25. feb, 2010   Člani pišejo, Egipt  

 

Od Faraonov do Beduinov 19.12.2009 – 02.01.2010 – nekoliko drugače

To ne bo klasičen opis potovanja in lepot Egipta, temveč prikaz kaj se vse lahko pripeti na potovanju.
Saj se na vsakem potovanju zgodijo kakšni nepredvidljivi dogodki in težave. Ampak, če te spremljajo skozi celotno potovanje, v takšni meri, da se ob redkih dnevih, ko ni težav začneš spraševati „kaj danes pa ne bo šlo nič narobe“, se zamisliš o tem, le kaj mi hoče ta zgornji „šef“ sporočiti.
Že sam začetek potovanja je izjemno pester, ravno tak kot, da bi zanj sam OSKAR napisal scenarij. Lahko pa bi ga opisali celo v stilu Murphyjevega zakona: Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.
No pa začnimo. (Povzetek iz mojega potovalnega dnevnika)
Sneg
Odhod od doma ob 3:00 uri, mrzlo kot hudič. Pri Celju začne snežiti, od Ljubljane dalje snežni metež, pri Razdrtem v klancu obtiči kakih 20 tovornjakov. Nekje med Trstom in Benetkami zaradi prometne nesreče obtičimo še mi. Nekako se le prebijemo med zveriženo pločevino. Ura neusmiljeno teče, poraja se vprašanje ali bomo sploh pravočasno prišli na letališče v Benetke. Še 40 km in samo 30 minut časa, avtocesta zasnežena, ljudje pa vozijo kot po jajcih. Končno nam čudežno uspe, vendar nov šok, naš let je zaradi snega odpovedan. Pravzaprav je zaradi snega zaprto celotno Beneško letališče.

Zasneženo Beneško letališče


Prične se boj vodičke Nine, da nas spravi na letalo, ki bi sicer moralo poleteti že pred tremi urami. Nekako uspe izboriti sedeže za vse v skupini. Na srečo nas je samo 11, res ne vem kaj bi se zgodilo če bi nas bilo več. Vendar se čas poleta stalno zamika od 11:00/12:00/13:00/14:00 in končno 14:30 – gremo. Vkrcamo se na letalo ampak glej ga zlomka zaradi mraza se pokvari most in ga ne morejo premakniti od letala. Spet čakamo eno uro, da nas osvobodijo in sedaj zares končno poletimo ob 15:30. Da pa ne bi kar tako prišli skozi, na letalu ni možno dobiti kave in čaja, ker je na letališču zmrznila voda in je niso mogli natočiti v letalo. No, dobro to bomo že preživeli, glavno da smo končno v zraku.
Frankfurt, München, Dunaj…
Srečno prispemo v Frankfurt, seveda smo zamudili nadaljnji let do Kaira. Kaj sedaj, ja nič gremo najprej po prtljago. Čakamo pri traku, prtljage pa ni in ni razen samo za enega v skupini. Nina pa zopet v akcijo – iskat prtljago. Izvemo, da ostali prtljage ne moremo dobiti, ker je ˝čekirana˝ do Kaira in se bo avtomatsko iz skladišča usmerilo na letalo, s katerim bomo nadaljevali polet do Kaira. To pa je že nov izziv, dobiti letalo za nadaljevanje poti. Bolj v šali kot zares si rečemo: Juhu smo že v Frankfurtu, če bo šlo tako naprej bomo že do torka (čez tri dni) v Egiptu.

