqija, kamor prispemo pozno popoldne. Vmes si ogledamo kazaško pokopališče pod budnim očesom imama na kolesu.
 
Prestolnica province Xinjiang Urumqi leži na obronkih pogorja Tjanšan na nadmorski višini 900 m. Je dvomiljonsko mesto, kjer se na vsakem koraku gradi – novo, višje, najvišje, stare četrti v celoti izginjajo in odstopajo prostor nebotičnikom. Večino v mestu počasi prevzemajo Hani.
 
Počasi se sprehodimo skozi ujgursko četrt: prodajalne tradicionalne kitajske medicine s posušenimi kačami in bučami, zanimivi obrazi ujgurskih očakov in otrok, berači, invalidi in ogromen bazar – tu se je čas ustavil. Najbolj zanimiva mi je živilska tržnica, predvsem stojnice s pripravo ovčjih glav na različne načine, žal opisu ni mogoče dodati vonjav.

 
 
 
Bolj poglobljeno raziskovanje utripa v Urumqiju preprečijo Katarinine prebavne težave, ne ustreza ji začinjena prehrana. Podobne težave ima tudi Darjo in med svojo popotno lekarno, ki zavzema kar velik kos nahrbtnika, poiščem medicinsko oglje.
 
Ob obujanju spominov na težave s prebavo je prva asociacija stranišče. Ti posvečeni prostori so na naši poti zelo zanimivi, po načelu NNNP (nič nas ne sme presenetiti). LP pravi, da večina ni bila počiščena od dinastije Han dalje. Res so unikati, večina je »čučevcev«, veliko jih je odprtih, zakritih le s platnom ali ograjenih z lesom. Sedeči WC najdeš le v hotelski sobi, sicer pa je preko dneva najboljši kar obcestni jarek ali pa najbližji grm v materi naravi.
 
Hotel v Urumqiju je zelo lep, izkaže se, da ima tudi nadstandardno ponudbo za moški spol. Ponoči pozvoni telefon, Darjo se oglasi in moški glas ga vpraša: »Is everything OK?«. Čez nekaj minut pozvoni na vrata sobe mlada deklica in ponuja masažne storitve. Zjutraj je bilo na račun tega med sopotniki nemalo smeha in zabave, saj je potrkala v vseh sobah, kjer so se na telefonski klic oglasili moški. Diskriminacija!!
 
31.07.2008 URUMQI – SEN DO LI
 
Cilj današnjega dne je neznan, prišli naj bi čimbližje središčne črte sončnega mrka, ki se bo zgodil jutri proti večeru nekje ob mongolski meji ob robu puščave Gobi. Spuščamo se v depresijo Turpan (najnižja točka – 154 m n.v.). Najprej si na prelazu ogledamo vetrno elektrarno, ki je največja v tem delu sveta, na nadmorski višini 1110 m stoji kar 1500 veternic.
 
Mimo slano – sladkega jezera Sej Vo Hu (po kitajsko začinjen piščanec) in tovarne za predelavo soli se spuščamo po ozki dolini preko pogorja Tjanšan v oazo Turpan, ki je bila ena najpomembnejših postojank na svileni cesti. Pozdravijo nas vinske trte, zanimive sušilnice za predelavo rozin, tipična ujgurska tržnica in huda vročina + 48 (oseminštirideset) stopinj. Ogled Turpana nas čaka čez nekaj dni.
 
Po kosilu iz kruha, sladkega turpanskega grozdja in banan nadaljujemo dolgo pot proti mestu Hami, vmes nas preseneti celo oblak in nekaj kapelj dežja.
 
Sopotnik Rafko za mano je danes zelo pesniško razpoložen. Z Mitjem naju določi za literarna kritika, pesmi so navdihnjene s potovalnimi doživetji, najbolj zabavna je tista o postanku za WC, sicer pa Oskarju obljubi, da bo pesmi in antioskarizme objavil v časopisu (ko urejam ta dnevnik, so pesmi že ugledale luč sveta).
 
Ob sončnem zahodu se peljemo mimo ogromnega pokopališča, ki predstavlja pravo malo mesto. Visoke gomile so nadzidane z opekami, pred njimi so posode za darovanje, na grobove prinašajo pokojnikom hrano, iz opek štrlijo veje, ki naj bi privabljale ptice. Tu so pokopane vse veroizpovedi, vidimo tako križe kot muslimanske plošče. Ekrem mi razloži, da je njihov praznik spomina na mrtve 4. aprila, takrat ljudje prinašajo darove na grobove svojcev.
 
Ob mraku se ustavimo v industrijskem mestecu Sen Do Lin (kot sandolin). Še vedno ne vemo, kje bo cilj današnje poti. Kako že pravi oskarizem? Prihodnost je prazna množica. Privoščimo si hladne špagete z zelenjavno omako (zanimiv okus) in opazujemo ljudi, ki se zbirajo pred zadružnim domom, kjer prirejajo ples. Prizori spominjajo na otroštvo.
 
Oskar nas razveseli z novico, da je našel hotel. Tu nam ob vstopu temeljito pregledajo prtljago, iščejo alkohol in orožje!!! Pijančki ali diverzanti – olimpijske igre bodo in treba je poskrbeti za varnost. Saj ni pomembno, čaka me tuš in postelja.
 
 
01.08.2008 SEN DO LIN – JIWU – PUŠČAVA GOBI (SONČNI MRK)
 
Danes gre zares, ob 19.09 nas čaka popolni sončni mrk. Usmerimo se proti hribom na vzhodu in v naši smeri srečujemo vedno več vozil. Sopotnik Mitja nam lepo po domače opiše sončni mrk. Po ozki soteski se vzpenjamo na višavje Barkol, vozimo se po prelepih zelenih planjavah med macesni, v dolinah vidimo polja oljne repice, kjer se Kitajci slikajo z dežniki.
 
Ustavimo se pred okrepčevalnico in za kosilo imamo zelo dober lamijan (lahman) t.j. rezance z omako. Okrog nas se smuka simpatičen majhen deček, na klopici pred hišo pa dva očaka potrpežjivo pozirata našim fotografom.
 
