Piše: Iztok Mervič
Potovanja v Peru in Bolivijo >>
Višinska bolezen ima med ljudmi skoraj nekoliko strašljiv sloves. O njej se veliko govori, pogosto z občutkom, da gre za nekaj nepredvidljivega in nevarnega. V praksi pa je zgodba precej bolj prizemljena. Gre za normalen odziv telesa na drugačne pogoje in v večini primerov se telo s tem povsem dobro spopade. Ko se povzpnemo na večjo nadmorsko višino, se ne spremeni količina kisika v zraku, temveč zračni tlak. Zaradi tega vsak vdih prinese nekoliko manj kisika v kri, kot smo ga vajeni na nižini. Telo to zazna kot stres in začne prilagajati svoje delovanje: dihanje se pospeši, srce bije hitreje, sčasoma pa se poveča tudi število rdečih krvničk. Ta proces ni trenuten. Potrebuje čas in prav v tem prehodnem obdobju se lahko pojavijo simptomi, ki jih imenujemo višinska bolezen.
Večina ljudi to občuti zelo blago. Nekoliko več utrujenosti, morda glavobol, zadihanost, ki pride hitreje kot običajno, in kakšna slabša noč. Ni prijetno, ni pa tudi nič dramatičnega. Na višini marsikdo opazi še nekaj, kar pogosto pripiše višinski bolezni, pa to v resnici ni. Zrak je tam precej bolj suh, zato se nosna sluznica hitreje izsuši. Posledica so bolj »strjeni« smrklji, nos postane občutljiv, včasih pa se ob pihanju pojavi tudi rahla krvavitev. To je dokaj pogost pojav in ni nevaren. Pomaga že, če pijemo dovolj tekočine, po potrebi uporabimo fiziološko raztopino ali pršilo za nos ter pihamo bolj nežno. Najpomembneje je vedeti, da je to normalno in da pri večini ljudi mine v dnevu ali dveh, ko se telo nekoliko prilagodi.
Težave se običajno pojavijo takrat, ko gremo prehitro. Ko bi radi že prvi ali drugi dan počeli stvari, za katere telo še ni pripravljeno. Višina pa ima rada svoj tempo. Če ji ga ne damo, nas hitro malo »ustavi«. V redkih primerih se lahko razvijejo tudi resnejše oblike višinske bolezni, vendar to ni nekaj, kar bi se dogajalo vsakomur. V takšnih primerih gre lahko za pljučni ali možganski edem, ki zahtevata takojšnje ukrepanje in spust na nižjo nadmorsko višino. Veliko pogosteje pa se stvari lepo umirijo, če le nekoliko zmanjšamo tempo. Zanimivo je, da fizična pripravljenost pri tem ne igra takšne vloge, kot bi si morda mislili. Lahko si v odlični formi in imaš težave, lahko pa nisi in gre vse brez zapletov. Telo se na višino odziva zelo individualno. Zato primerjanje z drugimi nima smisla. Edino, kar res šteje, je, kako se počutiš ti.
Kar se tiče priprave, ni nobene skrivnosti. Prvi dnevi naj bodo res bolj umirjeni. Ni treba takoj »napadati« programa. Dovolj tekočine naredi ogromno razliko, alkohol pa je bolje za kak dan ali dva pustiti pri miru. Če se pojavi glavobol, si lahko pomagaš z običajnimi tabletami proti glavobolu (npr. Lekadolom ali podobnim zdravilom), nič posebnega. V Andih pa skoraj ne gre brez kokinega čaja – domačini ga uporabljajo že dolgo in marsikomu dejansko pomaga, čeprav bolj kot podpora kot pa rešitev.
Če bi kdo potreboval, je kisik danes precej dostopen, tudi v hotelih, tako da ni občutka, da si prepuščen sam sebi. Obstaja tudi zdravilo acetazolamid, bolj znano pod imenom Diamox, ki ga nekateri uporabljajo preventivno. Mnenja o njem so različna – eni ga priporočajo, drugi so zaradi možnih stranskih učinkov bolj zadržani – zato je smiselno, da se o tem vsak posvetuje s svojim zdravnikom. Po izkušnjah pa ga večina ljudi ob normalnem, postopnem tempu sploh ne potrebuje.
Morda še ena stvar, ki se jo pogosto spregleda: glava igra večjo vlogo, kot si mislimo. Če prideš na višino z mislijo, da bo težko, boš vsako spremembo v telesu hitro opazil in jo morda tudi nekoliko »povečal«. Če pa greš bolj sproščeno, se telo pogosto prilagodi skoraj neopazno. Malo poslušanja samega sebe in malo zaupanja naredi veliko.
Na koncu je vse skupaj precej preprosto. Ne hiti, pij dovolj, prvi dnevi naj bodo umirjeni in poslušaj svoje telo. Programi potovanj so običajno zasnovani tako, da omogočajo postopno prilagoditev, zato stvari večinoma stečejo same od sebe. Višina ni nekaj, kar moraš premagati. Bolj je nekaj, s čimer se moraš nekoliko »uskladiti«. In ko enkrat ujameš ta ritem, ugotoviš, da sploh ni tak bavbav, kot se zdi na začetku.
