13. apr, 2010   Člani pišejo, Indonezija  

 

Od Floresa do Balija – tri potovanja v enem

Leto je naokoli in kmalu bo poletje, edini možen čas za ponovitev nepozabnega potovanja, pravzaprav več potovanj v enem. Že od lanskega avgusta odštevam mesece do letošnjega poletja, ko se vrnem med srčne Indonezijce, nepozabne plemenske skupnosti in v njihove domove… v rajske a nedotaknjene turkizne zalivčke… v živo-pisani podvodni svet med korale… med zadnje živeče „zmaje“… na vrh bruhajočega Rinjanija in na slikoviti Kelimutu… med živo-zelena riževa polja… v balijske templje in med hindujske ceremonije… in še tja … kjer se ponuja veliko več, a ni besed, ki bi znale vse zaobjeti.
Prvi del potovanja – med plemena
Prostor med mnogimi ognjeniki in vrhovi, so  zaznamovale težko prehodne doline. In tukaj vmes se je ohranjal animizem, tradicionalni rituali in način življenja, svet, ki se ga je globalizacija komaj začela dotikati. Ti ljudje so drugačni Indonezijci in oni so naši gostitelji pod pogojem, da jim predniki to dovolijo. Včasih jim je za to potrebno darovati petelina, včasih svinjo in tudi bika. Včasih je potrebno obveščati prednike celo noč o našem prihodu in ni samoumevno, da smo vedno sprejeti. Če smo sprejeti, je to nepozabno za vsakogar med nami in vsakič je drugače, vsakič je spontano. Vedno se nekaj zgodi, precej doživetega. Nazadnje so posledično tudi zaradi nas, izgnali dve družini iz vasi. Mar ni zanimiv uvod v doživetja ki sledijo!? Le kaj nas letos čaka?
Drugi del potovanja – križarjenje
Zaradi močno razburkanega morja je edino čez poletje tukaj možno križariti. Takrat se morje umiri. Redko naseljeni in še manj obiskani otočki med Floresom in Lombokom so bogati s podvodnim svetom, kjer grebeni medsebojno kar tekmujejo po barvitosti in bogastvu. Želve, skati, takšne in drugačne jate tropskih  živo-pisanih rib so tukaj vsakdanjik. Včasih nam sledijo tudi delfini – življenje je lepo. Ustavimo se na Komodu in Rinci in upamo na srečanje s kakšnim „zmajem“. Srečanje vzbuja strahospoštovanje do te velike mrcine, dolge tudi čez 2 m. Koncentracija je na vrhuncu vse do prihoda nazaj na ladjico, takrat se edinkrat preštejemo. Včasih osvajamo vrhove na poljubno izbranih otočkih. Včasih se kopamo v kotanji nad slapom sredi otočka, kamor splezamo kar po slapu navzgor. Včasih obiščemo kratersko jezero, včasih v vaški šoli preverimo znanje, včasih odigramo odbojko z lokalnimi zvezdniki, … Le kaj nas letos čaka?
Tretji del potovanja – nepozaben vzpon na Rinjani in uživanje v raju
Iz morja v planine, kjer se postavno razkazuje orjaški, 3726 m visoki, bruhajoči vulkan Rinjani. Ko pade noč, nastopi čas za vzpon. Prej ali slej pridemo do točke z razgledom v notranjost kraterja kjer se preceja žgoča oranžno-rdeča lava. In ko se sonce zbudi, se v kraterju zariše turkizno jezero sredi katerega raste še en stožec. Oh, kakšen pogled, oh, kakšno doživetje. A se nam lahko zgodi še kaj lepšega? Morda nedotaknjene lomboške plaže in razvpiti njegovi otočki? Še dobro da je odhod kmalu domov, drugače bi življenje kmalu kičasto postalo!
Senad Osmanaj