Po kosilu se odpravimo dalje do checkpointa, po zemljevidu še vsaj 100 km pred središčno črto sončnega mrka, kjer bomo spremljali mrk. Izstopimo, pregledajo potne liste in prtljago po že znanem in ustaljenem postopku. Tu srečamo več oranžnih avtobusov, kombijev in terencev, večja skupina Nizozemcev potuje čez pol sveta najprej na sončni mrk, nato pa bodo nadaljevali pot v Peking. Tu plačamo tudi vstopnino za ogled mrka – 300 juanov (beri 30 evrov!!!). Ja, ni kaj, Kitajci tržijo tudi naravni pojav! Glejmo in učimo se.
 
Spet se vozimo čez zelene planjave med s snegom pobeljenimi vrhovi do mesta Jiwu. Malo mestece bogu za hrbtom na mongolski meji se je polepšalo, pozdravijo nas sveže pobarvane hišne fasade, cvetje in počiščene ulice. Na lepo urejeni tržnici se nam pridružijo prisrčni malčki, začne se vsesplošno fotografiranje – zelo simpatično.
 
Po makadamu nadaljujemo proti mestu dogodka, še kakšnih 20 km makadama in sredi ničesar nas pozdravi nova zgradba observatorija, zelenica z umetno travo, skulpture znakov kitajskega horoskopa in posnetek krogov in templja nebeškega miru v Pekingu. Ni da ni!
 
Obiskovalcev za kitajske razmere pravzaprav ni veliko (čudno, kajne?), srečamo pa prvič, odkar smo na Kitajskem, veliko tujcev. Organizatorji nam hočejo kar določiti, kam spadamo, vendar si sami poiščemo senco, sicer bi se scvrli. Fotografi in opazovalci razstavijo različno ropotijo: aparate, filtre, teleskope. V prostorih observatorija si ogledamo zanimivo multimedijsko predstavitev vesolja in sončnih mrkov.
 
Počasi se približuje ura sončnega mrka in kar nalezeš se razpoloženja ob pričakovanju. Nataknemo zaščitna očala, saj se na soncu že vidi obris lune. Toda, ko ostane le še delček sonca, se pripodi oblak in prekrije sonce. Vsi smo nestrpni, fotografi pospremijo to še s posebej izbranimi besedami. Kakšna drama! Gledamo v nebo in navijamo. Tokrat se nas mati narava usmili in le dobri dve minuti pred mrkom se oblak čudežno odmakne in spet zagledamo delček sonca.
 
Naenkrat se stemni, modrikasto siva svetloba je resnično vesoljska. Gledam korono, pa sence gora, sivo svetlobo, občutki so mešani. Dve minuti kar prehitro mineta in znova sonce izstopi iz lunine sence. Narava nam je resnično naklonila enega od svojih čudežev in vredno je bilo to doživeti.
 
Ob mraku se vrnemo v Jiwu, povečerjamo in se pripravimo na nočno vožnjo. Čaka nas skoraj 1000 km dolga vožnja proti jugu do Jiayuguana v provinci Gansu. Katarina se namesti v spalno vrečo na tleh in prespi vso noč kot polh. Tudi sama se zvijem čez oba sedeža in počasi zaspim, ob nočnem postanku se zbudim šele, ko sopotniki že plezajo spet v avtobus.
 
 
 
 
02.08.2008 JIAYUGUAN
 
Dokončno se prebudim, ko je sonce že visoko na nebu. Smo že v provinci Gansu, v t.i. Hexi koridorju med Črnimi gorami na severu in pogorjem Qilian (Snežnimi gorami) na jugu. Provinca Gansu ima 36 milijonov prebivalcev, na zemljevidu je nenavadne oblike in je gospodarsko bolj razvita kot Xinjiang.
 
Zajtrk si privoščimo v obcestni okrepčevalnici, kjer se domači otroci pripodijo z mobilnimi telefoni in se na veliko fotografirajo z nami, predvsem pa s Katarino. Med potjo nas Oskar seznanja z budizmom, kar me ponovno uspava, k razumevanju karme nam pripomorejo predvsem Rafkovi miselni vzorci.
 
Jiajuguan ima 70.000 prebivalcev in enega največjih jeklarskih kompleksov na Kitajskem. Pozdravi nas vonj po gnilih jajcih, ki ga dobro poznam še iz gimnazijskih časov na železarskih Jesenicah. Seveda smo tu zaradi ogleda zadnjih branikov kitajskega cesarstva na severu, ki so nadzorovali Hexi koridor pred vdori plenilcev in barbarov – trdnjave in ostankov kitajskega zidu iz dinastije Ming.
 
Po prihodu v hotel in tušu Darjo počiva, s Katarino pa imava veliko žehto, opereva prašne in preznojene cunje.
 
Popoldne si najprej ogledamo trdnjavo, ki je zelo komercialna s številnimi turisti, z vojaki v kostumih in spominki. Velik vtis name pa napravi kitajski zid v zahajajočem soncu. Ni tako mogočen kot tisti pri Badalingu, toda pogledi na puščavo in s snegom pobeljene vršace jemljejo dih. Kako so zid in trdnjavo iz daljave gledale karavane? Kakšen občutek nemoči so imeli vsi tisti, ki so jih kazensko vrgli iz trdnjave pred vrata raja v puščavo?
 
Hrana na našem potovanju je precej enolična: lahman, pilav in ovčji šiš kebabi s tremi koščki mesa in z veliko kepo loja na palički. Danes si privoščimo evropsko večerjo, vendar je moj piščanec prav tako pikanten kot vsa hrana tu na Kitajskem. Tuš in mirno spanje.
 
03.08. 2008 JIAJUGUAN – DUNHUANG
 
Ustavimo se v kanjonu, kjer snemajo filme od vesternov do Džiniskana. Čez kanjon pelje adrenalinska žica, pogumni (več kot pol skupine) se spustijo čez, med drugimi tudi Katarina in Inka. Čestitke za pogum! Manj pogumni se samo sprehodimo po kanjonu.
 
Nadaljujemo po Hexi koridorju skozi Gobi do Dunhuanga. Med potjo opazujemo manjše peščene vrtince. Oaza Dunhuang je namakana z vodo ledenikov pogorja Qilian. Tu uspevajo sončnice, žito, bombaž, zelenjava, marelice, jabolka, slive in datlji. V oazi živi 100.000 prebivalcev, poleg kmetijstva se prebivalci ukvarjajo s turizmom. Pozno popoldan obiščemo peščene sipine, ki rdeče žarijo v zahajočem soncu. S kamelami in peš plezamo na sipine – tu je vse podrejeno turizmu, prirejajo sankanje po pesku, zorbing in izlete s kamelami. V mraku pridemo do polmesečevega jezera, žal ni več svetlobe za fotografske posnetke. Katarina je nad kamelami navdušena.
 
