Od fižola do prekmurščine
Zelo rada ga imam. Od nekdaj, že od malega. Lahko ga jem vsak dan 7 dni na teden, s kakšnim dnem pavze, še naslednjih 7 dni. Pripravljam ga v juhah, solatah, prikuhah, samostojnih in glavnih jedeh…sploh ni važno. Moj jedilnik se slej ko prej konča pri njem. Fižolu namreč.
Mi ne škodi, prav nasprotno! Napolni me z energijo pa še lahkotno se počutim.
Pa me letošnjo pomlad življenje zanese na Portugalsko, o kateri nisem vedela prav veliko. Slišala sem že sicer za 3 portugalske P-je; plaže, portovec, plutovec in prijazne ljudi, kaj več pa ne. In tako se znajdem na raziskovalni turi meseca marca. Razen, da je bilo prav pasje mrzlo, sem bila nad deželo prijetno presenečena. Raziskovali smo mesta in vasi, hribe in doline, pomembne in malo manj pomembne znamenitosti in se pobliže spoznavali z domačo kulinariko.
In tako se nekega dne, kak 7. dan potovanja, ko smo bili že vsi do grla siti portugalskega »bachalaua«, eden izmed nas 3 Vascotov domisli, da bi lahko za spremembo poskusili še kaj drugega poleg portugalske polenovke, ki jo znajo tukaj pripraviti na 365 načinov!
In ker v življenju ni naključij, se zgodi večer v Castelu Brancu.
Samo mesto ni nič posebnega, vam povem. Ampak meni se je vtisnil globoko v spomin.
Pa tako sedimo za mizo izmučeni od dolgega dneva, polni vtisov srednjeveških gradov, ki smo jih v zadnjih dneh videli več, kot prej v celem življenju in čakamo na natakarja. Ker nismo bili v »feelingu« za eksperimentiranje ga vprašamo, kaj toplega in po možnosti brez mesnega nam lahko priporoča.
Okroglolični, simpatični mladenič se malo zamisli in za nekaj časa izgine.
Domnevali smo, da je bil v zadregi, ker portugalska ni ravno dežela za vegetarijance, sploh pa ne notranjost dežele. Tukaj se je meso in ribe ali pa meso kombinirano z ribo ali morskimi sadeži, zelenjava je pa za zraven!
Čez nekaj časa se vrne in z nasmehom in z olajšanjem izstreli: » Soupa de feijao!« in očke se mu prav zasvetijo! Fantu se je kamen odvalil od srca.
Nasmeha in prešerne volje smo se od njega nalezli tudi mi, da je soupa juha smo že vedeli, kaj pa je feijao se nam niti približno ni sanjalo. Nekaj časa se spogledujemo, modrujemo, gruntamo in tuhtamo, potem pa se eden od nas končno opogumi in vpraša, kaj je feijao. Je to meso, riba, zelenjava,…?
»Zelena zelenjava«, se hudomušno nasmehne kastelčan.
Zelena zelenjava, mhmmm, to bo pa sigurno nekaj dobrega. Če drugo ne toplo bo in kar je najbolj važno, ne bo polenovka! Ampak, kako nam je šele zaigralo srce, ko smo ugotovili, da gre za fižolovo juho in da je feijao (beri fejžau) fižol! Eureka! Kar žarnica mi je zasvetila v glavi od samega veselja.
Fižol! Saj to je pa super. Imajo ga torej tudi na Portugalskem, pa še izgovarjava me spominja na rodno prekmurščino, ki je tudi živ bog ne razume razen nas Prekmurcev, pa še to ne vsi.
Ja, tukaj na Portugalskem pa ni nič drugače. Z vsemi šumniki in zavitimi glasovi, ki jih premore portugalščina res niso daleč od prekmurščine.
Kdo bi si mislil? Pa bi človek rekel, da sta Panonska nižina in Luzitanija daleč stran!
Kje pa, vam povem jaz, rodna Prekmurka, ki uživam v portugalskem fižolu.
Na koncu koncev sploh ni važno, kako se mu reče. Glavno, da ga oboji radi jemo!
Sara Alt