˝Lepote˝ letališča v Frakfurtu


Saj kot kaže bomo morali prenočiti v Frankfurtu. Kar se na koncu tudi uresniči, saj je trajalo od 17:00 do 01:00 ure zjutraj, da je svetovno znan letalski prevoznik uredil zadeve, to je nočitev v hotelu in nadaljnji let do Kaira za našo majhno skupino. Vendar zopet ni šlo brez zanimivih preobratov – razdelili so nas na tri različne polete, dva z vmesnim prestopom v Münchnu in eden na Dunaju.
V hotelu ugotovim, da so se mi po telesu pojavile rdeče srbeče lise. Na srečo so lise čez noč izginile, ko sem spal nag (saj nisem imel prtljage). Kot kaže sem alergičen na nekaj kar imam oblečeno. Zaskrbljujoče je to da moram v teh oblačilih preživeti še en dan.
Nov dan – nov začetek upam da brez novih komplikacij. No čisto tako pa to ne gre. Prvi del skupine (v kateri sem na srečo tudi jaz) z eno urno zamudo prispemo do Münchna, vendar še vedno dovolj hitro da imamo še dovolj časa do poleta v Kairo. Drugi del skupine zaradi zamude poleta komaj, komaj ujame letalo. Tretji del skupine pa žal nima te sreče in zamudi nadaljnji polet in obtiči na Dunaju.
Ponovno se jim začne borba in kombiniranje možnosti nadaljevanja poti. V igri je varianta poleta zvečer preko Amsterdama vendar odpade, ker ima zamudo in ne bi pravočasno prišli na polet za Kairo… Ne preostane jim nič drugega kot da prenočijo na Dunaju. No na srečo dobijo še boljši hotel, hrano in osnovni pribor za osebno higieno. Vendar morajo naslednji dan ponovno poleteti iz Dunaja do Münchna in šele nato do Kaira.
Končno Egipt

Fatamorgana, ne res je Egipt


Ostali medtem končno prispemo v Egipt. Med čakanjem na prtljago ugotovimo, da del prtljage manjka med drugim tudi moja. Pričnemo poizvedovanje pri okencu za izgubljeno prtljago v tem trenutku slučajno opazim kovček podoben mojemu na traku poleta iz Dunaja. Očitno so poslali del naše prtljage z drugim letalom. Vsi se oddahnemo, no skoraj vsi, eden ni dobil prtljage.
Naslednji večer se pred poletom v Asuan na letališču ponovno združimo z ostalimi iz skupine, ki je obtičala na Dunaju (ubogi revčki, pa še res so potovali tri dni iz Slovenije do Egipta). Veselo snidenje, vendar nas ponovno razdelijo na dva letala.
V Asuan prispemo brez problemov. Na letališču se zopet zakomplicira, ker manjkata dva kosa prtljage. Sledi dolgotrajno poizvedovanje, izpolnjevanje formularjev, čakanje…. vendar nič ne pomaga prtljage ni. Z obljubo, da bodo pripeljali manjkajočo prtljago, se odpravimo na zaslužen spanec v hotel.
Feluka

Gneča na Nilu


Po zajtrku imamo vožnjo po Nilu z feluko – ladjica z trikotnim jadrom. Vendar je dokaj vetrovno in očitno ni enostavno v takšnih razmerah upravljati ladjice, saj kmalu po izplutju trčimo še z eno ladjico. Na srečo še nismo razvili visoke hitrosti, tako da ni posledic in uspemo priti do otoka na sredi reke Nil. Kljub temu po ogledu otoka za vsak slučaj nadaljujemo plovbo z motornim čolnom.
O moj bog, v programu imamo tudi dvodnevno križarjenje po Nilu in to z podobno ladjico, kot smo se prejšnji dan zaleteli. To pa zna biti zanimivo, še posebej glede na to kakšen je promet na Nilu, polno ladjic, velikih plavajočih hotelov, čolnov… Na srečo je veter šibkejši, pa še posadka deluje bolj spretno, tako da prvi dan križarjenja preživimo sproščeno in brez problemov. Zvečer se zasidramo ob obali, kjer prenočimo na ladjici. Zjutraj pa presenečenje, očitno je čez noč upadel nivo vode saj ugotovimo da je ladjica nasedla na obali. Združimo moči, napnemo mišice in horuk… čez čas nam le uspe spraviti ladjico nazaj v vodo, da lahko nadaljujemo pot.

Reševanje ladjice


Kakšnih sedem dni po prihodu v Egipt, vsi začudeno opazujemo enega izmed sopotnikov in nikakor ne moremo ugotoviti zakaj se nam zdi nekako drugačen, nekako bolj evropsko – ah seveda končno je dobil svojo prtljago.
Vlak in avtobus
Nočna vožnja z spalnikom iz Luxorja do Kaira se prične z eno urno zamudo, kateri se prišteje še približno tri ure zamude med samo potjo tako, da namesto ob sedmih zjutraj prispemo v Kairo ob enajstih. Kar na koncu koncev niti ni bilo tako napačno, saj smo se lahko naspali, razgledovali po zanimivi okolici in opazovali življenje ljudi ob progi. Idilo občasno prekinejo presenetljivi prizori, ko vidiš ženske pomivati posodo na obali kanala polnega smeti.