Poslovimo se od našega Ekrema, ki se vrača v Urumqi. Ekrem izhaja iz številne tatarske družine z enajstimi otroki in je učitelj angleščine. Zelo zanimivo nam je razložil »one child policy« – politiko enega otroka. Z nami pa še vedno ostaja Ujgur Abdul, ki je brat lastnika turistične agencije v Kashgarju. Po dosedanjem vtisu je začetnik v tem poslu. Pustimo se presenetiti!
 
Zvečer napišemo razglednice.
 
04.08.2008 DUNHUANG – VLAK V TURPAN
 
Po zajtrku se najprej lotimo projekta »Znamke«. Uspešno najdemo pošto in oddamo razglednice – opravili smo z največjo moro na potovanju. Seveda pa je doma lepo dobiti razglednico iz eksotičnih krajev. Točno opoldne nas vržejo iz sob.
 
Pri 40°C se odpeljemo na ogled budističnih jam Mogao, ki so pod zaščito UNESCA. V budizem nas je prejšnje dni zanimivo popeljala Sara. Skozi oazo Dunhuang je vodila svilena cesta in po njej sta se širili tudi vera in kultura. Prve poslikave izvirajo iz leta 336 n.št., kar 1000 let so tu ustvarjali številni umetniki. Neverjetno natančne in živopisne slike v votlinah razkrivajo tedanji način življenja. Ohranile so se zahvaljujoč suhemu puščavskemu zraku. V klifih nad suho rečno dolino je približno 500 jam, za turiste je odprtih le 30 jam.
 
Med ogledom jam ogromno izvemo od lokalne vodičke, gospa je urejena do zadnjega lasu, svilena obleka, svilen šal, salonarji, čipkasta torbica in sončnik. V odlični angleščini nas popelje po najbolj pomembnih jamah in nam razloži stenske poslikave. Kakšni kulturni dosežki iz časov, ko je Evropa živela v barbarskem srednjem veku. Po ogledu desetih jam smo že čisto izžeti.
 
Privoščimo si dobro večerjo in se vkrcamo v vlak proti Turpanu. Dunhuang je šele pred kratkim dobil železniško povezavo in železniška postaja je čisto nova. Katarina se že ves dan neskončno veseli vlaka. Dobimo pograde v »hard sleeper« vagonu in se namestimo. Vlak je čist in kitajski sopotniki so kar prijetni. Opazujemo sončni zahod v puščavi Gobi.
 
Tu nastopi »šefica« našega kupeja, mlajša uniformirana sprevodnica z očali. Energično privleče iz sosednjega kupeja našega Abdula, postavita se pred naše pograde in sledi »Schnellkurs« pravil obnašanja v njenem vagonu. Pri tem je tovarišica smrtno resna.  Abdul pridno prevaja:

  • Ne odpiraj oken in vrat
  • Na postajah se ne uporablja stranišča
  • Natančno razloži, kaj pomeni rdeča in zelena barva pri zaklepanju v stranišče
  • Nihče ne sme v posteljo obut
  • Ne meči smeti skozi okno
  • Ne sprehajaj se po drugih vagonih.

 
Tako poučeni smo lahko zasedli svoja ležišča. Ob desetih zvečer ugasnejo luči in ob šestih zjutraj bomo prispeli na cilj v Turpan.
 
05.08. 2008 VLAK V TURPAN
 
Pot v raj vodi skozi pekel, v našem primeru skozi Hami. Turpan nam očitno ni usojen. Zbudim se od 7.10 – vlak stoji na postaji v Hamiju. Sopotniki mi povedo, da že od štirih zjutraj stojimo na mestu in smo zaklenjeni. Ne smemo iti na stranišče. Sprva nihče ne ve zakaj, nato pa nam povedo, da na naši poti divjajo peščeni viharji. Opoldan nam razdelijo instant (pekoče) juhe in vodo. Hvala bogu imamo zalogo najrazličnejših piškotov.
 
Sklenemo nekaj novih znanstev s kitajskimi sopotniki, igramo tarok, kockamo, nekateri večino dogajanja prespijo. Vlak je klimatiziran, saj bi se sicer scvrli na več kot 40 stopinjah. Okrog 17 ure se končno premaknemo, vendar vozi vlak zelo počasi. Šele malo pred polnočjo se izkrcamo v Turpanu. Deležni smo celo kratkega nasmeha naše sprevodnice, očitno smo bili pridni. Okrog ene ure pridemo do hotela. Ker smo pridelali cel dan zamude, nas čaka dolg in naporen dan.
 
06.08.2008 TURPAN – KUQA
 
Vroč dan začnemo na ruševinah mesta Jiahoe iz 1. stoletja pr.n.št. Postopamo po ulicah med ruševinami hiš, templjev in vodnjakov na kamniti terasi nad reko.
 
Naslednja postaja je Eminov minaret, 44 metrov visok lep okrašen stolp mošeje emirja Emina iz 16. stoletja. Ogledamo si tudi rekonstrukcijo Emirjevega dvorca. Z oslovsko vprego se odpeljemo v center mesta. Vozimo se mimo značilnih ujgurskih hiš z odprtimi dvorišči in terasastimi strehami. Zaradi vročine imajo v dvoriščih in na strehah postavljene postelje. Za kosilo naročimo piščanca za tri osebe in nasitimo pol skupine. Skozi vinograde oaze Turpan se odpeljemo na dolgo pot do Kuqe. Pot je dolga kar dve etapi in prvi del do mesta Korla vidimo (v Korlo bi sicer morali prispeti že včeraj zvečer!). Na desni nas spremljajo obronki Tjanšana, levo pa obdelan rob puščave Taklamakan – sončnice, bombaž, koruza. Drugi del poti prevozimo v temi in okrog štirih zjutraj se prizibamo v Kuqo.
 
07.08.2008 KUQA – RDEČI KANJON – AKSU
 
Pot v raj nas je vodila tudi skozi Rdeči kanjon.
 
 
 
Kuqa je tradicionalno ujgursko mesto z eno najbolj zanimivih in barvitih tržnic na našem potovanju. Tu prodajajo prav vse, najbolj zanimiva je železnina po ujgursko. Suh možakar sedi na tleh med različnimi žicami, maticami, vijaki in ostanki koles. Skozi četrt obrtnikov se sprehodimo do mestne mošeje. Pri delu opazujemo brivca in kovaškega mojstra, ki je podkoval oslička. Med potjo po mestu nas spremljajo razigrani otroci.
 
 
 
Namenjeni smo v Rdeči kanjon. Pozni smo, po informacijah se nam obeta 40 kilomerov in skupina ni preveč navdušena. Prašna cesta je polna tovornjakov, naloženih s premogom do vrha. Vzpenjamo se visoko v pogorje Tjanšana. Prvotnih 40 kilometrov se razvleče na 70 in vozimo se že pet ur.  Ob našem kolovozu je že trasa nove ceste, toda zaenkrat jo lahko le gledamo in še naprej požiramo prah. Nekateri so nezadovoljni in žolčno se prerekajo v zaselku, kjer praznujejo poroko. Na tako dolgem in napornem potovanju so razmišljanja o tem, kaj je kdo zamudil, povsem nepotrebna. Nikoli ne moreš videti vsega in na koncu si zapomniš in sanjaš samo o tem, česar nisi pričakoval. Oskar pomiri duhove in nadaljujemo po razriti cesti do rečne doline z rdečimi skalami. Po polurni hoji najdemo vhod v kanjon, pa ne vsi. Vhod je po kitajsko urejen, gradnja ceste pa zamuja. Kanjon je res lep in vreden ogleda, dolg 6 kilometrov, vendar bi za ogled potrebovali cel dan, ura pa je že sedem zvečer. Med rdečimi skalami komaj vidiš košček neba. S Katarino se na dobri polovico poti obrneva in brodiva po potočku. Darjo, Duška in Andrej vztrajajo do konca doline in zamudijo zbor. Šele ob 20.40 se začne dolga, prašna pot nazaj.
 
 
Katarina se spet namesti v spalno vrečo in spi kot polh. Dremam, občasno vidim v polspanju vrhove Tjanšana in tovornjake. Kar naenkrat se promet ustavi, obstanemo v najožjem delu soteske, le nekaj kilometrov je še do doline in asfalta. Izvidnica poroča, da se je nižje v soteski pokvaril tovornjak, obvoziti se ga ne da, prav tako se ga ne da ne umakniti s ceste  in ne popraviti. Večer se že prevesi v nov dan, mi pa smo ujeti pod vrhovi Tjanšana. Okrepčamo se z lubenico, medtem izvemo, da je nekje višje v soteski cestni odcep za Aksu. Obrnemo se in začne se mukotrpna pot nazaj med stoječimi tovornjaki. Duška in Andrej izstopata in usmerjata stoječe tovornjake. Prvi odcep je zaprt z zapornico. »Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče..«, ampak mi jo imamo. Nekaj kilometrov dalje je še en odcep, počasi se tresenje umiri in zaspim. Zbudi me baterijska svetilka, ki mi sveti v oči. Policijska kontrola potnih listov nekje pred mestom Aksu. Dani se in danes se začenjajo olimpijske igre v Pekingu. Ob 6.40 končno prilezemo do hotela v mestu Aksu in zasluženo odspimo kake tri urice.
 
 
08.08.2008 AKSU – PUŠČAVA TAKLAMAKAN
 
Ob desetih se vsi zeleni in povaljani zberemo pri zajtrku. Smo na robu puščave, naš hotel pa ima v avli pravi tropski vrt s kričavimi papigami v kletkah. Kamel ni še nikjer.
 
Oskar nam pojasni včerajšnje zaplete in nadaljujemo proti mestu Alar. Je čisto novo mesto, naseljeno s Hani in ima drugo največjo univerzo v provinci Xinjiang. Zraslo je na robu puščave ob velikem namakalnem jezeru reke Tarim, ki izvira v pogorju Tjanšana in je najdaljša reka, ki se ne izliva v morje ali jezero. Med postankom takoj pristopijo policisti in natančno pregledajo dokumente, seveda zaradi današnje otvoritve olimpijskih iger in »naše varnosti«. Šele doma preberem v starem časopisu, da so v Kashgarju Ujguri napadli policijsko postajo in da je bilo kar nekaj žrtev.
 
Šoferja se ponovno izgubita ob izhodu iz mesta. Končno nadaljujemo po čisto novi cesti, ki od severa proti jugu prečka puščavo Taklamakan, ki je druga največja peščena puščava na svetu. Ob cesti je trstičasta ograja, nasadili so drevje in tamariske. Ustavimo se na peščenih sipinah, svetloba je bleda, sipine pa svetle. Že od Turpana dalje nebo nad nami ni več jasno, v zraku je veliko peska.
 
Počasi se noči, ustavimo se na robu puščave, kjer postavimo tabor. Danes bomo šotorili. Glej ga zlomka, odkod komarji v puščavi? Prav nadležni so! Zaspim kot ubita.
 
 
 
 
09.08.2008 – PUŠČAVA TAKLAMAKAN – HOTAN – YARKAND
 
Pospravimo tabor in kmalu vidimo, odkod komarji. Za prvimi sipinami se že pojavijo topoli in prve vasice oaze Hotan. Najprej se odpravimo na izlet s kamelami. Bolj zabavno je kot v Dunhuangu, ker je vzdušje bolj domače. Ob kamelah tekajo na sprehod tudi njihovi mladiči, eden izmed njih tuli in joka kot razvajen otrok. Zelo se mu nasmejemo in ga poimenujemo kar »sitni kamelček«.
 
Ogledamo si zanimivo manufakturo atlaške svile, za katero so značilni živopisani vzorci. Tu so prikazani starodavni postopki izdelovanja svile, sodelujejo pa kar vse generacije od otrok do starčkov.
 
V Hotanu prečkamo Belo reko, ki je znana po žadu. Katarina zelo obžaluje, ker ni časa, da bi si v rečnem produ poiskala svoj kos dragocenega žada. Ustavimo se na živahni ujgurski tržnici. Zelo je vroče, čisto mi pade sladkor in vrti se mi. Sedimo ob cesti in opazujemo cele družine na enem motorju in oslovske vprege. Ob koncu doživimo še pravi pretep, na drugi strani ceste gre zares, pretepači imajo v rokah tudi nož in sekiro. Loči jih množica gledalcev, kitajski policist pa iz varne razdalje mirno opazuje razborite Ujgure.
 