Pomivanje posode


Na tem potovanju smo do sedaj imeli kakšne prigode oziroma težave že z vsemi prevoznimi sredstvi razen z avtobusom.
Ups, to sem pa malo prehitro zapisal. Saj na poti iz Kaira v Sv. Katarino naenkrat prične avtobus cukati, ugašati in kmalu čisto obstane. Šofer skače okoli motorja, se trudi da bi ga zagnal. Čez čas mu uspe, hura gremo dalje. Veselje pa ne traja dolgo saj se zgodba po kakšnih petsto metrih ponovi. Pa še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat….
Nina prične pritiskati na lokalnega vodiča, ki je potoval z nami, da mora čim prej organizirati nov avtobus saj smo že itak na tem potovanju imeli že toliko problemov. Lokalni vodič mirno na začetku reče – NO PROBLEM HAPENDS EVERY DAY (ni problema, to se dogaja vsak dan). Bolj kot Nina pritiska nanj, tem bolj lokalni vodič ˝muti˝, se najprej izgovarja, da bo šofer popravil avtobus, nato da bomo že uspeli prevoziti teh 50 km do najbližjega mesta, kjer nas bo čakal nov avtobus do obljube da je avtobus že na poti. Končni rezultat cukajoča vožnja do mesta z pogostimi neprostovoljnimi postanki, mislim da smo v enem kosu maksimalno prevozili tri kilometre.
Posledično smo prispeli na cilj zelo pozno zvečer, kar niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi imeli v programu vstajanje ob dveh zjutraj zaradi vzpona na Mojzesovo goro. Seveda nihče ni zbral dovolj moči in volje, da rinil nekam v breg po tako napornem dnevu.
Koralni greben
Proti koncu potovanja se po puščavskem safariju odpravimo še za en dan v Dahab, letoviško mestece ob obali Rdečega morja. Peščene plaže, toplo morje, čudovite pisane ribe na koralnem grebenu, pa še silvestrovo… Le kaj bi si človek lahko želel lepšega.

Plaža čaka, jaz pa...


Žal se ta dan, vsaj za mene čisto obrne. Saj me po obetavnem začetku in uživanju v snorkljanju na koralnem grebenu nenadoma zajame nepričakovan val. Zakrilim z rokami, da bi ujel ravnotežje pri tem udarim po korali – Auuuu, kako je to ostro.
Na prvi pogled nič hudega, pač ureznina na prstu, mislim si kakšen ˝hansaplast˝ pa bo že v redu. Vendar ko prilezem iz vode se kri kar vlije iz rane. V bližnjem lokalu mi razkužijo rano in s kupom papirnatih serviet ovijejo prst, ter svetujejo naj grem čim prej v bolnico, očitno ni tako nedolžno kot je sprva kazalo.
Pridemo, do bolnice, ki pa je iz nekega razloga zaprta??! Najdemo manjšo privatno kliniko, zdravnika sicer trenutno ni, je baje nekam skočil. Kmalu se vrne in strokovno oceni situacijo – šivat bo treba. Loti se zadeve in jo zaključi s sedmimi šivi. No pa sem dobil trajen spomin na Egipt.
Zaključek
Verjetno bi se še našla kakšna prigoda, ki sem jo pozabil zapisati, ali pa ni za javno objavo vendar mislim, da je že to dovolj za eno potovanje.

Zanesljivo vodenje


Zahvaliti se moram naši vodički Nini za ves trud, da nas je izvlekla iz vseh težav in nemogočih situacij. Tako, da smo na koncu obdelali vse kar je bilo v programu – tudi vzpon na Mojzesovo goro.
Pohvaliti pa moram tudi celotno skupino sopotnikov, saj tako potrpežljivih in prilagodljivih ljudi v eni skupini še nisem srečal, ki bi še tako nemogoče razmere znali obrniti na šalo in smeh.
Posebej če samo pomislim za kakšne malenkosti se ljudje včasih razburjamo. Verjetno, bi nekateri ljudje s katerimi sem potoval do sedaj v takšnih okoliščinah in dogodivščinah doživeli živčni zlom.
Na koncu koncev če človek vse skupaj sprejme, kot izziv, preizkus samega sebe in življenjsko izkušnjo…, ga lahko to samo obogati.
Ivan Šlosar