Nadaljujemo pot ob robu puščave proti Kargiliku in Yarkandu. Neskončni drevoredi topola, obdelana polja in revne vasi z nizkimi hišami iz opeke, blata in lesa, med oazami pa se vleče rob puščave. Na cesti je veliko oslovskih vpreg.
 
Na dolgih vožnjah poleg Oskarja in Sare sodelujejo tudi sopotniki, Mitja je naš strokovnjak za sončni mrk, od Staneta izvemo o zanimivih knjigah, ki jih je prebral o življenju pod Maom na Kitajskem in o poti Svena Hedina, Milan nam razloži principe taoizma, Darjo pa svoje praktične izkušnje o poslovnem bontonu na Japonskem, Kitajskem in v Koreji. Rafko nas zabava s pesmimi in antioskarizmi, Katarina pa z vici. Ne bi bilo slabo, da bi že pred daljšimi potovanji sopotniki dobili okvirne teme, ki bi jih v skladu s svojim znanjem, poklicem in interesi obdelali in predstavili celi skupini.
 
Zaradi meglic in peska v zraku žal ne vidimo pogorja Kunlun Šan. Področje  oaze Yarkand je zelo bogato z vodo, vozimo se mimo riževih polj in ribnikov z lotusi in lokvanji.
 
V hotelu v Yarkandu si privoščimo odličen tofu, seveda je sporazumevanje prepuščeno rokam. V restavraciji imajo živo glasbo, več ujgurskih družin se zabava, plešejo pa ločeno po spolih. Naša družina je za njih prava atrakcija, najdejo celo mladeniča, ki se z nami pogovarja v angleščini in prevaja. Katarina pride na svoj račun in pridno spremlja na televiziji prvi dan olimpijskih iger.
 
Kličem domov in izvem, da je umrl Andrej (očetov dolgoletni kolega pri Slovenskih muzikantih, s katerimi so prekrižarili lep kos Evrope), prav tako kot naš Ivo je umrl zaradi infarkta. Od očeta sem tudi podedovala in pridobila željo po iskanju nečesa novega na potovanjih in že od otroštva dalje iskala izzive, najprej seveda le s potopisi in zemljevidom. Menim, da bi se kljub naporom nenehnih voženj vsi nekdanji člani ansambla strinjali z oskarizmom: »Bolje zmrzniti na potovanju kot zgniti doma«!
 
10.08.2008 YARKAND – KASHGAR
 
Spet vožnja ob robu puščave. Prehitevamo številne oslovske vprege. Nedeljsko jutro nas vodi na znameniti živinski sejem v Kashgarju, na enega od stotih krajev na svetu, ki bi jih moral videti vsak popotnik. Moja pričakovanja naraščajo, saj je to ena od slik, ki sem si jih pričarala pred potovanjem in se nenazadnje tudi odločila za to pot.
 
Še prej se ustavimo v mestu Yengisar, ki je znano po izdelavi nožev. Praktično v vseh hišah prodajajo orožje in sopotniki se do zob oborožijo. Tudi tu imajo živinski sejem in živahno ujgursko tržnico.
 
Proti Kashgarju je cesta vedno bolj zatrpana z vpregami. Tržnica je resnično doživetje: množica ljudi, ovce, koze, krave, oslički, kamele, perutnina, kupi lubenic in zlatorumenih melon, parkirišče za osle in vprege, vmes pa »fast food« po ujgursko: izdelovalci rezancev in značilen vonj po ovčetini. Živali so čiste, ostrižene, počesane in postrojene v ravne vrste. Vsepovsod se trguje, natančno pregleduje kopita, zobovje, nič ne ostane skrito. Ujgurski in kirgiški očaki v značilnih pokrivalih budno spremljajo potek trgovanja. Postopoma se prostor začne prazniti, kupci svoje nove pridobitve nalagajo na vozove in tovornjake. Zasmili se nam teliček, ki joka, ker so ga ločili od mame, tudi Katarina spusti nekaj solz. Malo naprej nam nasmeh dneva pokloni kamela. Ostane zabeležen na Katarininem fotoaparatu.
 
Tu barve, vonjave in doživetja niso ubila pričakovanj, še vedno trgovanje poteka kot pred stoletji, tu si resnično lahko predstavljaš karavane pisano oblečenih trgovcev in kamel otovorjenih s svilo in dišavami.
 
Svilena cesta je ime za mrežo karavanskih poti, ki so že od starega veka dalje povezovale Kitajsko preko prostora Centralne Azije s Sredozemljem. Samo ime je tej mreži dal v 19. stoletju Nemec Ferdinand von Richthofen. Začela se je v Xianu in se po več poteh preko Tarimske kotline in Pamirja spustila v stepe Centralne Azije, od tam pa preko Perzije na Bližnji vzhod in v Anatolijo. Zahodnjaki so na prostor Kitajske prinašali steklo, zlato, drage kamne in slonovino, odtod pa so odnašali poleg svile še žad, začimbe, kovine, keramiko in krzno. Narodi ob svileni poti so si izmenjavali tudi kulturne dobrine in izume ter iznajdbe. Na poti so se razvila v oazah pomembna trgovska in kulturna središča tistega časa kot so Buhara, Samarkand, na naši poti pa smo spoznali Dunhuang, Turpan, Kuqo, Hotan, Yarkand in predvsem Kashgar. Trgovci so se organizirali v karavane, glavno prevozno in tovorno sredstvo so bile dvogrbe kamele, katerih prednost je zimski kožuh in odpornost na nizke temperature. Po svileni poti so potovale nove vere: budizem (ostanki so številne budistične jame in templji), krščanstvo, predvsem pa islam. Tako ne preseneča, da smo se na svoji poti po Xinjiangu srečevali predvsem z islamskim načinom življenja pri Ujgurih, Kirgizih in Kazakih.
 
Da smo res v islamskem svetu, vidimo tudi med popoldanskim potepanjem po starem delu Kashgarja. Okrog trga pred mošejo Idkah se širi labirint zavitih ulic, hiše so pretežno lesene in lepo izrezljane kot nema priča nekih boljših časov. Povsod se trguje, ljudje pa so tradicionalno oblečeni.
 
Kashgar ali Kashi po kitajsko se ostro loči na stari ujgurski in novejši kitajski del mesta. Razlika je tako očitna, da kar bode v oči. V kitajskem delu mesta je tudi eden od štirih še stoječih kipov Mao Ze Donga na Kitajskem. Ali je ta večinsko ujgursko prebivalstvo nad tem navdušeno, je že drugo vprašanje.
 
Spoznamo lastnika agencije, ki nam je organizirala potovanje po Xinjiangu, t.j. brata našega Abdula, tudi temu je ime Abdul. Možakar je izobražen in posloven, govori tudi bistveno boljšo angleščino. Izhajata iz velike družine ujgurskega imama iz vasi Bartokay v dolini reke Ili, kjer se bomo vračali nazaj proti kazahstanski meji. Bratje imajo turistično agencijo v Kashgarju, preostanek družine pa obdeluje zemljo na domači kmetiji. Abdul I. nas povabi na ujgursko večerjo, ki se tradicionalno začne s sadjem in nadaljuje s tradicionalnimi jedmi kot so ovčetina, pilav, lahman in različne vrste zelenjave.
 
Po večerji me čaka zaradi hudega zaprtja še manjši medicinski poseg, pred odhodom na visoki Pamir si v hotelu s pomočjo svečke Dulcolaxa izpraznim črevo. Boleče (beri: smrdeče), vendar občutim pravo olajšanje.
 
11.08.2008 KASHGAR – JEZERO KARAKUL
 
Danes zjutraj se odpravljamo po Karakorum Highway v osrčje Pamirja, tega dela potovanja se najboj veselim. Krajši postanek na eni od tržnic in že se vzpenjamo ob deroči reki v ozko dolino. Spet check point, ampak mi smo že veterani v poslovanju z uniformiranimi osebami.
 
Soteska se zoži, nekje nad nami se v oblakih skriva vrh Kongurja (7649 m). Nekje na višini Triglava se ustavimo in prečkamo viseč most nad naraslo reko. Zmorem toliko poguma za to adrenalinsko dejanje, ki ga moja fotografa žal nista ovekovečila. V zaselku nomadskih pastirjev na drugem bregu reke nam skušajo prodati različno šaro. Pokukam v eno od jurt in vidim otroško zibko, ki na vrvi visi s stropa.
 
Nadaljujemo k jezercu z jaki in pravimi puščavskimi sipinami na drugem bregu. Hodimo in se privajamo na višino. Po višinskih močvirnih travnikih nadaljujemo preko melišč s številnimi ledeniškimi balvani in morenami v pogorje Pamirja. Mraz je, piha strupeno mrzel veter in tudi naša sapa je nekoliko krajša. Ustavimo se ob jezeru Karakul, Muztag Ata (7546 m) skriva svoje obličje. Namestimo se v jurtah Kirgizov, ki pa nam prav na vsakem koraku skušajo prodajati podobno robo kot ob vsej poti. Ogledam si zakol ovce, ki je namenjena za našo večerjo, možakar svoj posel resnično obvlada.
 
Po večerji prične deževati, namestimo se v vreče in dežne kaplje nas uspavajo. Okrog štirih zjutraj v naši jurti zavlada preplah, nekateri sopotniki se zbudijo v lužah vode, naša jurta pušča na različnih krajih. Voda je vsepovsod, nekateri jo kar zlivajo iz čevljev. Še ena zanimiva dogodivščina, morda povezana s tistim oskarizmom, ki pravi, da si najbolj zapomnemo tisto, česar ne pričakujemo.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12.08.2008 JEZERO KARAKUL – KASHGAR

 
 
 
 
»This yurta is no good!« ugotovi naš kirgiški gospodar zjutraj. Dvomim, da tega ni vedel že prej. Očitno se zabava, mi pa sušimo mokre predmete. Meglice se vlečejo nad jurtami, pomešane so z dimom, še rahlo rosi. Nekateri želijo takoj po zajtrku oditi nazaj v Kashgar. Na srečo ostanemo še cel dan, preneha deževati in izza oblakov sramežljivo pokuka sonce (res je, da po vsakem dežju posije sonce). Dan je takoj lepši, sprehajamo se okrog jezera, preskakujemo potočke in plezamo na balvane. Pogledujemo proti Muztag Ati, ki se nas tik pred odhodom usmili in se izlušči iz oblakov ter pokaže v vsej svoji lepoti, res je veličastna.
 
Darjo popravi domačinom sončne celice, v zahvalo pa bi za povrh želeli še njegov švicarski nož. Ko fotografira majhnega dečka z ožganimi lički, mu starši takoj pričnejo prodajati različne izdelke. Za dobro fotko se splača potruditi in Darjo postane ponosen lastnik pletene denarnice. Ni kaj, Kirgizi so trgovci od glave do pete.
 
Še enkrat po poti navzdol podoživljam lepote Pamirja, poplava v jurti pa je bila samo še ena avantura več.
 
V hotelski avli srečamo tri Slovenke, ki so same pripotovale iz Biškeka. Naši sopotniki jih poznajo s prejšnjih potovanj. Kako je svet majhen.
 
 
13.08.2008 KASHGAR
 
Dopoldne si ogledamo mavzolej Abakh hodže z značilno arhitekturo Osrednje Azije.  Nadaljujemo v centru mesta v mošeji Idkah. Tu preseneča  topolov nasad na notranjem dvorišču mošeje.
 
Med ogledi srečamo skupino nejevoljnih Italijanov, ki niso dobili dovolilnic za odhod na Pamir. Kitajci so danes za nedoločen čas »zaradi olimpijskih iger« zaprli Karakorum highway. Bolje biti moker, kot pa ostati brez Pamirja.
 
Katarina se ne počuti dobro, muči jo sinusitis. Ostane v hotelu, vneto spremlja OI in nam po mobilcu sporoči veselo vest o prvi slovenski olimpijski medalji Sare Isaković (mi ji sprva še verjeli nismo!). Bravo!
 
Popoldne v kitajskem delu mesta najdemo olimpijske majice in maskote. Končno, do sedaj jih ni bilo nikjer. Za Ujgure so kitajske olimpijske igre kot na drugem planetu in razen nekaj plakatov v večjih »kitajskih« mestih nismo imeli občutka, da smo v deželi gostiteljici OI. Privoščimo si kosilo v pravi kitajski restavraciji, kjer se spet enkrat namučimo z naročanjem.
 
Med pohajkovanjem po mestu ponovno vidimo veliko razliko med modernimi trgovinami Kitajcev in tradicionalnim življenjem Ujgurov.
 
14.08.2008 KASHGAR – URUMQI – YINNING – BARTOKAY
 
Dan preždimo na letališčih (zanimiva sprememba po King Kongu). V Kashgarju varnostniki razorožijo naše sopotnike, iz velike prtljage jim brez obrazložitve poberejo prav vse yengisarske nože, poleg tega pa tudi zaloge žganih pijač.
 
Odletimo do Urumqija, nato pa nas čaka prelep polet nad zasneženimi vrhovi Tjanšana. Pod nami se po rodovitni dolini že razliva reka Ili, ki teče proti severu (POZOR – reševalci križank, to je tisti pritok Balhaškega jezera, ki je sestavni del vsake križanke). Dolino reke Ili sta si v prejšnjem stoletju lastili tako sovjetska kot kitajska država, na koncu je ostala v sklopu Kitajske, sem je pobegnilo po oktobrski revoluciji pred rdečo armado veliko število »belih« Rusov.
 
Danes bomo gostje Abdulovih staršev. Med vzorno obdelanimi polji se pripeljemo do lepo urejene imamove hiše, kjer nam priredijo pravo gostijo. Toda, kako že pravi pregovor – ne hvali dneva pred nočjo.
 
Prijaviti se je potrebno še na lokalni policiji, ker je Katarina radovedna, kako to izgleda, jo posodiva Sari in Oskarju. Kar dolgo jih ni nazaj, nekateri sopotniki se že odpravljajo spat. Okrog polnoči se vrnejo z vestjo, da nam policija zaradi naše varnosti ne dovoli spanja pri imamu. Zdaj že vemo, da so olimpijske igre in da ni primerno, da bi se tujcu kaj hudega pripetilo na Kitajskem. Žal mi je za naše gostitelje, ki so se tako potrudili in iskreno upam, da niso imeli težav zaradi nas.
 
Za nas sledi program NNNP ali plan B, spet smo v avtobusu, peljemo se v 40 km oddaljeni Yinning in tudi zadnjo noč na Kitajskem prespimo v hotelu.
 
15.08.2008 YINNING – ALMATY
 
Yinning je lepo urejeno, čisto in zeleno mesto, polno drevja in parkov. Ogledamo si mošejo z molilnico v prvem nadstropju.
 
In zakaj smo se ustavili v zakotni okrepčevalnici? Sara prinaša torto. Naš France praznuje rojstni dan. Vse najboljše, še naprej toliko modrosti, iskrivosti in dobre volje.
 
Bližamo se Korgasu, obmejno mesto se praži pod vročim soncem. Zapravimo še zadnje juane in spet stojimo pred zaprtimi vrati mejnega prehoda. Ponovimo vajo, Kitajci nas pregledajo tudi ob izhodu iz države. Pomahamo Abdulu, Kitajski in Xinjiangu in že smo pri Kazahstancih, tu opravimo obmejne postopke presenetljivo hitro. Ali pa smo mogoče že navajeni  vsega hudega?
 
Ponovno srečanje z obema voznikoma kombijev Nikolajem in Slavo. Kazahstanske stepe se tokrat bleščijo v soncu, nepopisno lepi so pogledi na prostranstva s čredami ovc, konjev in kamel. Ustavimo se na počivališču z dobrim studencem in manjšo okrepčevalnico. Goltamo šašlike po kazaško, drugačni so kot ujgurski, bolj sočni. BOLJŠI!
 
Ob sončnem zahodu se ustavimo na velikem obcestnem kazaškem pokopališču. Na gomilah stojijo velike hiške ali pa bogato okrašeni nagrobni kamni.
 
V Kazahstanu smo prešli na sončno uro, zato je že ob osmih zvečer mrak. Tako že v trdi temi uzremo luči Almaty-ja (Alma Ate po rusko).
 
 
 
 
 
16.08.2008 ALMATY – ISTANBUL
 
Zadnji dan naše odisejade. Odličen zajtrk, nato sprehod po Zeleni tržnici, kjer občudujemo lepo zloženo sadje in zelenjavo. Lahko se sporazumevamo z »bratčiki«, razumemo smisel besed, črkujemo napise v cirilici, vidimo slovanske obraze – počasi se vračamo domov.
 
Po vseh olimpijskih doživetjih zadnjih treh tednov ne čudi, da Darjo vzklikne: »Kdo bi si mislil, da mi bo v Kazahstanu še všeč!«
 
Kazahstan je po površini deveta največja država sveta. Sega od Kaspijskega jezera na zahodu do pogorja Altaj na vzhodu. Obsega stepe in puščave, najbolj znano pa je raketno izstrelišče Bajkonur. Že od razpada sovjetske države mu vlada Nursultan Nazarbajev. Prestolnico so leta 1997 iz Almatyja preselili na sever v Astano.
 
Alma po kazaško pomeni jabolko, Almaty pa veliko jabolk. Kraj je bil postojanka na severnem kraku svilene ceste, današnjo podobo pa je začelo mesto dobivati v 19. stoletju s prihodom carjevih vojakov. Med drugo svetovno vojno je Stalin sem iz Moskve in Leningrada preselil številne kulturne in industrijske objekte. Mesto leži na obronkih Tjanšana in ima 1.300.000 prebivalcev, največ 46% Kazakov, 30% Rusov in 10% Ujgurov.
 
 
S pomočjo lokalnega vodnika si ogledamo mesto, nekdanjo prestolnico Kazahstana. Možakar je po očetu Kazak, po materi Ukrajinec. Zanimivo opiše življenje v nekdanji Sovjetski zvezi in tranzicijske spremembe v Kazahstanu.  Sam je razpad komunizma doživel kar v Vzhodnem Berlinu.
 
Sprehodimo se po zelenem mestu na visoki nadmorski višini (do 1600 m n.m.), ena od zanimivosti je drsalni stadion, kjer so sovjetski hitrostni drsalci tolkli svetovne rekorde. Ogledamo si park Panfilov z ogromnim spomenikom Rdeči Armadi. Naš vodnik nas opozori, da je v mestu veliko privržencev trde sovjetske politike. V tem parku je tudi lepa lesena ruska pravoslavna katedrala Zenkov in muzej kazahstanskih ljudskih glasbil. Ogledamo si zgodovinski razvoj različnih tolkal in brenkal, ki so jih uporabljali šamani pri svojih obredih. Najbolj tipično glasbilo je kazaška dombra, brenkalo z dolgim vratom, podobno lutnji. Ob koncu nam je kustosinja priredila pravi majhen koncert s starodavnimi glasbili. Mogoče bom nekoč pokukala tudi k šamanom!
 
Ker je sobota je ob spomeniku Rdeči Armadi ogromno svatov. Tradicionalno se pridejo vsi mladoporočenci poklonit in fotografirat k spomeniku. Sprehajamo se med lepo urejenimi svati. Našim fotografom ne zmanjka dela oz. fotografskega materiala.
 
Sprehodimo se še po mestni promenadi, mladina uživa ob koncertu rockerjev, vidimo pa celo mimohod Hari krišne. Zelo evropsko. S Katarino odkrijeva trgovino s spominki in bižuterijo, prvi pravi šoping v treh tednih, zdaj lahko res v miru oddidem domov.
 
Zvečer je na ulici pred hotelom kar nekaj hudo alkoholiziranih meščanov, dediščina nekdanje velike države ali posledica težkih razmer?
 
Pred vstopom v letalo se še zazrem v nebo, pozdravlja nas delni lunin mrk. Še en čudež narave za slovo!
 
17.08.2008 ISTANBUL – BRNIK – RODINE
 
Miren let, sončni vzhod že pričakamo na carigrajskem letališču. Kar naenkrat smo spet soočeni z evropskimi cenami! Poslovimo se od Oskarja. Domov se vračajo tudi skupine iz Irana in Svilene ceste, izmenjamo vtise in izkušnje.
 
Še malo in pod nami se prikažejo gozdovi, Sava in Kamniške Alpe, doma smo. Še slovo od Sare in sopotnikov in za nekaj časa se bomo spet stopili z vsakodnevnimi opravki in nadlogami. Smo pa bogatejši za kakšno prigodo in spoznanje o sebi. Ljubo doma, kdor ga ima.
 
 
 
 
 
 
 
KJE SO SLEDI IN SPOZNANJA, IZKUŠNJE IN DOŽIVETJA, KI NAJ BI JIH PUSTILO TVOJE POTOVANJE? (Rumi Mevlana)
 
 
Doma me zajame podopustniška delovna mrzlica in številna nadomeščanja, Darjo in Katarina uredita svoje fotografije, moja drobna knjižica s kracami pa leži nekje na mizi ob računalniku. Če se ne bom lotila potovalnega dnevnika zdaj, bo del spominov končal na smetišču zgodovine. Vendar ni prav, saj je bilo potovanje v osrčje svilene ceste zanimiva preizkušnja in doživetje za vse sopotnike. Na tem potovanju sem znova dobila potrditev, da lahko tudi v težkih razmerah (dolge vožnje, neprespanost..) ohranim mirno kri, se odklopim in ne reagiram panično. Na takem potovanju spoznavaš svet in predvsem samega sebe.
 
Sopotniki so največje potovalno bogastvo, prav od vsakega sem odnesla nekaj novega in tudi to je ena od prednosti potovanja v manjših skupinah. Katarina je potovanje dobro preživela in mislim, da se je tudi mnogo naučila, predvsem vzdržljivosti in prilagajanja. Videla in spoznala je, kako živijo njeni vrstniki v tem odmaknjenem koščku sveta. Njen pogled na potovanje je še posebej zanimiv in upam, da ga bo dokončno spravila na papir.  Ponovno sem dobila potrditev, da lahko otrok tudi na taki avanturi uživa in tudi odraslim pomaga najti delček otroka v sebi. Vso pot pa sem iskreno občudovala vztrajnost in življenjsko modrost naših sopotnikov Franceta in Inke. Upam, da bom v njunih letih obdržala vsaj nekaj njune iskrivosti in želje po nečem novem.
 
Oskar pravi, da je potovanje brez izziva kot hrana brez soli. Oja, naše spoznavanje Xinjianga je bilo še kako slano in začinjeno. To resnično ni potovanje, kjer bi ves dan tekali za vodnikom in bili prenasičeni z ogledi cerkva in muzejev, vzdušje in izziv si moraš poiskati sam. Xinjiang pod vročim soncem še živi svoj tisočletni sen, vmes pa se vrivajo podobe modernizacije in brezobzirne globalizacije. Kljub temu, da si tujec in ne znaš jezika, takoj opaziš razlike in trenja med Hani in ostalimi ljudstvi. Tudi stalnih kontrol se navadiš in te sploh ne motijo več.
 
Skoraj 7000 km vožnje po poteh karavan je za nami. Ko zaprem oči, se spomnim neskončnih prostranstev, puščave, gorskih pašnikov, divjih gora in rek, dolgočasnih polj bombaža in nafte. V času celodnevnih voženj sem med dremežem in bežečimi slikami spoznavala trdo življenje ob tisočletni svileni cesti, daleč od doma pa razčistila tudi s številnimi težavicami, ki ti doma grenijo življenje. Resnično izziv potovanja v mislih zmanjša vsakdanje probleme. Ostale bodo barve in vonjave zelenih pašnikov Tjanšana, pasteli puščave, »vesoljska« svetloba sončnega mrka, živopisne podobe ujgurskih tržnic in vonj po ovčetini. Zanimivi so bili pisano oblečeni domačini, pogled na razigrane otroke pa me je vračal v moja otroška leta, ko smo otroci znali uživati v majhnih stvareh in brez pridobitev današnje civilizacije. Nekoliko sem pogrešala bolj pristen stik z ljudmi, vendar je bilo za to premalo časa. Moji najlepši vtisi so vzdušje ob sončnem mrku, večerni zahod na kitajskem zidu, brezčasne slike v jamah Mogao, najbolj tradicionalna ujgurska tržnica v Kuqi, »muke po Oskarju« v Rdečem kanjonu, nedeljska tržnica v Kashgarju, podobe Pamirja in prostrane stepe Kazahstana.
 
Upam, da bom v prihodnosti obdelala še kakšno štirico, morda bom zbrala tudi pogum in se podala v neznano. Sicer pa je vsako potovanje pustolovščina v neznano, vrne pa ti toliko, kot si vanj pripravljen vložiti sam.
 
 
 
 
 
 
Marjeta ZUPANČIČ